Ana (601-700)

vejami so se bile naredile že tako čudne teme, da	Ana	že pri goli misli skoprni, da bi tu tam iskala	A
je sam, edino on sam vrgel v tak položaj. »	Ana!	« spregovori in zdajci obstoji pred njo.In mehko	A
ročici in da pričenja jokati, reče dobrovoljno: »	Ana!	« In potem privzdigne to drobno osebico k sebi	A
govoril. Viri nam še pripovedujejo, da se je	Ana	vdala, prav čisto vdala v svojo usodo!In ko	A
poljubil je pri tem vroče dekletovo lice.	Ana	pa se je bila že tako zelo vdala svoji usodi	A
K jutranji birmi je došel knezoškof,« pravi	Ana,	»in njemu zvoné!« »Veselo zvonjenje,« odgovori	A
misliva si tedaj, da tudi najini ljubezni zvone,	Ana,	tudi najini ljubezni!« TRINAJSTO POGLAVJE	A
prišel v cerkev, ker je vedel, da bo prišla tudi	Ana.	Nekaj časa jo je iskal med množico v cerkvi,	A
reče zadovoljno in tako glasno, da je tudi	Ana	umela njegovih besed pomen.Po bledem obrazu	A
preprogo. Ojačil se je in spregovoril: »Gospodična	Ana,	nekdaj sem menil, da sem vas ljubil!« »Pravili	A
izrekla te besede! »Čemu bi se vam hlinil,	Ana!	Zdaj vem, da to ni bila ljubezen!	A
nisem spravil, zahvaliti se ima vam, gospodična	Ana!	« »Vedela sem, da smo izgubili imetje!«	A
govorili. Vmes pa je plesala tudi gospodična	Ana	in počivala je tujemu vo jaku na prsih in se	A
zaželele moči kipečega mojega srca! Ali ti,	Ana,	bila si moje prekletstvo!Ti si tista žena, ki	A
zavest, da te sovražim, sovražim!« Grofinja	Ana	je vse to mirno prebrala, in z glasom, kakor	A
motim!« »V starem sovraštvu!« odgovori grofinja	Ana.	»Tam gori nekje pod Strugo tiči sredi vode gola	A
grajskem vrtu sta se zopet sprehajali grofinja	Ana	in njena sestra grofica Eliza.Več let že ni	A
nekoliko pozabljeni bili, prišla je grofinja	Ana	ter povabila k sebi tudi sestro Elizo. Le‐ta	A
kakor jih ima, recimo, moja gospa. Ali grofinja	Ana	imela je svoje težave in mučila je grofa Milana	A
plesu zgodilo, da je prijezdila iz Scheffertna	Ana	Renata, o kateri sem že na drugem mestu nekaj	A
cela dolina do Žirov poznala in rada imela.	Ana	Renata pleše Prijazna pa je bila le toliko	A
debelih klobas. Pripovedovalo se je, da je	Ana	Renata močnejša ko njen hlapec in da je posla	A
dvorišča. Pa mu je takoj zmanjkalo sape, ker ga je	Ana	Renata zaničljivo pogledala.Potem je še bolj	A
nas, ker je moral plesalec dajati v gosli, ali	Ana	Renata je imela svoje navade.Poiskala je srebrno	A
Takoj je izpraznil svetokriški oder, ker si je	Ana	Renata z beneško krono kupila pravico, da je	A
. / . / stran 131 . / Čuli smo, kako je	Ana	Renata hvalila bratovo plesanje, ta pa je zopet	A
osedlati in odriniti proti domu. Jurij in	Ana	Renata sta z enim glasom odgovorila: »Kdo bo	A
poznal pota do Visokega, in najsi je v noč!«	Ana	Renata je pritrjevala: »Pa ravno ponoči bova	A
tam padala toča v pogorju in po dolini. Tudi	Ana	Renata iz Scheffertna se je odpravljala, ker	A
Zavila sva jo nazaj okrog griča in čakala, da je	Ana	Renata odjezdila s svojim hlapčetom.Ljudstvo	A
zasedla skoraj celo ograjo. Vmes je bila tudi	Ana	Renata z bičem.Dobro mi je delo, ko sem, sedeč	A
najgršimi besedami iz dobro založene svoje kašče.	Ana	Renata pa je Prekovi molila svoj bič in vpila	A
Smeh se je oglašal v ženskih vrstah in predvsem	Ana	Renata ni prikrivala svojega veselja nad odgovorom	A
»Moramo. Tudi Sveta	Ana	ni kaj varna.« »Razbojniki so tam posebno	A
kašljam in se sopeče oddihujem. ‚Kaj pa je,	Ana?	’ priplava gospa, lepa gospa, bela gospa, svečo	A
tako me je vil kašelj. ‚Potrkal je,’ pravi	Ana,	‚ko sem mu odprla, je začel kašljati.’‒ Sakramenski	A
navadil potov v naše kraje.« »Hoj, tvoja žena	Ana	je Frankopanka,« se je grof Pankracij posmehnil	A
proti Šumbregu. Medtem se tudi njegova žena	Ana	ni mogla pomiriti. Tlačanska samovoljnost in	A
se je grof mudil na Grundljevem, mu je žena	Ana	ostala sama doma. Dolgočasila se je, nejevoljna	A
Ona se ne oglasi. »	Ana!	« kliče skozi ključavnico z najprikupljivejšim	A
pri rodinskem znamenju, v katerem uči sveta	Ana	deklico Mater božjo molitev peti, preseka ozek	A
svetnico in prosila: »Njena patrona si, sveta	Ana,	tebi jo izročam.Ti bolje veš kakor jaz, ki nič	A
bi pri nas ne bilo samo dveh... O, ljuba sveta	Ana,	ti, patrona moja, izprosi mi še par otrok!-	A
podobo svoje in Ančkine patrone: »No, ljuba sveta	Ana.	Ali si ju videla, kako bi bila srečna?	A
bila dala Ančko, ne Ceneka. Ooo! Ljuba sveta	Ana	-« Zašla je po opravkih na zgornji vrh in naletela	A
kot žena dodeljena tvoja mama. Sama sveta	Ana,	mati božje Matere, ni mogla biti boljša.« »Saj	A
mestu, kjer je zapisano ime zaprte ženske. »	Ana	Vrbanojeva!Ana Vrbanojeva!« jeca predse.	A
»Ana Vrbanojeva!	Ana	Vrbanojeva!« jeca predse. »Ne, ne, to ni mogoče	A
knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla. »	Ana	Vrbanojeva - Ana - Ančka!« deje novič in se	A
priložena ovadbi, zdrkne na tla. »Ana Vrbanojeva -	Ana	- Ančka!« deje novič in se prime za čelo. »Ne	A
vendar ne more in ne sme več vžigati na kožo. »	Ana	- Ančka!Ona je!« vzklikne na glas in zatrepeče	A
»Vaše ime?« »	Ana	Vrbanojeva.« »Imate let?«	A
okorno priklonivši se, reče veselo: »Oh gospica	Ana,	vi ste že vstali?Seveda, tile hudokljunci na	A
naravo,« odgovori na lahko mlada deklica, gospica	Ana,	kakor jo je imenoval vrtnar, in, k njemu stopivši	A
Jaz bi te bila rada zbudila, Veronika!« reče	Ana	ter jo prime za roko, »ali mislila sem, da si	A
škropilnico in ide tih na delo brez odgovora.	Ana	se ustavi nekoliko. »Zakaj pa žališ starega	A
»Vse veselje si mu pokvarila.« »Pojdi mi,	Ana!	Ti si res nerazumljiva v svojem vedenju.	A
ustavi grofica. »Ali ideš z menoj na sprehod,	Ana?	« vpraša. »Ne, jaz ostanem še na vrtu, morda	A
stezi, ki je držala iz vrta navzdol ob holmu.	Ana	pa je stopila proti kotu zelene ograje, kjer	A
ako nam pripelje svojega tovariša ‒ pomisli	Ana:	umetnik je! ‒ potem nam tu na Žerinjah ne bode	A
treba, Rika, pa ne karajte me vedno« ‒ smeje se	Ana	‒ »pa smešno je bilo vendar, ko je plesovodja	A
plesovodja ‒« »Prav vesele ste danes in ti,	Ana,	posebno; kaj pa imate vendar?« S tem vprašanjem	A
Glej, glej, teta Amelija,« vzklikne baronica	Ana,	popustivši svojo prijateljico ter urno stopivši	A
njenih ustnih s prijaznim poljubom. Baronica	Ana	je bila, kakor smo že povedali, komaj šestnajst	A
mimogrede označimo, ako pravimo: mokre oči.	Ana	je bila brineta in gosti kostanjevi kodri njenih	A
ali pa zopet popolnoma vse tiho. Baronica	Ana	je bila po materi svoji v sorodu z Waldenovo	A
materinsko vlogo. Pravo mater pa je imela baronica	Ana	v teti Ameliji. Ta je bila duša Waldenove hiše	A
domačije,« reče smehljaje se mlada baronica	Ana,	ki je do sedaj tiho sedela tik tete Amelije	A
zaostala. Teta je namreč korakala polagoma in tudi	Ana	ni imela posebnega veselja urno hoditi, nego	A
Sedaj bode čas odhajati. Pa kje je	Ana?	« »Že gre ‒ tam, glej, teta,« pravi Veronika	A
pravi Veronika. Kmalu se je bila baronica	Ana	pridružila in Rogulin ji ponudi zavijalo, katero	A
Oči se jima niso srečale. Baronica	Ana	je stala na strani in tudi sedaj je opazovala	A
pogorišča in stikala okoli žerjavice. Baronica	Ana	je stopila k otrokom in rekla jim nekaj tolažilnih	A
marsikomu je še tako brezplačno gledališče.«	Ana	je umela te besede. Grof Sori, ki je pred njima	A
Šla sta tako tiho drug pri drugem.	Ana	prične zopet razgovor. »Kako hudo mora biti	A
in ljubim jo, kakor ljubim vse svoje!« reče	Ana;	»pa ko bi še imela svojo mamico, ljubila bi	A
whist, drugi pa so bili pri damah. Baronica	Ana,	ki je bila nocoj nenavadno tiha, ločila se je	A
Hotela je vstati in stopiti ven iz lope, pa	Ana	jo potegne s tihim, tresočim glasom nazaj:	A
na kostanje in lipe, tako da je mala baronica	Ana,	ki je bila danes prva pred gradom, obstala in	A
glasovom naproti, ki so pa naenkrat umolknili.	Ana	postane, sapo zapira, da bi kaj čula. V tem	A
Vsi so molčali.	Ana	je v enem hipcu videla vse in grozna misel jo	A
tako bridko jokala, klečeča poleg njega. »	Ana?	Vi tukaj?« dejal je polglasno ter hotel dvigniti	A
Meni ne koristi nič! In ‒	Ana?	« Naenkrat, nehote mu je prišlo to ime v spomin	A
grofica,« dejal je mehko Rogulin; »in baronica	Ana	naj mi odpusti one neprijetne trenutke, ki jih	A
bil je prišlecu svedok, da je dobrodošel. In	Ana?	Tej je padlo delo iz drobnih ročic; stala je	A
za njim je morala skrbeti in se truditi vdova	Ana,	da ohrani posestvo, domačijo in doto svojim	A
bil izpolnil komaj dvanajsto. Glede teh se ni	Ana	nikdar pritoževala. Edini Marko, drugi v vrsti	A
obstala pred njim. Vanjo je bila zavita stara mati	Ana,	vsa bela, v hodnični obleki, kot je bila na	A
Lovrè je vztrepetal in oledenel. Stara mati	Ana	pa je zapičila oči vanj, ves njen pogled je	A
se mu je, da spet stoji pred njim stara mati	Ana	in ga prosi: »Boga ne pozabi!« Otresal se je	A
košata breza in proti brezi prihaja stara mati	Ana,	vsa solzna in bleda. Vrgel se je na posteljo	A
spomine na molitve, ki jih je učila stara mati	Ana	in mati sama, pa že od tega mu je odleglo.	A
Jera, ti pa nisi lagala, nak!« »Stara mati	Ana,	Ančka, ti nisi nikoli lagala, nak!« Omahnil	A
njim je šla Jera in spremljala ga je stara mati	Ana.	Obeh se je otepaval, vendar mu je bila misel	A
znamenja svetosti. Društvo je vodila naddoktorica	Ana.	Ker jo utegnemo še kdaj na Gorjancih videti,	A
in do zdaj je bila še vsaka uslišana. Sveta	Ana	ne dá kake pokveke in negode; otroci, ki se	A
tercijalke, ki so znale čitati. Moja sorodnica	Ana,	ki je tudi slovela za jako sveto, je kupila	A
učiteljsko in svojo, posodite mi oba dela romana	Ana	Karenina.Prebrala bi ju v štirih večerih.«	A
nevesto, mu je prišla najprej na um Streletova	Ana.	To ni bilo nič čudnega, ker se je spomnil vsak	A
znancev, če bi ga čakala doma taka žena, kakor je	Ana?	Ni misliti!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani