nova beseda iz Slovenije

Ana (601-700)


vejami so se bile naredile že tako čudne teme, da      Ana      že pri goli misli skoprni, da bi tu tam iskala  A
je sam, edino on sam vrgel v tak položaj. »     Ana!     « spregovori in zdajci obstoji pred njo.In mehko  A
ročici in da pričenja jokati, reče dobrovoljno: »     Ana!     « In potem privzdigne to drobno osebico k sebi  A
govoril. Viri nam še pripovedujejo, da se je      Ana      vdala, prav čisto vdala v svojo usodo!In ko  A
poljubil je pri tem vroče dekletovo lice.      Ana      pa se je bila že tako zelo vdala svoji usodi  A
K jutranji birmi je došel knezoškof,« pravi      Ana,      »in njemu zvoné!« »Veselo zvonjenje,« odgovori  A
misliva si tedaj, da tudi najini ljubezni zvone,      Ana,      tudi najini ljubezni!« TRINAJSTO POGLAVJE  A
prišel v cerkev, ker je vedel, da bo prišla tudi      Ana.     Nekaj časa jo je iskal med množico v cerkvi,  A
reče zadovoljno in tako glasno, da je tudi      Ana      umela njegovih besed pomen.Po bledem obrazu  A
preprogo. Ojačil se je in spregovoril: »Gospodična      Ana,      nekdaj sem menil, da sem vas ljubil!« »Pravili  A
izrekla te besede! »Čemu bi se vam hlinil,      Ana!     Zdaj vem, da to ni bila ljubezen!   A
nisem spravil, zahvaliti se ima vam, gospodična      Ana!     « »Vedela sem, da smo izgubili imetje!«  A
govorili. Vmes pa je plesala tudi gospodična      Ana      in počivala je tujemu vo jaku na prsih in se  A
zaželele moči kipečega mojega srca! Ali ti,      Ana,      bila si moje prekletstvo!Ti si tista žena, ki  A
zavest, da te sovražim, sovražim!« Grofinja      Ana      je vse to mirno prebrala, in z glasom, kakor  A
motim!« »V starem sovraštvu!« odgovori grofinja      Ana.      »Tam gori nekje pod Strugo tiči sredi vode gola  A
grajskem vrtu sta se zopet sprehajali grofinja      Ana      in njena sestra grofica Eliza.Več let že ni  A
nekoliko pozabljeni bili, prišla je grofinja      Ana      ter povabila k sebi tudi sestro Elizo. Le‐ta  A
kakor jih ima, recimo, moja gospa. Ali grofinja      Ana      imela je svoje težave in mučila je grofa Milana  A
plesu zgodilo, da je prijezdila iz Scheffertna      Ana      Renata, o kateri sem že na drugem mestu nekaj  A
cela dolina do Žirov poznala in rada imela.      Ana      Renata pleše Prijazna pa je bila le toliko  A
debelih klobas. Pripovedovalo se je, da je      Ana      Renata močnejša ko njen hlapec in da je posla  A
dvorišča. Pa mu je takoj zmanjkalo sape, ker ga je      Ana      Renata zaničljivo pogledala.Potem je še bolj  A
nas, ker je moral plesalec dajati v gosli, ali      Ana      Renata je imela svoje navade.Poiskala je srebrno  A
Takoj je izpraznil svetokriški oder, ker si je      Ana      Renata z beneško krono kupila pravico, da je  A
. / . / stran 131 . / Čuli smo, kako je      Ana      Renata hvalila bratovo plesanje, ta pa je zopet  A
osedlati in odriniti proti domu. Jurij in      Ana      Renata sta z enim glasom odgovorila: »Kdo bo  A
poznal pota do Visokega, in najsi je v noč!«      Ana      Renata je pritrjevala: »Pa ravno ponoči bova  A
tam padala toča v pogorju in po dolini. Tudi      Ana      Renata iz Scheffertna se je odpravljala, ker  A
Zavila sva jo nazaj okrog griča in čakala, da je      Ana      Renata odjezdila s svojim hlapčetom.Ljudstvo  A
zasedla skoraj celo ograjo. Vmes je bila tudi      Ana      Renata z bičem.Dobro mi je delo, ko sem, sedeč  A
najgršimi besedami iz dobro založene svoje kašče.      Ana      Renata pa je Prekovi molila svoj bič in vpila  A
Smeh se je oglašal v ženskih vrstah in predvsem      Ana      Renata ni prikrivala svojega veselja nad odgovorom  A
»Moramo. Tudi Sveta      Ana      ni kaj varna.« »Razbojniki so tam posebno  A
kašljam in se sopeče oddihujem. ‚Kaj pa je,      Ana?     ’ priplava gospa, lepa gospa, bela gospa, svečo  A
tako me je vil kašelj. ‚Potrkal je,’ pravi      Ana,      ‚ko sem mu odprla, je začel kašljati.’‒ Sakramenski  A
navadil potov v naše kraje.« »Hoj, tvoja žena      Ana      je Frankopanka,« se je grof Pankracij posmehnil  A
proti Šumbregu. Medtem se tudi njegova žena      Ana      ni mogla pomiriti. Tlačanska samovoljnost in  A
se je grof mudil na Grundljevem, mu je žena      Ana      ostala sama doma. Dolgočasila se je, nejevoljna  A
Ona se ne oglasi. »     Ana!     « kliče skozi ključavnico z najprikupljivejšim  A
pri rodinskem znamenju, v katerem uči sveta      Ana      deklico Mater božjo molitev peti, preseka ozek  A
svetnico in prosila: »Njena patrona si, sveta      Ana,      tebi jo izročam.Ti bolje veš kakor jaz, ki nič  A
bi pri nas ne bilo samo dveh... O, ljuba sveta      Ana,      ti, patrona moja, izprosi mi še par otrok!-  A
podobo svoje in Ančkine patrone: »No, ljuba sveta      Ana.     Ali si ju videla, kako bi bila srečna?  A
bila dala Ančko, ne Ceneka. Ooo! Ljuba sveta      Ana      -« Zašla je po opravkih na zgornji vrh in naletela  A
kot žena dodeljena tvoja mama. Sama sveta      Ana,      mati božje Matere, ni mogla biti boljša.« »Saj  A
mestu, kjer je zapisano ime zaprte ženske. »     Ana      Vrbanojeva!Ana Vrbanojeva!« jeca predse.   A
»Ana Vrbanojeva!      Ana      Vrbanojeva!« jeca predse. »Ne, ne, to ni mogoče  A
knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla. »     Ana      Vrbanojeva - Ana - Ančka!« deje novič in se  A
priložena ovadbi, zdrkne na tla. »Ana Vrbanojeva -      Ana      - Ančka!« deje novič in se prime za čelo. »Ne  A
vendar ne more in ne sme več vžigati na kožo. »     Ana      - Ančka!Ona je!« vzklikne na glas in zatrepeče  A
»Vaše ime?« »     Ana      Vrbanojeva.« »Imate let?«   A
okorno priklonivši se, reče veselo: »Oh gospica      Ana,      vi ste že vstali?Seveda, tile hudokljunci na  A
naravo,« odgovori na lahko mlada deklica, gospica      Ana,      kakor jo je imenoval vrtnar, in, k njemu stopivši  A
Jaz bi te bila rada zbudila, Veronika!« reče      Ana      ter jo prime za roko, »ali mislila sem, da si  A
škropilnico in ide tih na delo brez odgovora.      Ana      se ustavi nekoliko. »Zakaj pa žališ starega  A
»Vse veselje si mu pokvarila.« »Pojdi mi,      Ana!     Ti si res nerazumljiva v svojem vedenju.   A
ustavi grofica. »Ali ideš z menoj na sprehod,      Ana?     « vpraša. »Ne, jaz ostanem še na vrtu, morda  A
stezi, ki je držala iz vrta navzdol ob holmu.      Ana      pa je stopila proti kotu zelene ograje, kjer  A
ako nam pripelje svojega tovariša ‒ pomisli      Ana:      umetnik je! ‒ potem nam tu na Žerinjah ne bode  A
treba, Rika, pa ne karajte me vedno« ‒ smeje se      Ana      ‒ »pa smešno je bilo vendar, ko je plesovodja  A
plesovodja ‒« »Prav vesele ste danes in ti,      Ana,      posebno; kaj pa imate vendar?« S tem vprašanjem  A
Glej, glej, teta Amelija,« vzklikne baronica      Ana,      popustivši svojo prijateljico ter urno stopivši  A
njenih ustnih s prijaznim poljubom. Baronica      Ana      je bila, kakor smo že povedali, komaj šestnajst  A
mimogrede označimo, ako pravimo: mokre oči.      Ana      je bila brineta in gosti kostanjevi kodri njenih  A
ali pa zopet popolnoma vse tiho. Baronica      Ana      je bila po materi svoji v sorodu z Waldenovo  A
materinsko vlogo. Pravo mater pa je imela baronica      Ana      v teti Ameliji. Ta je bila duša Waldenove hiše  A
domačije,« reče smehljaje se mlada baronica      Ana,      ki je do sedaj tiho sedela tik tete Amelije  A
zaostala. Teta je namreč korakala polagoma in tudi      Ana      ni imela posebnega veselja urno hoditi, nego  A
Sedaj bode čas odhajati. Pa kje je      Ana?     « »Že gre ‒ tam, glej, teta,« pravi Veronika  A
pravi Veronika. Kmalu se je bila baronica      Ana      pridružila in Rogulin ji ponudi zavijalo, katero  A
Oči se jima niso srečale. Baronica      Ana      je stala na strani in tudi sedaj je opazovala  A
pogorišča in stikala okoli žerjavice. Baronica      Ana      je stopila k otrokom in rekla jim nekaj tolažilnih  A
marsikomu je še tako brezplačno gledališče.«      Ana      je umela te besede. Grof Sori, ki je pred njima  A
Šla sta tako tiho drug pri drugem.      Ana      prične zopet razgovor. »Kako hudo mora biti  A
in ljubim jo, kakor ljubim vse svoje!« reče      Ana;      »pa ko bi še imela svojo mamico, ljubila bi  A
whist, drugi pa so bili pri damah. Baronica      Ana,      ki je bila nocoj nenavadno tiha, ločila se je  A
Hotela je vstati in stopiti ven iz lope, pa      Ana      jo potegne s tihim, tresočim glasom nazaj:   A
na kostanje in lipe, tako da je mala baronica      Ana,      ki je bila danes prva pred gradom, obstala in  A
glasovom naproti, ki so pa naenkrat umolknili.      Ana      postane, sapo zapira, da bi kaj čula. V tem  A
Vsi so molčali.      Ana      je v enem hipcu videla vse in grozna misel jo  A
tako bridko jokala, klečeča poleg njega. »     Ana?     Vi tukaj?« dejal je polglasno ter hotel dvigniti  A
Meni ne koristi nič! In ‒      Ana?     « Naenkrat, nehote mu je prišlo to ime v spomin  A
grofica,« dejal je mehko Rogulin; »in baronica      Ana      naj mi odpusti one neprijetne trenutke, ki jih  A
bil je prišlecu svedok, da je dobrodošel. In      Ana?      Tej je padlo delo iz drobnih ročic; stala je  A
za njim je morala skrbeti in se truditi vdova      Ana,      da ohrani posestvo, domačijo in doto svojim  A
bil izpolnil komaj dvanajsto. Glede teh se ni      Ana      nikdar pritoževala. Edini Marko, drugi v vrsti  A
obstala pred njim. Vanjo je bila zavita stara mati      Ana,      vsa bela, v hodnični obleki, kot je bila na  A
Lovrè je vztrepetal in oledenel. Stara mati      Ana      pa je zapičila oči vanj, ves njen pogled je  A
se mu je, da spet stoji pred njim stara mati      Ana      in ga prosi: »Boga ne pozabi!« Otresal se je  A
košata breza in proti brezi prihaja stara mati      Ana,      vsa solzna in bleda. Vrgel se je na posteljo  A
spomine na molitve, ki jih je učila stara mati      Ana      in mati sama, pa že od tega mu je odleglo.   A
Jera, ti pa nisi lagala, nak!« »Stara mati      Ana,      Ančka, ti nisi nikoli lagala, nak!« Omahnil  A
njim je šla Jera in spremljala ga je stara mati      Ana.      Obeh se je otepaval, vendar mu je bila misel  A
znamenja svetosti. Društvo je vodila naddoktorica      Ana.     Ker jo utegnemo še kdaj na Gorjancih videti,  A
in do zdaj je bila še vsaka uslišana. Sveta      Ana      ne dá kake pokveke in negode; otroci, ki se  A
tercijalke, ki so znale čitati. Moja sorodnica      Ana,      ki je tudi slovela za jako sveto, je kupila  A
učiteljsko in svojo, posodite mi oba dela romana      Ana      Karenina.Prebrala bi ju v štirih večerih.«   A
nevesto, mu je prišla najprej na um Streletova      Ana.     To ni bilo nič čudnega, ker se je spomnil vsak  A
znancev, če bi ga čakala doma taka žena, kakor je      Ana?     Ni misliti!   A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA