Ana (501-600)

na došleca z neprijaznimi pogledi. Slivar in	Ana	sta zavila na levo, koder se je vila pot nekoliko	A
žarečim licem in široko odprtimi, mokrimi očmi.	Ana	se je dolgočasila, in on je ob teh trenotkih	A
koraki po cesti navzdol, v mesto. Ko je prišla	Ana	v svojo sobo, je odložila klobuk; a še preden	A
povedal s čisto mirno in prijazno besedo: ”Glej,	Ana,	vse kar sem ti pripovedoval o svoji imenitni	A
preden obide mene pregloboka žalost in tebe,	Ana,	srd in sram zaradi poljubov, ki sem ti jih bil	A
uspeh slovenske umetnosti v tujini. Zato mu je	Ana	prijazno odgovorila, ko jo je vprašal ...”Njene	A
kot. Mesec dni pozneje je zvedel, da se je	Ana	zaročila s poštnim uradnikom, ki ga je poznal	A
Troje otrok je bilo v sobi.	Ana,	dvanajstletno deklè, je sedela na nizkem stolcu	A
brata, ki sta sedela za mizo in igrala domino.	Ana	je imela resen, skoro starikav obraz; dolg je	A
so se vzdigali višje, v sobo je legel mrak.	Ana	je vstala in se je naslonila ob okno; gledala	A
Tine je prašal: »Čigav je bil tisti voz,	Ana,	ki se je peljal zjutraj mimo?« Prašal	A
Tončka je zajokala v kuhinji. »Kaj ni nič kruha,	Ana?	« »Počakaj, da pridejo mati!«	A
prezgodnji mrak in se vzdigajo zunaj oblaki.	Ana	se je vrnila k oknu in ko se je sklonila, so	A
Ali ni se prikazala. Pogledala je	Ana	proti nebu, in glej, vsega so bili že pokrili	A
vodé. . / . / stran 128 . / »Napravi luč,	Ana;	temà je!« Ana je šla v kuhinjo po svetilko	A
»Napravi luč, Ana; temà je!«	Ana	je šla v kuhinjo po svetilko; ali svetilka je	A
»Kam so šli, mati?« je prašala Tončka.	Ana	ni vedela odgovora.Napotila se je bila mati	A
vrne z belim zavojem pod pazduho. Pomislila je	Ana	in v prsih jo je zabolelo; spreletelo jo je	A
se tresejo ob odru plameni sveč. Ozrla se je	Ana	na cesto; še se je svetilo medlo, morda samo	A
oglu; debele kaplje so padale v prah. »Poglej,	Ana,	še ti, če ni več kruha v omari!« »Nič	A
. / . / stran 129 . / Zdaj se je domislila	Ana,	kako se je bila mati napotila.In spomnila se	A
Vsi so bili spodaj, Tine in Tončka, in tudi	Ana	je pogledala v izbo samo časih in se je vrnila	A
ozrla nanj, je postàl ob oglu in se je vrnil.	Ana	je čutila bojazen, toda ni je razumela.Tako	A
bil, kakor da bi se bližalo nekaj neveselega.	Ana	je stopila k svetilki in jo je privila; zasvetilo	A
plašnih obrazih, ki so se sklanjali globoko.	Ana	je privila, odvila, in v tistem hipu je bila	A
Skoči, Tine, po olja! Očedi svetilko,	Ana!	«In stopi k mizi, odvija številne zavoje...	A
Duri so se stresle v tečajih.	Ana	je šla zapirat okno.Vsa je trepetala, bojazen	A
Tončka je zaklicala: »Strah me je,	Ana;	luči!« Hodili so po izbi in so iskali	A
je in pljusknil je časih ob okno močen val.	Ana	je vztrepetala, zadela se je bila ob nekaj mrzlega	A
tiščali tesno drug k drugemu. Ali ko je sedela	Ana	mirno, je pričela misliti - tiste čudne misli	A
človek, če bi ji pogledal naravnost v obraz.	Ana	se je branila trepetaje; toda ni mogla vzdigniti	A
brezoblična, rasla je neizmerno. Omahovaje je šla	Ana	preko izbe, v kot ob postelji; poiskala je veliko	A
premikalo nekaj črnega po izbi. »Kam greš,	Ana?	« sta prašala prestrašena. »Pogledat pojdem,	A
bi ne dramila zlè tišine, ki je bila v temi.	Ana	je odprla duri, v tistem trenutku pa se je prestrašila	A
rasla strašna misel v njenem srcu, je videla	Ana	zmerom jasneje, kako hodi mati po ulicah, v	A
kožo, v meso, zbada v srce. Nikoli ni videla	Ana	materinega obraza tako jasno kakor zdaj.Dolg	A
drugačna, odkar je umrl oče, in vendar je ni videla	Ana	nikoli tako jasno; kakor da bi jo bila ugledala	A
posteljo in se odejta čez glavo; vrnem se kmalu.«	Ana	je položila na posteljo brata in sestro in ju	A
ves život je trepetal od mraza. »Kam greš,	Ana?	« Stisnila se je ob zid, široko so gledale	A
Odgovora ni bilo.	Ana	je stala sredi izbe, roke še zmerom prekrižane	A
Zakaj bi nehala nocoj? In ko je izgovorila	Ana	v svojem srcu naglas tisto strašno in neizmerno	A
»Da bi bila luč!«	Ana	se je prijela za glavo z obema rokama, in ko	A
znova vabi mati, naj pride, poročila se bo hči	Ana.	In sestra nevesta ga vabi, naj pride vsaj po	A
njegovega prihoda. Mati ga objame in sestra, nevesta	Ana,	se obesi nanj s solznimi očmi in sestre baronese	A
vidim!« »Kako si shujšan, Herbart!« se čudi	Ana.	»In kako je črn,« doda Maksencija.	A
Sestra Engelberta je vprašala: »Mati so ti umrli,	Ana?	« »Ne, v bolnišnici leže,« je odvrnila sestra	A
Ali me boš spremila, Pepa?« »Bom,	Ana!	« »Pojdiva,« je dahnila sestra Ljudmila, Za roko	A
boli. Pa bo šuto odleglo; Bog pomagaj in sveta	Ana!	« Zunaj pred hišo sta stala vikar Janez in izobčenec	A
kakor Sara, pobožna kakor Rebeka, ponižna kakor	Ana	Tobijeva!Bodi Sefora modra, Estera dobrotljiva	A
Pa bi bil prej videl moje bukve doma.	Ana	joče in otroci se skrivajo po kotih, da bi jih	A
nekaj urah prestali eno leto, če Bog da in sveta	Ana.	« »Bomo,« je potrdil Fortunat.	A
starost, in sicer Ivan Ignacij in neomožena	Ana,	ki je umrla za svojima tudi skoraj stoletnima	A
nekaj letalcev...« je spretno zastavila tovarišica	Ana	in pogledala na naju, na prijatelja Rajmunda	A
legendarna Dedal in Ikar!« mi je rekla profesorica	Ana	s posebno prijaznim glasom.Dolgo je že vedela	A
»Tisto antično legendo.« Profesorica	Ana	je stopila h knjižni omari, izvlekla iz nje	A
vse bolj raste...« je nekoč rekla profesorica	Ana	v naši kuhinji.»Standard pa pomeni tudi to,	A
bila kriva za mojo prvo ljubezen profesorica	Ana,	ki je izbrala vlogi Mojce in Kekca.Nekoliko	A
osrečil s plamtečo svojo ljubeznijo! »Da,	Ana	Rozina,« izpregovoril je Sonce, »kakor sem vam	A
Jezus Marija! In kdaj je to bilo?« vprašala je	Ana	Rozina ter si v prvem strahu z belim prstom	A
krivoverstvo!« »Sveti odrešenik!« vzdihnila je	Ana	Rozina, »ali mu niso odsekali glave nato?«	A
Moč svete vere,« odgovorila ne nato pobožna	Ana	Rozina, »je nepremagljiva.Gospod Bog prestavlja	A
moj, povzročili že toliko gorja.« »Nočete li,	Ana	Rozina, zvedeti, kako žalostno je moral umreti	A
sili gledati danes s krasnimi očmi, ljuba mi	Ana	Rozina.« »Očetje teh jezdecev!	A
izbral med svoje svetnike in mučenike! Vidite,	Ana	Rozina, smrt tega pravičnika je bila vzrok,	A
pravljamo v smešno francosko obleko! Janez Sonce in	Ana	Rozina sta končno tudi stopila s ceste ter si	A
Marija!« »To je pobožen mož,« izpregovorila je	Ana	Rozina k svojemu soprogu. »Morda nama ga Bog	A
Moj bog, ali tisto jeste potem?« vprašala je	Ana	Rozina sočutno.Pobožni tujec je bil v hipu očaral	A
v hišo božjega blagoslova!« izpregovorila je	Ana	Rozina, ki je licemercu vse verovala, meneč	A
»Spi lahko v sobici pri vratih,« šepnila je	Ana	Rozina, »in jedel bo pri deklah v kuhinji.Molil	A
stezah. »Vidite, kako moli za nju!« šepnila je	Ana	Rozina svojemu soprogu ter občutila veliko srečo	A
brez števila po holmih naokrog. In ko mu je	Ana	Rozina z veliko potrpežljivostjo naštevala svetnike	A
« »Tudi jaz sem čula o tem,« odgovorila je	Ana	Rozina. »Vidite, dobra gospa, potem	A
smreki tik ceste. »Strah me je!« vzdihnila je	Ana	Rozina. »Saj smo takoj v mestu!« tolažil	A
so se prikazale črne postave iz gozdne teme.	Ana	Rozina je viknila v smrtnem strahu, a potem	A
svetlim generalom v mesto, hotela je gledati tudi	Ana	Rozina, moja ženica, ta krasni sprevod.Pregovorila	A
Dostavil je hudobno: »Doma pa se dolgočasi	Ana	Rozina, ki jo samo puščate v samotni sobi?«	A
katerem mu ni bilo skoraj rešitve! Da je tičala	Ana	Rozina nekje v skrivnih sobanah na Turjaku,	A
gospod Sonce. In pravi, da ve, kje je gospa	Ana	Rozina,« odgovoril je Vid klavrno.	A
stolp tam gori! Morda ravno v njem vzdihuje	Ana	Rozina in si niti ne domišlja, da čepi tu spodaj	A
misel, da morda tiči za umazanim tem oknom gospa	Ana	Rozina. Z vso močjo svojega mladega	A
mladega glasa zaklical je proti oknu: »Gospa	Ana	Rozina, oj preljuba gospa Ana Rozina!«	A
oknu: »Gospa Ana Rozina, oj preljuba gospa	Ana	Rozina!« Zaklical je dvakrat in trikrat	A
družbo do cesarjevega sedeža. Tam se je zgrudila	Ana	Rozina na kolena in rdečica ji je čez in čez	A
Tedaj stopi oni izza drevesa. »Jezus,	Ana,	beži!«In tovarišica izgine kakor blisk v grmovje	A
cvetoča. »Kako ti je ime?« vpraša mehkeje. »	Ana.	To se pravi, ne!	A
To se pravi, ne! No, pa vendar	Ana!	« »Kaj imaš dve imeni?« smeje se.	A
prizor. Zdajci vzklikne hišna gospa: »Tu prihaja	Ana,	mlajša moja, gospod Lesovéj!« In kakor pride	A
na razsušene livade, tako je zdaj gospodična	Ana	olajšala mali družbi neprijetni položaj, katerega	A
84 . / »Vidite, gospod Lesovéj, tu je moja	Ana!	« pravi gospa ponosno.Bogomir se lahkodušno obrne	A
vidite, še danes me ni spoznal!« »In gospodična	Ana?	Poglejte, kako je sumnjivo rdeča!«	A
tako govorico! »Tudi jaz sem mu ušla!« vzdihne	Ana	sramežljivo in obrazek se ji razžari čezinčez	A
dvorišču pred Nižavo so se poslavljali gostje.	Ana	je ostala pri strani. Bogomir pristopi k njej	A
pristopi k njej in ji poda roko: »Gospodična	Ana,	« reče ji tiho, da je čula samo ona, »jutri popoldne	A
ničesar mu ni odgovorila. »In vi, sestrična	Ana,	boste li prišli?« Skoraj ponosno ji izpusti	A
nedolžni svoj plen! . / . / stran 95 . / Ali	Ana	Malčeva je imela še dobro, čisto in neskaljeno	A
okrog vrata okleniti ‒ ‒ ‒ Tu pa je stopila naša	Ana	hipoma na prepovedano stezo.A s silo je otresla	A
iz vroče glavice, katero je tedaj gospodična	Ana	stiskala v belo blazino. Ne bo prišla, ne, ne	A
izbrisala zanimiva podoba. Preden pa je naša	Ana	zaspala, čulo se je v sobi kakor ihtenje ... jok	A
njih vejevju. . / . / stran 97 . / Gospodična	Ana	se je bila izmuznila z Nižave.Hotela je biti	A
Potem pa kot blisk od tod! »	Ana!	« Glas, s katerim je te besede izgovoril, bil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani