že (3.201-3.300)

»Brzec,« je rekel Renato. Tedaj je Bruno	že	priplaval do skale in se vzpel nanjo. Zamahnil	A
Veš to? Saj, viš, je	že	takó, spomini, posebno če gre za reči, ki je	A
mu trgovina ne cvete, Robiču, to mi je bilo	že	znano, komu pa cvete, prosim te, a vendar, kar	A
Dobra duša.	Že	res, a kaj pa čemo, če ne damo na upanje, je	A
morebiti je takó samo pri ljudeh kakor jaz, ki so	že	v letih.Ne vem.	A
fanta sem bil odpustil, a to sem bil sklenil	že	dosti prej.No, že, moram biti pravičen, nekaj	A
odpustil, a to sem bil sklenil že dosti prej. No,	že,	moram biti pravičen, nekaj je najbrž pripomogel	A
takrat se je za silo delalo, takrat. Gotovo, bo	že	spet res, da je prilika tisto, ki večkrat odloči	A
se zavedel, da je pravzaprav krivično, da je	že	toliko časa pred mano morala oditi.In še to	A
soboto, lenuh, in takó sem moral vstati in sem	že	mislil, da ne bom prišel do okna, ker je bila	A
bi zinila nepravilne besede. O, saj sem bila	že	prej tovariška z njim in nisem pustila, da plačuje	A
premaknila ramo, ko da jo je nenadoma spet zajel	že	pozabljeni strah. »Dobro, da sem vzela Ivico	A
rekel, ko se je prikazal na hodniku. Jaz pa bi	že	tisti hip najrajši bežala.« Umolknila je.	A
Golobi na trikotnem frontalu spredaj. In	že	drugič mu pripoveduje o tem.Tista ulica pa tam	A
zaradi njenih nezaupljivih oči zanj vsiljiva	že	prej, ko je ni bilo tu ob njem v kupeju.Že včeraj	A
že prej, ko je ni bilo tu ob njem v kupeju.	Že	včeraj in predvčerajšnjim in vsak dan vse nazaj	A
obrambo. Kajti tudi če nima njene ljubezni, je	že	njeno zaupanje potešitev.In vnaprej vé, da je	A
»Pridi!« »Sem	že	tu,« je rekel. »Nož bi bilo treba imeti,« pravi	A
pravi, sklonjena nad grmoma. »Tudi nož je	že	tu.« Ji dati vso ljubezen, si misli, in ne vprašati	A
je cela butara!« je vzkliknila in vzdignila	že	pripravljeni šop s tal z nasmeškom, v katerem	A
nepoznanemu otroku, a se ne upa. On pa je takrat	že	sunkovito rezal veje, ko da mora pogasiti ves	A
pločevino, in držal pletenko pod pazduho. »Sit sem	že	tega čakanja,« je rekel. »Hitel sem, kar se	A
šunder in procesije pešcev, a vendar je zdaj	že	daleč.Morda pa.	A
»Pozdravi jo.« »	Že	prav.« »In naredi, da bo imenitno.«	A
več našel, je pomislil. Če je šla domov, je	že	doma.A kdo vé, kam je šla.	A
kraja odlomila, ker sta pravzaprav v sklepu	že	nalomljeni in mlahavi.Prav takó trza druga postava	A
hitijo, a se obenem vendarle zbirajo, tako da so	že	zarana skrili sneg na tilniku Monte Balda.*	A
Seveda ga boste. Zdaj ste	že	inženir, kaj? Carmen je povedala.	A
razlag, ker bi bilo samo izguba časa. Saj mu	že	tako postaja grenko to rožnato vince z veronskih	A
sredstvo vplivajo na človeka besede, ki ima zanje	že	pripravljen tehten odgovor. »Ampak,« je rekel	A
kakor da je bilo včeraj?« »In Bruna?« »Bruna je	že	gospa, pa bogata, v Brescii, avto in guvernanto	A
bodo prespale vso zimo. Vendar kaj ni zime	že	konec?Kaj ni že konec vojske?	A
Vendar kaj ni zime že konec? Kaj ni	že	konec vojske? »Kaj je ubožec storil slabega	A
tisti ironični smehljaj pesnika Enrica je bil	že	takrat poraz za tirana in je zdaj večna modrost	A
na Nemškem. Bil je to čas pogube, tako da se	že	nekaj let po vrnitvi k domačemu morju zmeraj	A
Ker obhajala ga je zavest svetlega maščevanja	že,	če je težkal vlažno pomarančo v jutranjem hladu	A
odsev sinje in rumene luči. Nebo pa je bilo	že	pobeljeno nad sinjim otočičem in nad večjim	A
pičice, kako in kaj. Hm, ne boste rekli, da ni	že	nagnusno, to stavkanje, zmeraj stavka za stavko	A
Naglas pa je rekla: »O, gospod Mirko bi mu najbrž	že	zagodel, kakor je prav, nič se ne boj!« Mama	A
rekli, da imate radi nas, Italijane. Toliko pa	že	razumem, gospod arhitekt!« »Prav, zelo prav	A
sporazumno in hkrati nasmehnila. Mati pa je	že	prej izginila. V prostoru, ki je zad za kuhinjo	A
Potem je vstal. »Tri je	že!	« se je začudil. »Saj se vam nikamor ne mudi	A
to, da si moj nekdanji sošolec želi, ko sem	že	tukaj, slišati moje mnenje o neki zamisli.«	A
rdečim in zelo ogoljenim žametom. In kakor da	že	čuti tisti čudežni nemir, ki ga je pred leti	A
se zgodba nadaljuje. Recimo, da midva živiva	že	skupaj, ne tukaj ob tvojem jezeru, ampak ob	A
volje in nagajivost se ji je svetila v očeh. »	Že	rosí, ne?« je vprašala in razposajeno mahala	A
je z nasmeškom rekla. In morebiti je malce	že	bila v zadregi, ker je krepko zasukala glavo	A
dežja mislim,« je rekla in se nasmehnila. »Bo	že	ponehal,« je rekel in bilo mu je, kakor da se	A
Pol kilometra daleč se ti bere v očeh!« In	že	se je spuščala navzdol; lahkotno in obenem s	A
tako pravi. In Carmen je uradnica, torej nekaj	že	razume več kakor jaz.Seveda ima najbrž Mirko	A
spuščala navzdol skozi gozd, prah na tleh pa je bil	že	ves napojen in strnjen, kakor je zmeraj lepo	A
in ji na ta način da je znamenje sprave. »Si	že	hodil tod?« je čez čas vprašala. »Ne.	A
sprejemal je ugotovitev, da bo molčala, ker ji je	že	dva krat samo zamomljal v odgovor.Pa ga je tudi	A
spet najdenega zaupanja. Zato je še rekel, a	že	z občutkom slabe vesti: »Prav takšnale slika	A
nekdo napak tolmači dejanje, na katerega se	že	sam jezi. In ošinil je njene roke, in zazdele	A
njegovih, je čutil, kako se je otroško in prisrčno	že	vzpela.Potem pa ni več vedel, ali so samo otroški	A
ga zdaj ljubkuje. In si je očital, da je ni	že	tam rešil z ljubeznijo, ampak jo pustil sredi	A
Bila sta pred mlinom kakor pred podobo, ki jo	že	zdavnaj poznata.Hišica je bila tiha, vodni curek	A
mojo skrb, se je vprašal, ali pa jo je ljubezen	že	naredila takó tenkoslušno za nevarne zasede	A
zatona so bili kakor šop rdečih lampijončkov.	Že	tretjič sta zdaj šla mimo njih, a jih je videl	A
potem pa stekla po gladkem asfaltu, ki se je	že	sušil.Trenutek zatem je pridržala korak, ujela	A
je davi odpahnil oknice, je okenske podboje	že	dolgo časa obseval rožnat soj; tako rožnat je	A
dobo italijanske zgodovine. Brati jo je začel	že	v avtobusu in zdaj bi zavoljo nje skoraj pozabil	A
testenin,« je spet rekel. »Uporabljam ta recept	že	skoraj pol stoletja. Odkar sem zbežal v Švico	A
se bomo kopali,« je rekel. »Saj so se včeraj	že!	« »In niti še ni konec aprila.«	A
Hvala,« je rekel in se smehljal; a stari je	že	z gojzarji moško drobil kamenčke verande. Jezero	A
sebi še zadosti moči. »Si še tukaj, čeprav je	že	skoraj tema,« je spet rekel. »Zdaj grem,« je	A
Nekako navihano molčeč je bil. »V predorih je	že	črna tema.« Mali je skomignil z rameni.	A
»Hgm,« je prikimala. »Jaz pa sem se	že	jezil na neznanca.« »Saj sem te ves čas gledala	A
»Mar ni?« »Je, deloma	že.	A ti si to povedala kakor kak znanstvenik na	A
ki je ostal sam.« »To ni res,« je rekel, »	že	zavoljo materinstva ne more biti res.« »Jaz	A
ugovarjal. »Tako bi se poročila potem, ko bi	že	nabrala vso lepoto mladosti,« je rekel. »Zakaj	A
preprosto te bom poljubil, kakor da nadaljujeva	že	zdavnaj potrjeno zvezo.In veliko, si rekla?	A
gotovo res, si je rekel. A obenem se je tudi	že	trezno zavedal, da sta se zares nagnila nad	A
Težko mora biti, pisati takšne zgodbe, če jih je	že	težko obnoviti, ko so že napisane, je pomislil	A
takšne zgodbe, če jih je že težko obnoviti, ko so	že	napisane, je pomislil. VI.	A
ne misli, da sem pozabil nate, Mario! Ne, ne,	že	dolgo te opazujem.Kako bi mogel pozabiti nate	A
Saj vem, zavoljo nje si nesrečen. Kako ji je	že	ime...Silvestra?	A
bil uverjen, da se bo zgodilo, da se je nekje	že	začenjalo in da se je premaknila vzmet, ki bo	A
»Zakaj ne bi moglo biti tako?« »Moglo bi	že	biti, samo škoda, da ni mogoče!« »Kako?	A
»In ta mi niti noče povedati, da je deveta	že	čez!« Pograbila je kolo za krmilo in za sedlo	A
nenadni odhod, je pomislil. Pa njen poljub, ko je	že	položila nogo na pedal.Tako hitro in na videz	A
«* Druge so se bolj potuhnjeno odzvale, a	že	je gruča izginjala v novem predoru, temo pa	A
»Posadimo te na drog!« In	že	je zbor nasmejanih glasov izginjal v temni odprtini	A
bližal svoji vasici. In tako je v mislih tudi	že	stopal sredi pomaranč navzgor po stopničkah	A
za najslajšo človeško sposobnost. Tako je	že	zarana z mirno napetostjo začel osnutek nove	A
začel osnutek nove vasice ob tržaški obali.	Že	dolgo je negoval to zamisel, a vsakikrat, ko	A
in nazadnje prisedel k njegovi mizi. »Torej	že	odhajate,« je rekel. »Da, delo me čaka.«	A
medtem ko so pomaranče žarele v topli omami. Je	že	vedel, možak, zakaj skriva košček masla pod	A
note. Lahko bi bile pozdrav pomladi, ki je	že	skoraj dozorela v poletje, a mož je imel luknjaste	A
Strojnik je molčal, in videti je bilo, da	že	vse vé.Samo rahlo je mežikal, kakor ljudje,	A
njene družinske težave ne zanimajo, ker jih	že	od zdavnaj pozna, gorečka pa je nekaj, kar spreminja	A
ni povedala, kako in kaj. In tudi je imela	že	natanko vse določeno za sestanek, zato da bi	A
»Hohoho.« A tedaj je tudi parnik	že	bil oddaljen od brega, zvonec pa je strojem	A
klobukom. »Vsak hip bo pet,« je še rekel, ko je	že	bil nekaj korakov stran od njiju.Pet bo, in	A
in se nasmehnila. Potem se je, ko sta bila	že	dva koraka vstran, vzpela na prste in se približala	A
se vprašal tudi jaz. Posebno še zato, ker sta	že	bila privilegirana s tem, da sta pohajala, medtem	A
in videl jezersko površino, ki se je v mraku	že	precéj motno osvinčila, Luciana pa je stópala	A
ne odhajam rad,« je suho rekel. A ona je bila	že	začutila stavek v njegovi roki. »Ne, ne,« je	A
povedala,« se je naenkrat odločila, njen glas pa je	že	imel skoraj svetel prizvok. »Ne boš!«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani