Ana (701-800)

spal. Zunaj nasproti odprtemu oknu je sedela	Ana	in trebila solato.Orel je pogledoval tja in	A
Tam zunaj na klopi pod jablano je trebila	Ana	solato in dasi se ni ozrla v sobo, se je vendar	A
približal počasi in ne . / . / stran 52 . / rodno. »	Ana!	« je poluglasno zaklical in pri tem se mu je	A
mojega polja mak, ti si mojih večerov slak!«	Ana	je pogledala nazaj, vrgla v pehar načeti krompir	A
je šel tik njega dalje in ga vprašal: »Ali je	Ana	doma?« »Doma!« je rekel nosač brezbrižno in	A
ne uresničuje tudi pri tej ženitvi? In ali ni	Ana	lepa in bogata in vredna, da se govori o njej	A
Pozneje, po preteku dveh mesecev je prihajala	Ana	na svoj dom, sedala navadno v kuhinji na stol	A
je slišal nove in vedno bridkejše očitke.	Ana	je začela n. pr. praviti: »Danes je čital časopis	A
to hišo, to zemljo, ta svet!« se je rotila	Ana	vsa v solzah in stiskala bele ženske pesti.	A
Ali jo vidiš, ali?« Poznejo je	Ana	zbolela in sicer za vročinsko boleznijo. Nekako	A
Bij me, psuj me, samo ne molči!«	Ana	se je obrnila v stran in ni nič odgovorila.	A
Prišla sta bila že daleč izven vasi.	Ana	se je ustavila na tratini, obrnila se nazaj	A
strahu se je zaplel v vejovje in padel po travi.	Ana	je obstala, kakor bi jo zadel s težkim kamnom	A
odpirati. Ali mati ni spala in jo je poklicala: »	Ana,	kaj delaš?« Hči se je obrnila od okna, zakrila	A
molitev, ki jih je izgovarjalo sto in sto ustnic.	Ana	se je pričela tresti.V njej je živelo nekaj	A
sebe in kričati s svojim nečloveškim glasom.	Ana	je hotela oditi, ali mati jo je pridržala.	A
smeh je zvenel po kapeli divje in neskladno.	Ana	se je pričela naslanjati na mater, povešala	A
ti, žena, povej tisto, kar ti leži na duši!«	Ana	je vzdihnila, nagnila glavo vznak, a se ni prebudila	A
svetega, žena, reci mi, kaj ti leži na duši!«	Ana	je jecnila v sanjah in pričela polagoma odpirati	A
sebe, kakor bi se bal ali sramoval množice.	Ana	je ležala bleda, skoraj siva pod orehom.Trepalnice	A
starinske in debele kakor v staroveški trdnjavi.	Ana	je ležala vznak na podolgovati in klopi podobni	A
hujšim plamenom je žgala vanj zavest, da je	Ana	mrtva, da je to, kar gleda pred sabo, pravo	A
»Ne ... « pravi dekle negotovo. »Gospa	Ana	torej, tista, ki je vi ne poznate, je prekrasna	A
kakor je. Povedal sem ji, prijatelj, da je gospa	Ana	preizredna ženska.Toda prej morava midva vedeti	A
tihem zadovoljava. Nima rad, če ga moti žena	Ana	in celo neljubo mu je, če se hoče z njim zabavati	A
pa doma počel? Ali se ti nič ne smili gospa	Ana	in gospodična Marica, ki je že skoro naša?Nisi	A
sobo vstane šum, kljuka zaškriplje in gospa	Ana,	visoka, še močna, v črnem krilu, ki se vleče	A
« »Kaj pa ti pride na misel?« vpraša gospa	Ana	svojega soproga. »Nič na misel!« jo zavrne profesor	A
pa je spet, kaj pa se potajuješ!« kara gospa	Ana	in se dvigne na zofi.»To ti moram povedati,	A
ti predlagal ločitev!« »Kakšno?« skoči gospa	Ana	z besedo in s telesom naenkrat pokonci. Ščetinar	A
na stolu, roke mane in guga z glavo. Gospa	Ana	je rdeča v obraz, malo se ji poznajo leta, krepka	A
Ali so hudo bolni?« »Leži!« pripoveduje gospa	Ana,	vzdihuje vmes, mečka v roki robec in kremži	A
robu kozarec zadene, prekucne in ubije. Gospa	Ana	leta po stanovanju, sprejemno sobo hoče urediti	A
je zadel, po vsi levi strani ga je!« Gospa	Ana	pogleda v strop in vzdahne, gospodična Marica	A
pri njih pomoči, ali vsaj pojasnila. Gospa	Ana	stopi sama k bolnikovi postelji, prime moževo	A
gleda po navzočnih in se pomeša mednje. Gospa	Ana	skoči k njemu in ga vpraša z očmi.On odvrne	A
zofi in foteljih okoli mize in molči. Gospa	Ana	prinese na mizo peciva in vina v visoki rožasti	A
»Ali naj dam zdravil?« je vprašala gospa	Ana	nekako okoli polnoči. »Zdaj ni več treba!« je	A
Ženske so zajokale in zakričale. Gospa	Ana	je vpila: »Kje si zdaj, ti moj ljubi, ti moj	A
razmišljal in čital zopet in zopet: »Umrli so:	Ana	Ahčin, mestna uboga, Julij Rupnik, Julij Rupnik	A
napeljuje na premišljanje o možnosti, da bi bila	Ana	pred Mano.Tak časovni zasuk bi potrdil kar verjetno	A
proslaviti z viskijem!« preglasi Isi klepet. »	Ana!	Kje si?«	A
pokliče Ano, ki je nehala natakati pijačo: »	Ana,	boš poskrbela za novega člana, da se ne bo dolgočasil	A
se mi opraviči Isi in izgine med plesalci.	Ana	me prime pod roko in prijazno vpraša: »Bi plesal	A
slišalo ... Bila ti je namreč na las podobna ... «	Ana	preneha plesati.Skoraj preplašeno me gleda s	A
pogruntacija.« »Robi, ne gnjavi,« ga zaprosi	Ana	in me potegne stran. Ko sva spet sama, mi zaupno	A
povej, brez fint: sem res podobna Mani?« »Res,	Ana.	« »Prisežeš?«	A
Pomeni, da se morava bolje spoznati,« predlaga	Ana.	»Boš žvečko?«	A
bo lepil na mostičke. »Si za ples?« vpije	Ana,	ker hrupna glasba preglasa vsak glas. »Rada	A
« Zasopihana se mi	Ana	nenadoma obesi okrog vratu. Skoraj bi klecnil	A
gledajo Ano z nekakšno poredno hudomušnostjo. »	Ana,	ne velja!« zakliče in preglasi glasbo.»Prisvojila	A
zanima ... « »Ni v tvoji fazi, Urša,« se obregne	Ana.	Od nekod se prikaže Isi in me povleče s sabo	A
bi se priglasil pri njej. Imaš šanse, tudi	Ana	je spolna iztirjenka.Gerontofilka ...	A
Gerontofilka ... « Navdušeno se zakrohoče in zakliče: »	Ana!	Ančica!Mušica ...	A
moja ljuba petična mamka. Mislim, da prihaja	Ana.	« Skozi odprtino v tleh se res prikaže Anina	A
« »Že prav, Robi,« tolažeče reče	Ana	in ga pocuka za brado.»Petra te pogreša, pustila	A
Feriju, naj vstavi kakšno nežno kaseto,« naroča	Ana	Robiju, ki se spušča po lestvi navzdol in mu	A
obdelaj ta zemeljski vrtiček ... « Robi izgine in	Ana	res zvleče na odprtino pokrov in postavi nanj	A
nekakšne skrivne igre, v kateri sta Mana in	Ana	res ena in ista oseba. Ana se zlekne na ležišče	A
kateri sta Mana in Ana res ena in ista oseba.	Ana	se zlekne na ležišče in njena glava si poišče	A
sveta. »Če je res z drugega sveta,« se oglasi	Ana,	ki je ves čas doslej molčala, »jo boš moral	A
Jur, to pa je najbrž hudo spoznanje,« šepne	Ana,	vzdigne glavo iz mojega naročja, sede in prisloni	A
obzirno oglaša Robi. »Kaj bi rad?« osorno vpraša	Ana.	»Prosim za oproščenje.	A
Urša gre v fazo.«	Ana	se stegne in odrine stol s pokrova. »Odprto	A
svetlobo.« »Koza pohotna!« precedi skozi zobe	Ana.	»Toleriraj sestro,« jo miri Robi in se zrine	A
roko meče poljubčke. »Klovn,« mi šepne na uho	Ana.	»Je pa dobričina in se nanj lahko zaneseš.	A
položaj našega osončja v vesolju,« me pouči	Ana.	»Tedaj gremo ponoči na vrh Rožnika in pričakujemo	A
reportaži. »Morda je res smešno,« vzdihne	Ana.	»Pa vendar, s čim drugim jih lahko prikličemo	A
« Zdaj me	Ana	vprašujoče gleda. »To je bilo Manino razpoznavno	A
Zemlja z malo začetnico, me je opozorila.«	Ana	seže po steklenici ob ležišču, povonja in napravi	A
vse njegove misli. Rad bi vedel, kaj misli	Ana.	Poskušam ji prisluhniti, poskušam ujeti polje	A
vem, ali je kriv viski ali ta naporni večer.	Ana	odvije žarnico nad ležiščem in v temi njena	A
to sploh ni presenečalo. »Kaj je?« šepeče	Ana.	»Mislim, da Mana ni imela srca ...	A
Rada bi zaspala v tvojem objemu.« »Zaspi,	Ana,	« šepnem in jo objamem. Obmirujeva.Kmalu zdrknem	A
postavile na svoje mesto. Tedaj sem ugotovil, da je	Ana	izginila in da sem sanjal o Mani.Sanjal?	A
poprosil, da grem na sprehod in mu odstopim brlog.	Ana	se ni več oglasila.Tudi pogrešal je nisem.	A
»Kje imaš Jura?« »Nema tu nikog,	Ana.	Robi je na osustvu, drugega pa ni tu.Samo ja	A
osustvu, drugega pa ni tu. Samo ja čistim,«	se	izgovarja Štefica. Ana se izmuzne mimo nje v	A
spoštljivo, kot če bi bil doktor znanosti.«	Ana	pa se samo smehlja in njene zelenkaste oči me	A
Dajli sem večkrat mislila nate,« zamišljeno reče	Ana.	»Pisala bi ti, če bi vedela, kje si.	A
« »Zakaj jih pravzaprav čakaš,	Ana?	« »Ti me to vprašuješ?« se začudi.	A
proseče, da ji res ne morem odreči. »Prav,	Ana,	prišel bom na čakado.« V nenadnem navdušenju	A
Potem se je poslovila in odšla.	Ana	ni Mana. Mana ni prinašala s seboj luči, Mana	A
gledalec iz praznega gledališča. Ob meni je	Ana;	nemirna je, roke se ji tresejo, veliko kadi	A
prikazovali iz teme in spet ponikali vanjo.	Ana	se me krčevito drži za roko, kakor da bi jo	A
Nobenega drugega glasu ni.	Ana	mi sname naočnike in me poljubi na eno in drugo	A
azmišljanje o tem, kaj ločuje Ano od Mane. »Lepa si,	Ana,	« ji rečem. »Pa sem ji podobna?« vztraja.	A
»Ne, ne želiš si me,« trpko ponovi. »	Ana,	vsak moški bi si te poželel,« ji poskušam obupano	A
»Ne znamo se več ljubiti.« »	Ana,	nikar ... « jo zaprosim. Izpusti drevo in se mi	A
»Poskusiva.« »Ne gre,	Ana,	ne zameri, ampak tujca sva.Mana mi je brala	A
otroka.« »Imela bi s tabo otroka,« zahlipa	Ana	in njene solze začutim na ramenih.»Naredi mi	A
nekako združiti, združiti brez prave želje.	Ana	se poti med naporom, da bi me pripravila do	A
mušico španjolsko?« »Ubila te bom!« krikne	Ana	in išče svoja oblačila. Luč ugasne in zasliši	A
ustrašil. »Ubila te bom, ubila!« ponavlja	Ana	in pomanjkljivo oblečena steče v gozd. Ostanem	A
Naj se še posebej poglobim v to, ali nastopa	Ana	zaradi Mane ali Mana zaradi Ane. Dan za dnem	A
srcu. Njej pa je pripovedovala rodna ji sestra	Ana,	da ima Pavel že na Dunaju zaročeno lepo, bogato	A
prirejali velike baklade in ognjemete. Kraljica	Ana	takih komedij ni marala in je nekega dne rekla	A
Omogočite mi vsaj, da bom vedno v vaši bližini.«	Ana	Pavlovna se je nasmehnila in rekla: »Dvomim	A
pa verjamem, da bi mene sprejeli v vojsko.«	Ana	Pavlovna je med dvema dejanjema drame »Dama	A
slavno umetnico. »Sijajni ste,« je odgovorila	Ana	Pavlovna.»V nekaterih prizorih ste podobni Eleonori	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani