Nič ne bi pomagalo, iztočiti bi ji bilo treba kri, takó si je mislila v najhujših trenutkih, in ji vliti nove, zdrave v žile. Niti tisto jutro ne, ko je bil v kotu že pripravljen kovček, nista nič zinili. Okno njene sobice je bilo odprto, tračnice so se lesketale sredi trave, po cesti je pribrzel kolesar, potem je šel mimo železničar, oziral se je in pogledoval v njuno okno, nato je celó pridržal korak, se čehljal po temenu, da mu je kapa lezla na oči.