Ana (201-300)

in vse ptice okrog naselbine z imenom Santa	Ana	ali nemara San Ignacio Miní. Prebudil se je	A
zdaj San Ignacio Miní, kje so Loreto in Santa	Ana,	kje v nebesih je mala Teresa, kaj dela brat	A
boben tolče, z zvokom bobna se prebuja Santa	Ana,	bobnasti zvok, ki ga v natančnih presledkih	A
vojske, obdani z dva tisoč Gvaraníji puebla Santa	Ana,	nosilci evangelija, pogumni raziskovalci, nosilci	A
na sliki, ki jo prinašata v dar pueblu Santa	Ana,	slika gvaraníjskega slikarja v kričečih, živih	A
vse redukcije. Oče Inocenc Herver, ali Santa	Ana	ni dobila pisma? -	A
gor do Santa Rose in Santa Maria de Fe, Santa	Ana	bo med njimi.Tudi Strobel in Barreda sta vedela	A
da nekdo strelja, je pomislil, to je Santa	Ana,	sanjalo se mi je da streljajo bandeiranti v	A
patra Klugerja enkrat samkrat ustrelil, bo Santa	Ana	pomendrana. Rdeča zemlja se bo napila njihove	A
Konstitucijami Družbe Jezusove. V misijonu Santa	Ana	je bil pomočnik tamkajšnjemu superiorju Inocencu	A
pomislil, nemara je črna plundra na ulicah.	Ana	je obula gumijaste škornje, v avtobusih je zatohla	A
filmsko drsenje čez gladko kožo Amerike. Dom,	Ana,	prijatelji, tišina domače delovne sobe, vse	A
Zdaj mora biti hladnokrven.	Ana	te čaka, mu reče.Aaaaana, mu poje v uho.	A
Izklopil je radio in dvignil slušalko. Bila je	Ana.	Iz satelita.	A
Škrtnilo je in zatututalo.	Ana	je odložila.Hip za tem je spet pozvonilo.	A
Martinov pes in hrustal led. . / . / stran 97 . /	Ana	je telefonirala.Bila je na smučanju.	A
pomislil, da pri njih doma nihče ne bi rekel tako.	Ana	bi morda rekla: kot da se neke ptice spreletavajo	A
bi, morda bi tako rekel on, če bi bil z njo.	Ana	je v Ljubljani, spi ob odprtem televizorju.	A
okolico mesta, je klicalo slabo vest nad njiju.	Ana	je bila daleč, toda zmeraj so kje ležala njena	A
ki se tukaj prepletajo, ki se tam prepletajo:	Ana,	Irena, Fred, Meg, Gumbo, on sam, vsidrugi, prihajajo	A
me je hrbet, ko sva zaspala na travi, piše	Ana.	Kjer zaspita dva na travi, zaspita kot eden,	A
pa se na vsem lepem spominjam Bohinja, piše	Ana,	zelene vode, zelene trave, zelenih gor, gore	A
Mama je zbolela.	Ana	ni pisala.Irene ni bilo nikjer več.	A
kolo. Love Conquers All. All Conquers Love.	Ana	stoji ob bolniški postelji.On je tu.	A
Mami je boljše. Vseeno ne pridem,	Ana.	Kdo je že to?	A
za Zadnjo postajo. . / . / stran 213 . /	Ana	je končno napovedala svoj obisk.Prišla bo v	A
Vsak hip se bodo zvrnil dol. Jutri pride	Ana,	je rekel. Morda je za hip zaspal.	A
se je, da bo nehalo zvoniti, zakaj to je bila	Ana.	Bil je Fred.	A
ga z zanimanjem opazovali. Čez pet ur pride	Ana,	je pomislil.V petih urah moram razbiti vrata	A
rdeče oči od bedenja, danes zjutraj bo prišla	Ana.	Jutri zjutraj bosta nakupila vso tisto zelenjavo	A
neprespana noč, dvakrat po dve uri na straži. In	Ana	prihaja. 4.	A
škripaje ustavil pred postajo smešni lokalni vlak.	Ana.	Končno, končno, mu je dahnila v uho.	A
se je počasi približevala, morda je na njej	Ana,	morda prihaja z dobrimi novicami. Obrnil	A
starih muzikantov. Medtem ko Irene, medtem ko	Ana.	..?Medtem ko se Fred Blaumann in njegova študentka	A
2.	Ana	ga je čakala.Ko sta se, tujca, objela, so jima	A
in izginila v zemljo; korenina, ki se je je	Ana	z vso močjo oklepala, njeni beli prsti so bili	A
nagnila skoraj do njegovih oči, na doseg roke.	Ana	se je zdrznila in se umaknila.Ta je bolna, je	A
udarcem prilepila ob deblo. Hladno je, je rekla	Ana.	Bil je že pozni oktober, nad zemljo je lebdela	A
katero je to jutro odšel, takoj potem, ko se je	Ana	odpeljala, je bila črna, množica delavcev je	A
nje . / . / stran 6 . / ga priletni župnik.	Ana,	Primoževa žena, je skrbela, da duhovni gospod	A
Primojdunaj!« vpije sivi mož in ploska z rokama. »	Ana,	midva greva polko plesat, naj že bo, kar hoče	A
od doma, ker prostora imam jaz dosti. Toda,	Ana,	kar pojdi! Smrt se te bo zbala, če vidi, da	A
Pojdi s kakšno mlajšo, mene pa pusti!« se brani	Ana,	in pristavi polglasno: »Kaj pa preklinjaš tako	A
vpričo gospoda župnika?« »Ha, kaj primojdunaj,	Ana!	« odvrača Premec.»Ali misliš, da je to greh?	A
kakor če bi svetnika častil, primojdunaj! He,	Ana	pojdi plesat!« In z urnimi nogami stopa starec	A
križ božji, Juri!« zavpije pri teh besedah mati	Ana;	kolena se ji pošibijo, in sesede se na pragu	A
kje bi bil.« »Kaj je že to!« se oglasi zdaj	Ana.	»Ali hočete še njega odgnati!	A
čepela! je Fani ukazal na pručko. Tudi tebi,	Ana,	je že čas, da se naučiš sedeti! je zavalil	A
Torej ‒ gremo!? Kdaj gremo? je poskočila tudi	Ana.	Gremo, se razume, da gremo! je prikimal Bumbaš	A
razume, da gremo! je prikimal Bumbaš. Samo, ti	Ana	boš tokrat ostala ‒ ker: odslej bo zmeraj ena	A
Fana bo delala.	Ana	bo delala.Cela družina bo delala.	A
morava računati. Le kaj bo Tereza pa Fana pa	Ana	‒ njih lahko le prosit naženeva ‒ a, le kdo	A
v roke le, ko je želela biti sama. Fana in	Ana	pa sta sploh iskali priložnost, da sta se lahko	A
Jebemti pamet!	Ana!	je kriknil.Jebemti srečo!	A
ni tako naposled izvohal, da sta se Fana in	Ana	potuhnili pri babi Fikale za kaminom.Prav,	A
Babič zazijal. Očitno še sploh ni vedel, da je	Ana	noseča. Kaj pa? mu je Bumbaš dovolil, da se	A
Res ni bilo dvoma: vsi so to slišali. Fana in	Ana	sta se stiskali druga k drugi in sta si z dlanmi	A
ob takem premikanju najverjetneje sesula.	Ana	je tudi zdaj molčala.Halgatu se je zdela kakor	A
Bumbaš je nekje v zaporu. Fana in	Ana	sta se nekam zatekli.Pišti, Pišti pa ‒ on je	A
»Mudi se mi, krščen Matiček! Danes je sveta	Ana,	baba je prišla domov, da dobi za god batine	A
Ji ji ji ji!	Ana	podgana, županova hči, bi se rada možila, pa	A
otrok izbirati ‒ in je temu rejenčku ime Marija	Ana	Fermentin.Tako pišejo iz Trsta.	A
soprogi pa je zelo ugajalo v gledališču. Tudi	Ana	Poč, ki ni imela novega klobuka, je bila zadovoljna	A
niti sposobnosti za vlogo Don Juana. Gospica	Ana	Poč ‒ pa brez zamere ‒ tudi nima tistih izrednih	A
resno omajati moje razpoloženje do ženstva.	Ana	Poč je taka, kakršne so druge ženske ‒ kvečjemu	A
tri postranske sorodnice Urše Plut, in sicer	Ana	Kajca v Šelih, Polona Kikelj v Benkovcu v Dalmaciji	A
upoštevati. Na odrejeni narok je prišla le	Ana	Kajca.Z živim zanimanjem je poslušala vso dedinsko	A
se je veselila županja. »Ti mož, kaj poreče	Ana,	če dobimo semkaj urade.Iz kože bo skočila, boš	A
Iz kože bo skočila, boš videl!«	Ana	je bila sestrična županje in omožena pri »Zlatem	A
tačas pa je že prisopihala gospa sestrična	Ana,	»Zlata volkulja«. Vzkliki in poljubi, gospod	A
naš bal ‒ čakaj, vse ti povem,« je rekla gospa	Ana	in gospodinjski njen pogled, nikdar počivajoč	A
že bal.« »Da ti povem,« je nadaljevala gospa	Ana,	»eleganca kakor na dvoru!Tratnikova Lojzika	A
tisoč, pa ne kron, ampak goldinarjev.« Gospa	Ana	je nadaljevala: »Notarka vsa v svili!Čakaj,	A
nje in bil prav dobre volje.« Tako je gospa	Ana	še naprej pravila o balu, in ko je bil bal do	A
»Ali je to kaj hudega?« se je hlinila gospa	Ana.	»Saj ni nič hudega!	A
»O, to nič ne de,« je nedolžno rekla gospa	Ana,	»saj nekaterim se še prav poda, če so neumne	A
Eno novico ti pa vendar vem povedati. Pomisli,	Ana,	čez štirinajst dni gre moj mož še z dvema odbornikoma	A
Tako, sodnijo?« je z visokim glasom dela gospa	Ana.	Ta vest jo je presenetila.	A
licu. »O, zakaj pa ne!« je odgovorila gospa	Ana	in se še vedno ni mogla ujeti.»Zaradi mene!	A
morava še pred nočjo biti doma. Preljuba moja	Ana,	kdaj nas prideš kaj obiskat?« »Ostani še vendar	A
je tlesknila Jerajeva z jezikom, »gospodična	Ana,	vi pa res znate čarati.Vsi ljudje pravijo: O	A
znate čarati. Vsi ljudje pravijo: O, gospodična	Ana,	ta pa ta!Čevlji se nikomur tako ne svetijo kakor	A
svetijo! Ne vem, kdo je zadnjič rekel: Gospodična	Ana	gotovo žveči tobak, tobakov sok je tako imeniten	A
laž, laž.« Jerajeva jo je mirila: »Gospodična	Ana,	kar tiho bodite! Prav tako sem se jaz pričkala	A
pričkala in se zavzemala za vas. Gospodična	Ana	je iz dobre hiše, sem rekla, njen oče nosi klobuk	A
sem rekla, njen oče nosi klobuk. Gospodična	Ana,	sem rekla, če bi hotela, bi bila zdaj imenitna	A
pohvalila Jerajeva. »Zdaj mi pa povejte, gospodična	Ana,	ali vas še kdaj straši?« »Zdaj me že dolgo ni	A
Enkrat so naši kosili na partu pa so rekli mama: ‚	Ana,	nesi koscem južino?’Pa niso bili mama, temveč	A
prinese kosec nekaj v roki in pravi: ‚Gospodična	Ana,	ali hočete tale gnezdek?’ Pogledam pa je bilo	A
okolnosti, da je sam doma, da ni žene. »O,	Ana,	srečne oči!« jo je pozdravljal že od daleč s	A
sladko govorico: »Mar bi se bila midva vzela,	Ana;	tako bi živela kakor angelčki v raju.« Nanči	A
mi ne zaljubiš, Ivan ni zate, je že oddan!	Ana	te bo skalpirala, če se boš ozirala za njim	A
njegov spodaj vihrajoči suknjič. Joj, Ivan in	Ana!	Ivan in Ana ...	A
Joj, Ivan in Ana! Ivan in	Ana	... Ivan.	A
bil nikdar sam. Skoraj vedno je bila z njim	Ana.	Od tesnobe mi je zastajal dih, ko sem	A
poleti k Ani, ležeči v travi za vodo. Zdaj pa ta	Ana!	Ana.	A
Zdaj pa ta Ana!	Ana.	Zleknjeno je ležala na trebuhu, gladke	A
vrgla nazaj, vendar se ji tudi to ne posreči.	Ana	ima dolge, vitke, zagorele noge.Njene nežne	A
drhtečimi prsti, si je odpel srajco na prsih.	Ana	je molčala; tako mirna je bila, kot da niti	A
šepnil z enako prepadenim glasom kot malo prej.	Ana	ga je še vedno nemo gledala.Njegove oči so bile	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani