žalosten (268-367)

posteljo in Štefan je bral. Bral je in zmerom bolj	žalosten	je bil njegov obraz. ”Ti nisi blag človek	A
pišeš Štefan Poljanec.“ In premišljeval je	žalosten.	”Kaj ni konca?	A
sonca. Tod se je sprehajal kralj, kadar je bil	žalosten.	Časih je stopil zamišljen na mramornate stopnice	A
ničesar več... In sredi sanj je bil kralj Malhus	žalosten	zaradi svoje fantazije; kar je kanil ustvariti	A
na licih njegov smehljaj in bil sem še bolj	žalosten.	”Kako le moreš, kako ti srce dá, oj Kurent	A
je, da se me prime obenem s tem hrepenenjem	žalosten	čut osamelosti.Mir mi izginja iz srca dan za	A
prijela za vrv z obema rokama in se je sklonila;	žalosten,	ubit glas se je razlegel po dolini.Na potu kraj	A
In kadar te ni, pomislim nate in nisem več	žalosten.	Zbogom, Hanca!“	A
se je vrv in preko globeli je zastokal ubit,	žalosten	glas, kakor da bi zvonilo umirajočemu. ”Ali	A
večernem polju. ”Zakaj si tako razmišljen in	žalosten?	“ je prašala ona in oči so vabile in očitale	A
Hanca, da bi bile same govorice!“ Gledal jo je	žalosten;	sreča, ki mu je bila zasijala od daleč, je zatonila	A
zatonila nenadoma. ”Če me imaš kaj rad, ne bodi	žalosten!	“ Poslovil se je, odhajal je počasi po klancu	A
je rožmarin na oknu in zdelo se ji je, da je	žalosten.	Dolgi so bili dnevi; tako počasi je kopnel	A
sram, da sem zardel, nalašč pred njo. ”Nisem	žalosten	... narobe!“ Ob besedi ”narobe“, ki se je bila	A
Kolokotronij, tistega večera, ko si bil sam in	žalosten	in je bil izkušnjavec pri tebi!Snežinke so naletaval	A
po dolini. A na levi se je svet odprl, pust,	žalosten	svet. Valovito hribovje, kamenito in nerodovitno	A
očesom. Kurent je nagnil glavo in je bil močno	žalosten.	Za plotom je stal, kakor grešnik pred nebeškimi	A
pretepli ter pognali na cesto. Kurent je bil	žalosten.	”Iz srca gre koprnenje v roke, iz rok v harmonik	A
koprnenjem, ko so veselja polni?“ Tako je šel	žalosten	po svoji žalostni poti, pa je ponevedoma prišel	A
legel v travo, v svetlo mesečino, in je ves	žalosten	zavzdihnil. ”Kaj bi meni starodavna šega	A
težko bolest. Nagnil je glavo in močno je bil	žalosten.	”Svatje, kedaj bo vaš kelih do vrha poln	A
...“ Ves	žalosten	je stopil Kurent v dolino; šel je in šel, pa	A
je mraz; zakaj njen obraz je bil ves resen in	žalosten.	”Ne maram takih besed, Pavla!	A
močvirja, težek in žalosti poln; tako težak in	žalosten	bi bil vzdih grešnega sveta, če bi bil Bog človek	A
da naj nekoliko potrpí in da naj nikar ne bo	žalosten.	Saj moram prej kaj zaslužiti, da me ne bo jemal	A
se je sem ozrl, je bil njen mož ... hudó pač ni	žalosten,	gre kakor svat ...“ ”Zakaj ta imenitni pogreb	A
govoril. ”Kaj ti je seglo v misli ... zakaj si bil	žalosten	... zakaj si pokleknil?“ Gledal ji je v obraz	A
nagnil k nji. Njegov obraz je bil resen, skoro	žalosten	in komaj v očeh, zlobožarečih, je bila poželjiva	A
rožo v laseh, zaupen smehljaj na ustnicah. ”	Žalosten	sem bil ... nič ni bilo ...Tako je človek zmerom	A
sem bil ... nič ni bilo ... Tako je človek zmerom	žalosten,	kadar stopi čez prag ... v neznano hišo ... Prinesi	A
je tresel život. ”Saj vem, kako si srdit in	žalosten	zaradi mojih besed; pa če si srdit in žalosten	A
žalosten zaradi mojih besed; pa če si srdit in	žalosten	-- nič manj resnične niso!“ -- -- -- -- --	A
drugi, Bog ne daj, da bi zaslužil takrat en sam	žalosten	pogled tvojega očesa! Ohrani mi nebo to oko	A
kamnu in o sekanju!“ Oče ga je pogledal ves	žalosten.	”Bog ti ne kaznuj napuha, sin moj!	A
minilo. In ko sem vstal, sem se poslavljal ves	žalosten,	kakor od doma.Samo s smehljajem in s pogledom	A
mati pobožala po licu, je bil njen pogled ves	žalosten	in roka se ji je tresla. Bilo mu je, kakor	A
gledajo nase in na svoje odrešenje!“ Milan je bil	žalosten	do solz; prerekal se je s tovarišem, z neusmiljenim	A
ihtelo. ”Vedela sem, da se povrneš ves ubog in	žalosten	... in tudi sem vedela, da pojdeš brez slovesa	A
”Kaj ni lepo?“ ”Ni!“ je odgovoril Jokec	žalosten.	”Zdaj pa le tiho, le počasi gor, le ob zidu	A
prvikrat je začutil strahoma ves začuden in	žalosten,	da ga je sram molitve. Tone se je vrnil na	A
reči: ”Ne upam si izkušati Boga!“ Molčal je in	žalosten	je bil, da je molčal. ”Bal si se zame?	A
povesil glavo in je šel in se ni ozrl za njima.	Žalosten	je bil; nikoli niso bili njegovi koraki tako	A
neizmerno bridkosti in nič veselja. In zmerom bolj	žalosten	je bil, kolikor bližje je bil doma in kolikor	A
če ni danes lepo, bo pa jutri. Nič več nisem	žalosten,	Tinka!“ Gledala mu je naravnost v obraz in	A
zapisano v njegovem srcu; in še bolj je bil	žalosten.	”Zadremala sem, Jokec, in pomisli, tiste	A
peroti. ”Dolgo ga ni nocoj!“ je pomislil Jokec	žalosten	in je zažvižgal vdrugič. Od svetlega grada	A
mudi se mu, počasi hodi!“ je pomislil Jokec	žalosten.	”Ali si ti, Jokec?“	A
njegova roka in kako bled je bil njegov obraz in	žalosten.	In še dalje je pripovedoval, kako izpremenjen	A
Kaj misliš, Tinka?“ ”Ne bodi	žalosten,	Jokec!Tema je in v temi je žalost še večja;	A
veselo. In Jokec se je čudil, zakaj je bil tako	žalosten,	ko se je vračal z vrta. Komaj je 8 	A
so se ji narahlo tresle. ”Ni treba, da bi bil	žalosten;	misli, kako lepo bo takrat in zaspal boš vesel	A
piruhov in pomaranč in vsega v izobilici. Ne bodi	žalosten!	“ Vzbudil se je oče; Jokec je vstal in se	A
niso šle besede, šle so k njemu, ki je bil ves	žalosten	in je prosil usmiljenja ...Zaspala je in v sanjah	A
takoj ozdravelo moje srce. Takrat sem bil zelo	žalosten,	ampak ti si me prijela za roko.“ Izza drevja	A
in drugačen bo njegov obraz!“ Mislil je in	žalosten	je bil in komaj je še verjel svojemu upanju	A
tebe, kakor sem sinoči šel, ves vesel in ves	žalosten,	te vidim, vidim naju in najino srečo, kakor	A
govorila! Tudi jaz, Tinka, tudi jaz sem tako	žalosten!	Nebesa, sem mislil, da so na oltarju, pa niso	A
so na oltarju, pa niso nebesa tam! Hudo sem	žalosten,	Tinka! Zakaj ni tako, kakor bi človek rad?	A
Pozdravljena! In v svojih mislih si rekel	žalosten:	Pozdravljena poslednjikrat!-- Ali veš, Edvard	A
”Odpusti!“ ”Zakaj si	žalosten,	Edvard?Zakaj klečiš pred mano?“	A
ljudjé hodijo tam kakor po cesti. Jokec je bil	žalosten	in ni čutil ne gladú ne mraza. Odprl je duri	A
”Glej! In že sem bil skoro	žalosten!	“ se je nasmehnil Kačur. ”Tam je tista velika	A
pa obesil.“ ”Ni čuda!“ je opomnil Kačur ves	žalosten.	”Zakaj ni čuda?	A
tako čudno resen ... Ni mogoče, da bi bil človek	žalosten	ob tebi.Nič ni v srcu, nego ljubezen in poželenje	A
njegov nasmeh pa je bil prisiljen in skoro	žalosten.	Župnik je udaril s škornjem ob tla.	A
Ferjan je napravil obraz, ki je bil napol	žalosten,	napol smešen. ”Veš kaj, tragike ni v moji	A
nekemu mlademu doktorju; jaz sem bil jezen in	žalosten	celó, na dnu srcá, tako da sem komaj sam slišal	A
samega. Objel je došleca, ker je bil sam in	žalosten,	toda zmerom bolj ga je bilo strah pred njim	A
Ali si moreš misliti?	Žalosten	sem!Rajši bi videl, da bi me bila pretepala	A
greš ...“ Umolknil je in je bil nenadoma ves	žalosten.	”Težko meni!	A
samo glad!“ je pomislil. Bilo mu je nadležno,	žalosten	pa ni bil; veliko bolj bi ga bilo motilo, če	A
ranjene. In občutil sem, kaj se pravi, biti	žalosten	do smrti. -	A
tako . / . / stran 237 . / močno, da bi bil	žalosten,	ko je s tenkimi, krivenčastimi nogami odhitel	A
nje nisem videl. Šel sem pozno spat; ves	žalosten	sem bil, toda zatajeval sem solze, ker se mi	A
pod soncem, nikoli ne reka in veletok! Bodi	žalosten,	Bog ti blagoslovi žalost, žlahtno čustvo je	A
Pegaza, in zletela sva v senčni gaj pred mestom.	Žalosten	je bil moj duh, zakaj nekaj mi je pravilo že	A
pisala, da sem osel; zakaj da sem, ni povedala.	Žalosten	in ljubezni željan sem razložil svoje hrepenenje	A
sem mu v obraz in sem videl, da je resnično	žalosten.	”Saj veš!“ sem zavzdihnil.	A
samega čez poldne. Lačen nisem bil, toda hudo	žalosten.	Vedel sem, da so bili porezali drevesca ob poti	A
skorji kruha. Velikokrat sem bil zamišljen in	žalosten,	ko sem bral o ”srečni mladosti“, o ”zlatih otroških	A
preselila v Ameriko. Dom je bil najbrž pust in	žalosten	in siromašen, ljudje sami skopi in trdi.Spominjam	A
začetka je gledal na otroke zamišljen, skoraj	žalosten.	Gladil si je brado z belo roko, nikoli se ni	A
Glejte, gospodična Marica, ves sem truden in	žalosten,	ne glejte me ob tej uri s tako očitajočimi očmi	A
mnogoterih prilikah ... Vstal sem; truden sem bil in	žalosten.	Mirno so gorele bele zvezde, v platani je pošumevalo	A
stran 214 . / Njegov glas je bil tako tresoč,	žalosten,	kakor bi ji bil povedal bogve kakšno pretresljivo	A
gledal proti durim; toda duri se niso več odprle.	Žalosten	sem bil, toda moja vera je bila tako trdna,	A
mimo ogledala in moj obraz je bil truden in	žalosten	kakor tvoj. Trudil sem se, da bi spoznal	A
stopil na ulico, sem se vzdramil, toda bil sem	žalosten	kakor nikoli.Mislil sem v svoji pameti, da me	A
Prišel je k nji in jo je poljubil in je bil ves	žalosten.	”Kadar zaspiš, kadar je tako miren tvoj obraz	A
... Že ves sem bil	žalosten,	ko sem prihajal; daleč sega senca bolečine in	A
se izprehajal tod, sem čakal nate in sem bil	žalosten,	ker te ni bilo.Kod si hodila tako dolgo, kaj	A
se potem vrnil k tebi, ves bolan in do smrti	žalosten	in sem stopal po temnih stopnicah, po ozkih	A
mu naredili, Bog vedi, kje spi zdaj, sam in	žalosten,	v temni tuji izbi, kjer čakajo strahovi pred	A
odgovoril mirno: ”Nič bi ne bil vesel in tudi	žalosten	ne, če bi mi povedali kaj takega.Kar je človeku	A
tako, jutri pojdeva. Vse bo spet dobro, samo	žalosten	ne bodi, glej!Koliko let pa je še?	A
tudi pisar je prišel in ves je bil poparjen in	žalosten.	”Kar tako pognati človeka!“	A
od vseh strani, da ni ostalo drugega, kakor	žalosten	ocepek, smešen tatrman, ki ni za nobeno rabo	A
Daleč je njen grob, zapuščen od vseh, samoten in	žalosten,	kakor so grobovi neznanih popotnikov!Daleč je	A
je pred tvojimi nogami!“ Stal je na pragu,	žalosten	in miren je bil njegov obraz. ”Kaj ne vidiš	A
zmagoslavno pot, klicali mu hozana, je bil tih in	žalosten	pogled njegovih svetlihoči; gledal je v nezvestobo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 68 168 268 368 468 568 668 768 868 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani