Špik mi je odvzel nahrbtnik, a tudi ta olajšava mi ni dosti zalegla. Nekaj bolje se je godilo mojemu prijatelju, ki je bil že kolikor toliko vajen gorskih potov; a tudi on je tožil, da se oglašajo v njegovem mehu, pljučih, spomini na nekdanje razpoke. Špik je nama lepo prigovarjal, kakor treba bolnima konjema, a sprevideti je moral, da po tisti naravnostni poti ne prideva pred poldnem na Zelenico, popoldne pa še težje, ker se sonce upre v pečine.