Na njenih licih je trepetala prozorna rožnata svetloba, v očéh je gorelo čudovito življenje. Adjunkt Mrva jo je gledal od strani, in kadar se je zasmejala s svojim sončnim smehom, obrnil se je v stran ter zakašljal; čutil je v grlu neko posebno ginjenost ... Ana ni zinila besedice; gledala je v dólino s polodprtimi očmi in mehka utrujenost je legla na njeno dušo ... Zelena raván se je razprostrla pred njimi.