»Ti, ti, ti,« je rekel in se umikal pred gluho zanko, ki neslišno kroži nad njim. In tudi sam kroži že ves v nji, ker zdaj vleče Julko za desno in za levo uho hkrati in jo odriva in stresa, da niti ne vé, da je ob oknu in tišči njen hrbet k lesu, ko da bi jo hotel zvrniti v praznino, kjer je prej letel papirnati zrakoplov. A je že spet sredi sobe.