Tako je šlo naprej, ne vedno gladko, ker se je rado kje kaj zataknilo bodisi zavoljo menjajočega se vremena ali drugih nevšečnosti, a šlo je vendar zdržema na bolje; po veliki noči je smel moj bolnik že v pisarno. * * *
Prijatelj je bil zadovoljen že z dovršitvijo prvega dela najine pogodbe in se je hotel otresti drugega dela. Izgovarjal se je, da nima časa za nadaljnje »postopanje«, češ, ker mu je zastalo toliko poslov, ki jih mora spraviti v red, dejansko pa se je otepal mojega skrbstva in nadzorstva nad seboj, trdno uverjen, da se zastarele okvare ne dajo popraviti, in v strahu, da se mi umirjeno in za silo zadovoljivo stanje ne poslabša z negotovim poskušanjem.