žalosten (468-567)

gorečem selu, že ga zagrinja dim ... Herbart je	žalosten.	Pravkar zapušča s konjenico Cvitnik, pred njim	A
Drgetaje se je ozrla na Lipeta.	Žalosten	smehljaj mu je ležal na licu.Anici se je zdelo	A
On je tam gori doma, kako da je kljub temu	žalosten	in bled.Nihče ne stanuje tako lepo, in ona bi	A
in mamico stanovali na Peči. Ta deček pa je	žalosten	in bled in tih. Tako se je bila zamislila Anica	A
dečka o Peči, tem radovednejša je bila, čemu je	žalosten.	In ko je zvedela, da nima na Peči nikakih znancev	A
zopet zagledal pred se, in obraz mu je bil zelo	žalosten.	»Ne,« je rekla Anica, »morda ne bo prav	A
bo prav tvoji mamici.« Ozrl se je nanjo, in	žalosten	smeh mu je zablodil mimo ustnic. »Mama	A
zgodilo danes, in Anže je bil radi tega dvakratno	žalosten.	Ležalo je očitanje na njem, da ga je sram očeta	A
ko je izginjal in prihajal ves sključen in	žalosten	izza brstečega grmovja.Neizmerno lep dan je	A
»Kaj pravi!	Žalosten	je.Pa kaj naj rečem, saj je grozno na Peči.	A
na križu, ki je ostal za zaprtimi vrati sam,	žalosten,	v muki in molku ... Peter pa je vedel deklico	A
‒ Nekak truden in	žalosten	glas mu je odgovoril: »Mleka pa ni, stric, mleka	A
Nikoli nje ferze pozhitka nej imelu!« Truden in	žalosten	je odšel spat.Bolj razmišljeno ko sicer si je	A
mu je še ležala v duši, pa ni vedel, ali je	žalosten	zaradi sebe ali tega, kar je doživel v Tolminu	A
kako je truden in sam in . / . / stran 160 . /	žalosten,	kako je star in siv.Takrat je dvignil oči in	A
strmel v mrtvo, mlado obličje. Bil je čudno	žalosten.	Ni se mogel otresti vtisa, da je že davno videl	A
in celo zdaj, ko veva, da znajo govoriti.	Žalosten	sem se odpravil domov, po glavi pa so mi ves	A
verouku. »Kaj mislite, otroci, ali je Bog kaj	žalosten,	ko gleda izza oblakov na tale naš lepi čevljarski	A
turističnega kluba, vendar pa sem bil vedno	žalosten,	kadar sem se vračal s kakšnega njihovega sestanka	A
je kaj narobe, ker ga ni domov. Bil je tako	žalosten	pogreb, da je vsa vas jokala.Micka se je v enem	A
je gora, rodila se je miš...« sem si rekel in	žalosten	odtaval stran. Da pa sem imel jaz prav	A
mene pa je zadela huda nesreča. Kar obupal bi,	žalosten	sem, da nič takega.« »Kakšna nesreča?« vpraša	A
gledala za nama, posebno Danijel je bil potrt in	žalosten.	»Oh‐ta,« je zastokal, »lepo je bilo, ko si bil	A
vzamem in ne kakega starega lonca, ki bi ga bil	žalosten	ponoči in podnevi.In moja mlada žena bo tudi	A
majhnem sicilijanskem mestecu v sirakuškem okraju.	Žalosten	je odhajal od doma, ker je vse kazalo, da niti	A
obrazu. Mati Eliza je zašepetala: »Še danes je	žalosten,	Fina!« Z zadovoljnim vikom so ga sprejeli mladi	A
kar je prijatelj takoj opazil. »Danes si	žalosten,	France?« je vprašal sočutno. Pesnik je uprl	A
Gotovo vam pomagava! Vi ne veste, kako je	žalosten	gospod vitez Janez!« Ravno v tistem	A
nepotrebna, smešna in krivična institucija in	žalosten	ostanek tistih tujih časov, ko so še surovi	A
Šele zunaj mesta sem zlezel v sedlo ter odjahal	žalosten	proti očetovemu domu. Skoraj pri Visokem sem	A
njivo, katero je oskrboval. Bil je v resnici	žalosten,	ko je izpregovoril: »Kar notri me boli, ko vidim	A
sem se v svetem evangeliju še bolj utrdil, ali	žalosten	sem, da pozneje nisem živel po njem.V dvajsetem	A
»Ja.« »Ne bodi no	žalosten,	Robinzon.Trije tedni bodo tako hitro naokoli	A
misli se je spet spomnil hčere in je bil močno	žalosten.	Postal je in se zagledal predse.	A
bil hud in trd pred Nežo, tako je bil potrt in	žalosten,	ko se je vrnil domov.Hudo mi je bilo, rad je	A
razburjenosti. »O, vse bi zgrmelo na en sam	žalosten	kup, če količkaj izpodmeknem,« se je ustrašil	A
njivami je hodil s pobešeno glavo in je bil silno	žalosten	in užaljen. Sosed Obličan je prišel iz hoste	A
Premagan je bil. Naglo je popadel klobuk in je	žalosten	in jezen zbežal na plan. 3. Marija je šla	A
dolgo, graščak se ni podal, gospod Ambrož je	žalosten	in jezen odšel. »Kaj ti je hotel?« je graščakinja	A
Trlep je škrtnil z zobmi in odšel jezen in	žalosten.	Z višine se je še enkrat ozrl po velikem samostanu	A
pomagali. Pastir Pavle je bil tudi dolgo časa	žalosten,	posebno zato, ker mu je mati rekla: »Morebiti	A
Četrto leto pa je Pavle jel klavrn hoditi. in	žalosten	biti pa še bolj pogosto moliti.Baron ga je večkrat	A
večkrat vprašal, kaj mu je, pa je le odgovoril: »	Žalosten	sem, ker vidim marsikaterega, da se mu hudo	A
povedal vse, kar je videl, svoji gospe. Ves	žalosten	je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole.Baron	A
ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj	žalosten.	Velikokrat sta ga gospod in gospa vprašala:	A
neusmiljenje.« S solznimi očmi gre hišnik ves	žalosten,	vzdihuje, ne ve se kam dejati, na glas joka	A
najbolj želel; zato je bil zmerom tih, pobit in	žalosten.	Večkrat je ob nedeljah in praznikih v kakem samotnem	A
ti toži po domu ali kaj ti je, ker si zmeraj	žalosten?	«Fant odgovori:	A
»Fantič, prav všeč mi je to. Ne bodi	žalosten	zavoljo tega!Če boš zmerom tako rad ubogal kakor	A
mora nekaj grozno skrbeti, ker je tako zelo	žalosten.	Zato stopi k njemu in mu prijazno reče:	A
spomnil, kar je večkrat od matere slišal, kako	žalosten	je bil tudi njegov oče, ko se je moral od doma	A
Ludvik, skrivni sovražnik, se je silil, da bi bil	žalosten,	vendar je enkrat rekel: »Zdelo se mi je, da	A
morišče, pride Svetin h generalu, ki je ves	žalosten	in plašen v smrtnih bridkostih sedel v revni	A
barko z blagom svojega generala, pa je bil ves	žalosten	in pobit, kakor da bi se mu bilo zdelo, da vožnja	A
so grozno sovražili. Svetin je bil vendarle	žalosten,	ni se mu ljubilo ne piti ne jesti.Tovariši so	A
trde noči, ne da bi se kaj oddihnili. Tako	žalosten	je stan sužnjev, da se mu morajo smiliti, kdorkoli	A
Dokaj rajši bi bila tvoja.« Jezerne glas je bil	žalosten.	Ostrorogi je pa zablisnil z očmi: »Karpova ne	A
hihitali Neokretnemu Karpu, ki je upehan in	žalosten	pristajal spodaj ob mostu. Kodrolaska, Ostrorogi	A
Se vse tako čudno zapleta.« Ostrorogi je bil	žalosten.	Pa se je Jezerna prijela za njegove rame in se	A
Tebe in Sinjeoko.« Bele Ovce glas je bil	žalosten.	»Obljubila si mi napoj, po katerem navidezno	A
dva prahu zlata, pa ni bil zavoljo tega nič	žalosten.	Kaj zato!	A
drugo opravo podari, a posušene mladike ostanejo	žalosten	sled nesreče do pozne jeseni. Tako človeku.	A
lahko. Stara žena je tudi poznala, da je nekako	žalosten.	»Kaj ti je, ljubi moj?	A
nekaj časa. »Menda nikoli,« odgovori Šepec	žalosten.	»Saj veš, kako je!« pravi z nekim neprijetnim	A
vendar čez nekaj časa starka in njen glas je bil	žalosten.	Žagarja ta glas spreleti kakor vročica; nekaj	A
na plano in se usede tjakaj na klop. Bil je	žalosten,	kakor se mu je bralo na licu.Šibovec, ki ga	A
Lovre ozre in vidi Martinka za seboj. »Kaj tako	žalosten	ždiš, kakor bi te zima in mrzlica tresla? Sonce	A
ne bo take sile. Mlad človek ne sme precej	žalosten	postati.Jaz, postavim, ko sem na Dunaju študiral	A
pravi Matevžek. »Človek živi, vesel včasi, včasi	žalosten,	nazadnje ga pa zmanjka.Čez tri leta ne bo že	A
vesti je Kvas resen postal in se zamislil. Pač	žalosten	konec za moža, kateremu je bil Bog dal obilo	A
Tirtelj se odpelje od krčme, sicer jezen in	žalosten,	vendar v svesti, da je varen ponoči kakor podnevi	A
je storjeno,« odgovori Tirtelj, toda nekako	žalosten.	»Tako je prav.	A
rentači mlinar in gre v izbo. Abranek pak se	žalosten	obrne in odide po stezi. »Skopuh!	A
jaz čenča ostal ‒ res je tako,« pravi Jernej	žalosten.	»E, saj je Bog še živ!« pristavi Tone.	A
v stanico. Na obrazu se mu je bralo, da je	žalosten	in potrt. »Ni nič?« vpraša Tone in mu pomoli	A
bilo zadosti jasno izpovedano, da ga ne mara.	Žalosten	pobesi glavo, in ko se mu celo debela solza	A
/ ga poganja, pa le ‒ prav zlepo. Liscu pak	žalosten	pravi: »O, ko bi se dalo, da bi midva, jaz in	A
Vrnil se je prej nego Anton, a brez Vide in	žalosten	je z glavo majal in rekel starima: »Zmotil sem	A
človeka za človeka. . / . / stran 106 . /	Žalosten	je župnik nazadnje poleg neme ženske sam obsedel	A
dolgu ne ostane. Jaz ne vem, če sem bil tega	žalosten	ali sem bil tako jezen - vem pa, da sem bil	A
Še Volkun, še pes nori z njo, z Manico, in je	žalosten	z njo.S povešenim repom je šel za pogrebom na	A
Kristeš! Kaj naj naredim sedaj?« je	žalosten	vzkliknil Lukež. Pa ga je kompostelski romar	A
nasmejala: »Sedaj mi je dobro.« Pa je takoj šinil	žalosten	spomin na njen obraz: »Popoldne sem pa mislila	A
Ni zavriskal.	Žalosten	je gledal za drdrajočimi parizarji, ugledal	A
malo misli na jarce in da je Primožev fant tako	žalosten	zaradi Podlipnikovega dekliča, tako žalosten	A
žalosten zaradi Podlipnikovega dekliča, tako	žalosten,	da se jezi na Ančko, ker mu ni voščila srečne	A
imela takega šopka na modrcu. Marko je bil	žalosten	in kljuvalo mu je v podplatih. Dal je Rozalki	A
pašo. Poležaval je v koči, posedal pred njo in	žalosten	strmel v Vrliče, katerih se je tisti večer,	A
»Kaj je, Ančka?« »Ali boš kaj hudo	žalosten,	če bo dekliček in ne fantek?« Cenu je kar sapa	A
reče tretji. »Zdaj nismo kmetje več,« pravi	žalosten	najstarejši. »Pomagaj si, če moreš!	A
naposled določeni dan. Bil je malo oblačen,	žalosten	jesenski dan.Sonce se je sicer videlo na prepreženem	A
da je hči v mestu. Poprej je bil dva dni ves	žalosten,	potrt in pobit; ni govoril z nikomer, ni tolažil	A
vezala je jezike vsem ter prav dolgočasen in	žalosten	večer se jim je zdel.Šele potem se je začela	A
nabrali in nalovili po Iliriji. Vsak je bil	žalosten	in pobit, če je tudi marsikateri vriskaje in	A
skrival prava čutila. Kako ne bi bil človek	žalosten,	če ga ženó iz ljube domače dežele na tuje, v	A
dobil, ako te graničarji dobodo,« pravi oče	žalosten	in obrača brlečo trsko. »Graničarji naj se varujejo	A
poprašal, ali zastonj; tudi Rebrnik mu hrbet obrne.	Žalosten	in brez tolažbe se Tekmec zopet usede in, vdan	A
ne vem prav zakaj, ali zdi se mi nekaj ‒ prav	žalosten	in pobit deželo zapustil in šel na Angleško	A
najdete več, kadar pridete, star sem,« pravi	žalosten.	»Ne, Andrej!« reče oni ter stopi k njemu in	A
glavo, rekoč: »Žal, pokvarjeno narečje; to je	žalosten	plod šole in knji ge!Ali poznate kaj več narečij	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 68 168 268 368 468 568 668 768 868 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani