Ana (301-400)

njegovih in jo je k sebi stiskal s tako silo, da je	Ana	nevede jeknila od bolečine. »Moja, moja,« je	A
in tesnobo Anine ne več dekliške vdanosti.	Ana	se je dvignila na komolce in desno dlan krotko	A
Bo zmogel to dvojno celovitost? Ga bo	Ana	razumela in z dušo ostala ob njem, če bo kdaj	A
je tedaj obmirovala v otrplem pričakovanju.	Ana	je začutila, da se mu ustnice premikajo: nekaj	A
»Nekaj bi te vprašal.«	Ana	se je prestrašila lastnega srca.Pomislila je	A
»Povedati mi moraš čisto po pravici.«	Ana	je imela tako suhe ustnice in tako trd tilnik	A
trdo odločnostjo v glasu vprašal: »Si moja,	Ana?	« Ana ga je negibno gledala.	A
»Si moja, Ana?«	Ana	ga je negibno gledala.To je bil nemi, odmaknjeni	A
poznata samo ljubezen in smrt. »Za zmeraj moja,	Ana?	« Preden je Ivan izrekel ‚za zmeraj‘	A
Sam dobro veš,« je iz suhega grla izdavila.	Ana.	»Zakaj še sprašuješ?	A
Za zmeraj,« je z drhtečimi ustnicami povedala	Ana.	Njen obraz je bil resen in bled, nekam izpraznjen	A
začrtal. Vse je bilo v njem že prej toda ko je	Ana	rekla, za zmeraj, se je popolnoma izčistilo	A
v nekaj trenutkih se je fant zresnil v moža.	Ana	ga je gledala in s tihim glasom mirila prekipevajoče	A
Ljubezen je tesnoba in bolečina.	Ana	je gledala Ivana, ki se ji je že dolgo odmikal	A
Kaj bo rekel?	Ana	je stresla z glavo in se nekam motno, iz velike	A
ustnicah, zdrknil nazaj na oči in obstal.	Ana	se je zdrznila in vprašala nekam nelagodno,	A
mogel videti?« je z zadrgnjenim grlom vprašala	Ana.	»Saj si rekel, da bova vedno skupaj ...	A
videti? Tako čudno govoriš ...« je zajecljala	Ana	in naposled zmedeno obmolknila. Slepo	A
ohraniti mora, in gladila brazgotine. »Vojna je,	Ana.	Sama veš, kako je.«	A
Jaz ne bom služil Hitlerju.«	Ana	je molčala.Kako bi pogledal, če bi mu povedala	A
bi ji rekel, da je to nekaj čisto drugega.	Ana	je stisnila ustnice in pregnala mučne misli	A
vali samo še črna, gosta tema. »Kaj ti je,	Ana?	« je vprašal Ivan.Njegov glas je zaslišala iz	A
veliko večji, kot pa ga je imela v spominu.	Ana	se je nasmehnila kakor v sanjah.Slabost je minevala	A
povedal Ivan, »toda če me imaš količkaj rada,	Ana,	se pazi ...In sploh pazi!«	A
pazi!« To zadnje je skoraj zavpil, da se je	Ana	vsa zdrznila.Zgrabil jo je, da je na koži boleče	A
koga me pa imaš?!« je s solzami v grlu šepnila	Ana	in se obrnila proč. Ivan jo je izpustil	A
zaupal, kolikor je njej sploh mogoče zaupati.	Ana	se je zamaknila vase.Spoznala je, da se uklanja	A
samo zato, da boš res vedel,« znova zaklicala	Ana.	Ivan je še vedno mahal.	A
bova dobila, veš,‘ mu je v srcu tiho zaupala	Ana,	a tedaj so jo že ljubeče zagrnile visoke, tople	A
mokroto, ki jo je slepila, je ni takoj spoznal. »	Ana!	« je tedaj iztisnil Ivan in skočil pokonci.	A
Čudno mirno in enolično je rekel: »Sedi,	Ana	- saj si čisto mokra in vsa se treseš. Sem k	A
In s temle robcem se obriši.«	Ana	je sedla k Ivanki, ogrnila se je z Ivanovim	A
Ivan mu je vrnil neprediren pogled.	Ana	je nepričakovano oživela.Obrnila se je k fantu	A
Milan, zakaj se je Vili peljal z njimi?« se je	Ana	iznenada obrnila k Milanu, ki je sedel med fanti	A
je premislil. »Kaj hočeš reči z vsem tem,	Ana?	« je vprašal Ivan, kot da bi rad slišal prav	A
hoče izvedeti vse, kar se le da. In res ga je	Ana	ošinila začudeno in nestrpno. Kako more biti	A
življenje in smrt? ‚O, Ivan,‘ je v sebi zaječala	Ana	in srce ji je stisnila tako strašna slutnja	A
mirni glas ni premotil. Vsi so vedeli, da je	Ana	njegovo dekle, in vedeli so celo, kljub svojemu	A
sebe opere slehernega suma v zvezi s tem, da je	Ana	v takem dežju našla sem v šotor, šele druga	A
zato je tako premišljeno poskrbel za to, da je	Ana	povedala, kar je imela povedati, ne da bi jo	A
še bolj kot vsi drugi, čutila tudi ona sama,	Ana.	Vedela je, da nimata ne ona ne Ivan niti najmanjše	A
pripadnost tistemu, kar on imenuje naša stvar, ona,	Ana,	pa še ne ve prav, kaj je to in ji zdaj tudi	A
veliko bo še lahko storil za tisto stvar!‘	Ana	je začutila, da te neznanske napetosti v sebi	A
izgubljate čas?« je z omagujočo nestrpnostjo rekla	Ana.	Bila je zelo bleda, tako bleda, da je imela njena	A
Čas mineva.	Ana	ima prav.Ne smemo več dolgo čakati.	A
imam, kakor da bodo vsak čas tu.« Tedaj je	Ana	planila pokonci in obstala tik pred fantom z	A
obstal na Ivanki. »Ne poznam te,« je rekla	Ana,	»toda gotovo si že kaj izkusila, če si z njimi	A
obupana vračala domov! A niti ob misli, da bi si	Ana	na poti domov lahko kaj naredila, on ne more	A
se bomo sami prebili, toda od tod moramo.«	Ana	je stopila k Jožetu in mu rekla z obupano odločnostjo	A
Ivan mora z menoj.« »Kaj govoriš,	Ana?	« je brez jeze vprašal Ivan. Jože pa jo je strogo	A
Ivan je pomolčal in dodal, obrnjen k njej: »	Ana,	ne zameri.Sama veš, da ne morem drugače.«	A
»Ne govori, naj ti ne zamerim,« je vzkipela	Ana.	»Zamerim ti!	A
Reci kaj!«	Ana	je Ivana prijela za roko in ga začela vleči	A
ne da bi se kaj zmenila za druge v šotoru. »	Ana,	pojdi domov, lepo te prosim, pojdi domov,« je	A
gledal v oči in tiho ponavljal: »Pojdi domov,	Ana,	lepo te prosim, pojdi domov.« »Brez	A
domov.« »Brez tebe ne,« je obupano zavpila	Ana,	ko ji je pustil do besede. »Brez tebe nikoli	A
Tudi Ivan ne. Tedaj se mu je	Ana	od blizu zagledala v oči in mu šepnila, še vedno	A
razlog je tvoja ljubezen, vem.‘ »Ne,« je rekla	Ana.	»Nekaj drugega je.	A
njegovega obraza vsak čas samo še bela lisa.	Ana	je pokimala. »Da,« je rekla.	A
»Kaj praviš?« je iztisnil Jože.	Ana	ga ni pogledala.Samo Ivana je gledala.	A
»Ne morem, čeprav bi rad. Mi verjameš,	Ana?	« Ana je pokimala.	A
Mi verjameš, Ana?«	Ana	je pokimala. »Tudi živeti ne bi več	A
možnost, da se rešimo od tod. Saj me razumeš, ne,	Ana?	« Vse to je Ivan izrekel z bledimi, suhimi	A
suhimi ustnicami, ki so se komaj premikale. Toda	Ana	je vse razumela.Razumela je tudi, čeprav se	A
sin, če se bo rodil, ne bo imel očeta, in ona,	Ana,	ne bo imela Ivana.Toda kaj še lahko stori?	A
Vrbe, vrbe, prijateljske vrbe, umaknite se.	Ana	se je nasmehnila.Nasmehnila se je Ivanu, in	A
« »Pospremil te bom,« je rekel Jože, ko je	Ana	Ivanu že obrnila hrbet, in hotel stopiti za	A
roko in jo odpeljal ven. Pred loputo se je	Ana	še ustavila, še je vse v šotoru zajela z dolgim	A
MAČJA GLAVA LISIČJI REP Gospa	Ana	me je vprašala: "Kaj se je zgodilo?Kaj je narobe	A
značaj. "In ne samo to," je povzela gospa	Ana.	"Živec nad očesom ti trza in sapo loviš, kot	A
utegnila razčistiti. "Sama vem," je dejala gospa	Ana.	"Ženska oseba.	A
mi je resno rekla: "Pogovoriti se moramo."	Ana	je stala nekje blizu, kakor da ji hoče kriti	A
kriti hrbet, Eva pa se je držala ob strani.	Ana,	Eva in Marija so moje vnukinje, stare petnajst	A
Vse smo bile za to, da ji povemo!"	Ana	in Eva sta uprto gledali nekam dol, proti vodi	A
. / stran 113 . / "Ti začni," je nazadnje	Ana	rekla svoji mlajši sestri."Saj te ne bo požrla	A
preveč zadovoljne s teboj." Pogledala je Ano.	Ana	se je očitno držala dogovora in je povzela njeno	A
da so se zamislile. Čez čas se je oglasila	Ana,	Eva pa ves čas ne bev ne mev; z nogo je na talni	A
imaš tudi nekaj dobrih lastnosti," je menila	Ana.	"Na primer to, da se z nami pogovarjaš, tukaj	A
zdrznila. "Pato na primer," je nadaljevala	Ana,	"on se ne pogovarja.Samo čepi v svoji sobi.	A
pa potem to sploh blebetamo?" se je vprašala	Ana.	"Punce, polomile smo ga," je menila Eva.	A
besede? "Si zdaj jezna?" se je pozanimala	Ana.	"Jezna ravno nisem, ne rečem pa, da ne bom	A
sta bila moj oče, Blaž Gradnik, in moja teta	Ana.	O njej je šel po vsej dolini glas, da v sedmerih	A
Oskrbnik brez gospodinje, to ni nič.« »	Ana	mi prav dobro gospodinji ...« »Za Ano	A
menili oče. Ko so tisti dan prišli domov, je	Ana	obešala perilo, mladi grof pa ji je pomagal	A
zabavala, tako da se je še očetu dobro zdelo. »	Ana,	« so zaklicali že od daleč in se hoteli tudi	A
kajti za Muskado niso bili prav nič vneti, »	Ana,	snubca imaš ...« Ob njihovih besedah sta	A
snubca imaš ...« Ob njihovih besedah sta Žak in	Ana	kar otrpnila ter z bledima obrazoma in široko	A
Muskada je povprašal zate. Kaj bi ga hotela,	Ana?	« Sestra se je sunkoma obrnila in brez	A
vso v solzah pri oknu slonečo. »Kaj ti je,	Ana?	« so jo vprašali. »Snubec vendar ni taka nesreča	A
je zla volja hitro minila. »Nič se ne boj,	Ana,	« so rekli, »jaz te ne bom silil k možitvi!Dlje	A
nadlog in težav. Skrbelo jih je samo, da bi se	Ana	ne žalostila preveč, zato so bili kar veseli	A
želiš, ne sme in ne more biti!« Takrat je uboga	Ana	povesila glavo. In ko jo je grof nato	A
ob njegovih pretečih besedah: »Ne pozabi,	Ana,	da si poslej moja nevesta in da te ne prepustim	A
Njegove hudourne oči so se divje zasvetile,	Ana	pa je kakor brez življenja strmela skozi okno	A
tolikokrat so jo imeli oče v ustih. Teta	Ana	je tisto zimo mnogo prejokala, vendar se ni	A
zavrtel glavo in dejal s pretečim glasom: »	Ana	mi je obljubila in jaz čakam ...Vse drugo me nič	A
oče so bili poslej še trdneje prepričani, da	Ana	ob njem ne bo srečna.Večkrat so poskušali pomeniti	A
»O, jaz razumem vse. Žak in	Ana	sta se rada imela, a stari grof ni pustil, da	A
slemenom. Na velikonočno nedeljo se je bila	Ana	že navsezgodaj odpravila k vstajenju v sosednjo	A
pozneje odkrije sestra sama. »Le preobleci se,	Ana!	« so veleli. »Velikonočna južina je že pripravljena	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani