nova beseda iz Slovenije

žalosten (368-467)


okno in je molčal; zla misel je bila, v njej      žalosten      spomin. Zemlja je dihala v hladno jutro,  A
ti je po rodu in duhu! In tudi takrat sem bil      žalosten,      ko si bila tako plaha ...Čemu si bila plaha, kdo  A
živi misli se je okrenil v noč in ni bil nič      žalosten      ... zakaj vešče so se igrale pred veselo dušo  A
strah. Samo takrat sem te ljubila, kadar si bil      žalosten      in ubog; in samo zato, ker si bil žalosten in  A
bil žalosten in ubog; in samo zato, ker si bil      žalosten      in ubog.Ne zato, ker si bil ti!   A
filozofi sedanje in pretekle dôbe. Nervozen,      žalosten      in utrujen se je napravil v uredništvo ”Resnice  A
življenje, domu pa si prinesel smrt, Gjuro!“      Žalosten      je šel Gjuro dalje. ”Kam bi?“ je pomislil  A
pridi kmalu, jaz te pričakujem, zapuščen in      žalosten.     Z Bogom!   A
časih, da bi hvalo zapel do nebes, mnogokdaj      žalosten,      da bi se razjokal na kolenih.Ali ko se povrne  A
kakor po nečistosti!“ In je zavzdihnil ves      žalosten      ob slutnji nemirnih dni in hudih nadlog ...   A
in stala je pred njim kakor plaha grešnica;      žalosten      je bil njegov pogled, tiho in globoko je gledal  A
da bi povedal, kako me imaš rad, in da bi bil      žalosten      z menoj; prišel si veselo fantovat!“ Nič  A
srca.“ Smehljal se je, njegov pogled pa je bil      žalosten.      ”Če so bile drugačne moje besede, mi ne zameri  A
napoto bi mu bila moč, ne mogel bi je prenašati,      žalosten      bi bil zaradi nje.Ker Peter Klepec je sanjal  A
urah sebe in svoj narod. Kosirnik pa je bil      žalosten      in raztresen. VI   A
grobu, tisti obraz se bo nasmehnil, ki je bil      žalosten      še ob poslednji uri ...“ V sladki, slastipolni  A
hudobne hinavščine je napravil Polikarp zelo      žalosten      obraz in je očitaje pokimal z glavo. ”Kelih  A
usmiljenja na svetu!“ je zavzdihnil župnik ves      žalosten      in je globoko sklonil glavo.Čul je iz cerkve  A
lepih, pisanih bankovcev. Ali Marko ni bil rad      žalosten      in potolažil se je kmalu. »Ej, ostalo  A
klobuk na čelo in je gledal v tla in je bil      žalosten.      »Truden sem.  A
sem bil očetov glas. Njegov glas je bil, tako      žalosten.     Težka vrata zaškripljejo v vetru, nebo se zasveti  A
umrl in da me je klical ob smrtni uri. Tako      žalosten      je bil njegov glas, tako očitajoč.In zgrabil  A
njim pa je vrgel njegove gosli. Ves potrt in      žalosten      se je napotil godec v vas in iz vasi na hrib  A
Vdrugič se je ozrl krčmar na popotnika; pol      žalosten      je bil njegov pogled in pol zloben.   A
možu, debelemu baronu! Godec pa ni bil nič      žalosten,      zasmejal se je zvonko. - Ubogi, debeli  A
popotnika. Ampak povejte mi, zakaj je tako pust in      žalosten      ta kraj, da se človeku srce stiska, in zakaj  A
globoko. »O Marko, kako bi ne bil pust in      žalosten      ta kraj!Poslušaj, da ti povem zgodbo, ki jokajo  A
in obolel je tudi on; zabledela so mu lica in      žalosten      je bil, jaz pa sem prečula v bojazni dolge noči  A
več in niti s sekiro bi je ne presekal.« Ves      žalosten      in malodušen je stopil Marko v dvorano.Velika  A
svojih sanj sklepam, da je moj položaj zelo      žalosten...     Ali vas dolgočasim?“   A
vrnila v sobo in njen obraz je bil resen in      žalosten.      Rekar je naslonil glavo ob dlan, a nenadno  A
obrazih pomlad, ljubezen v očeh. Zamišljen in      žalosten      se je napotil proti staremu stanovanju Dionizovemu  A
izpraznil čašo in sem šel. Potrt sem bil in      žalosten.      In nisem spal vso noč ...   A
mi je, le sanjalo!“ je pomislil. In je šel      žalosten      po svojih potih.  A
meni se je zgodilo prav tako ... Nato sem postal      žalosten,      tako neizmerno žalosten, kakor nisem bil doslej  A
... Nato sem postal žalosten, tako neizmerno      žalosten,      kakor nisem bil doslej nikdar v svojem življenju  A
jaz poljubil!“ Spominjam se; pa bodi spomin      žalosten      - lep je in čist. Klečal sem pred njo; prvikrat  A
blaten do kolen, lačen in žejen, truden in      žalosten.     In ker je truden in žalosten, so njegove sanje  A
žejen, truden in žalosten. In ker je truden in      žalosten,      so njegove sanje zaupljive, kakor sanje otroka  A
ji pogledal v obraz; ves miren je bil, skoraj      žalosten.     Hotel sem ji naročiti, da naj jo pozdravi in  A
obrestmi poplačal te svoje dolge minute. Nič ni      žalosten;      zdi se mi, da bi mu bilo celo dolgčas, če bi  A
Njen mož je hudo jokal, pa ne zato, da bi bil      žalosten,      temveč zato, ker je bil pijan.Zatisnil ji je  A
name, so govorile z menoj; pogled je bil tih in      žalosten,      zamolkle so bile besede, mukoma iztisnjene izpod  A
doteknile mojih ... In zdaj vidim, ves osramočen in      žalosten:      hotela je moje sanje, samo moje lepe trubadurske  A
zablisnil iz megle ter se povrnil vanjo. Ni bil      žalosten,      le utrujen je bil in len. Napotil se je po  A
se s težavo, da bi nabrali gube svojih lic v      žalosten      izraz, da bi stopali tiho, resno in umerjeno  A
pobegnil, ti nisi šel po svojih potih, ko sem bil      žalosten      in sam!Vsi drugi pojdejo, tako je v mojem srcu  A
vrh nebá. Zaprl bi okno in bil bi osamljen in      žalosten      kljub vsemu svojemu veličastnemu človečanstvu  A
veličastnemu človečanstvu. Osamljen bi bil in      žalosten,      zakaj spoznal sem vso dolgočasnost in protinaravnost  A
mislim, da pred sosedovo hišo, je zacvilil pes;      žalosten,      zategnjen glas je bil. ”Lačen je, pa cvili  A
je bil po njih otroško nedolžen, hrepeneč in      žalosten      izraz.Sedel je po celo uro na obcestnem kamnu  A
on, ki je bil v pusti šolski izbi miren in      žalosten      - zakrknjen, so rekli učitelji - se je med telovadnim  A
bile črne in velike. Časih, ponoči, ko sem bil      žalosten,      sem iztegnil roké; samo da bi se dotaknil tistih  A
človek ni razbojnik in je vendarle tepen, je      žalosten      po pravici; če je razbojnik, sprejme udarce  A
cesto, zato da bi drugih ne pohujšal. Posebno      žalosten      nisem bil, ko sem vzel culo ter se molčé poslovil  A
nisem spal. In po pravici rečem, da nisem bil      žalosten,      še potrt ne.Celo nekaka mirna zadovoljnost mi  A
ranjena duša po cesti, od dežja razmočeni, skoz      žalosten      meglen večer.Bolan sem bil in prikazala se mi  A
želim dol, ali ne upam si več; preveč bi bil      žalosten      in morda bi mahoma loputnil v jarek, iz katerega  A
odtistihdob že petindvajset let! Kolikokrat sem se      žalosten      spominjal nate in na ... na tisto!“ Spočetka  A
da je pogledal tako zgodaj!“ je zamišljen in      žalosten      odvrnil grbec. ”Saj ni videl strica Šimna!  A
in napotil sem se na Vrhniko. Kadar je človek      žalosten,      išče, da bi ugledal drag obraz.Ljubeznivo se  A
nasmehnila; čutil je, da je daleč od njega in      žalosten      je bil. Sredi poti ga je obšel strah  A
povprečnosti“ in ni bil zaradi nje prav nič      žalosten.     Kajti vedel je, da so prav tisti ”povprečni“  A
dni kasneje je prišel Ksenofon ves potrt in      žalosten      k Severinu.Sedel je na zofo in je gledal v tla  A
pusti vsakdanji kruh, kvečjemu če sva uživala      žalosten      diletantizem ... oglejva si še umetnost!“   A
je dobro, odkod ta plahost in globoko je bil      žalosten      vsled tega spoznanja. Zvečer je zahajal navadno  A
več na ulici. Postal je ob zidu, ves truden in      žalosten.      ”Da bi imel človek dom!“ je izpregovoril  A
stvar tebi? ... Ne, Slivar, nič nikar ne bodi      žalosten:      razžalili bi te, če bi ti naročili karkoli;  A
bi ti naročali, saj si tujec!“ Slivar je bil      žalosten;      mučne misli so gledale iz brazd na njegovem  A
Spogledala sva se; ta pogled je bil zastrt in      žalosten;      od suhih ustnic ni bilo besede.Vstala sva oba  A
šepavo nogo:“ Gledal je po dolini in zmerom bolj      žalosten      je bil njegov obraz. ”Tako se je odelo pohujšanj  A
pogleda ga je bilo sram. Ni bil nesrečen, ne      žalosten;      le neprijetno mu je bilo, kakor da bi pod tem  A
stran 131 . / »Šel je nekoč fant po cesti, ves      žalosten      in lačen.Pa pride gospod in ga potrka po rami  A
tisti je umrl. In še z mrtvimi očmi gleda ves      žalosten      in očitajoč.Sram me je teh oči, rad bi jim pobegnil  A
je ogledaval. Spreletelo ga je kakor lep in      žalosten      spomin. ”Kaj ni to tisti telovnik?  A
Srečo daj Bog obema, nevesti in ženinu!      Žalosten      sem bil, pa mi je šla tvoja beseda v srce kakor  A
da se vrneš!“ Lojze ni bil nikoli rad dolgo      žalosten;      odrival je težke misli, dokler se je dalo in  A
je hudo -- prikazal se mi je, kakor je, ves      žalosten.     “ ”Če sama veš, kaj bi še nadalje govoril  A
milosti nenadoma spoznal svojo pravo naturo.      Žalosten      nisem bil vsled tega, saj je bil celo Bacon  A
žensk. Ogledal sem si vsako posebej in sem šel      žalosten      dalje. Stopil sem na majhen vrt, mlada  A
bil je spomin na skromen dogodek, vesel ali      žalosten,      prijeten ali zoprn, - ker ne v plamenu, v očeh  A
Če sem slab, Ti me napravi močnega; če sem      žalosten,      Ti me tolaži; če sem omadeževan, Ti me očisti  A
kvantam. . / . / stran 105 . / ”O Bogomil!“ ga je      žalosten      pozdravil Grivar. ”Kaj ta jokavi Bo‐ógomil  A
čelom nedovršene podobe. Zlovoljen je bil in      žalosten      -- v srcu miren kakor nikoli. ”Jasno čelo  A
Nenadoma ni bil več fant, otrok je bil, slaboten in      žalosten.     Stisnil se je k meni, z obema rokama me je objel  A
spravil roke in tako se je vrnil, preplašen in      žalosten.     In vedel je, da sije sonce tam na ulicah in da  A
In tudi njen glas je bil prisiljeno miren in      žalosten      je bil njen obraz. Peter je oblekel suknjo  A
tudi sam je naslonil glavo na zglavje in ves      žalosten      je bil.Ali zgodilo se je, da je prišel oče vesel  A
šele zbudil iz sanj, ves truden je bil še in      žalosten.      Napotil se je zjutraj, ko je bil zrak še  A
je name Olga.“ Tako je mislil in je bil zelo      žalosten      ob tisti uri. ”Nič ni bilo sanj in vse je  A
zdolaj po pečenki, po poticah, Peter pa je bil      žalosten.      ”Lehko bi mi kaj prinesli, vsaj študent Pavel  A
misel mu je bila še tako tuja, da je niti zelo      žalosten      ni bil. ”Kakšen je pač tisti kraj, kamor pojde  A
In kakor ga je klical, kakor je osramočen in      žalosten      polagoma vstajal Peter in vzdigal glavo, tako  A
burje. ”Če jo kličem, ne pride!“ je mislil ves      žalosten.     ”Ali ko bi bil zdajle ves vesel in bi šel samo  A
mislil, kadar je ležal na postelji in je bil      žalosten.     ”Toda šla je in me je ostavila čisto samega;  A
kakšen pač pridem tja!“ si je mislil in ves      žalosten      je bil. Če bi ga ugledala z balkona, bi se  A
mogel natanko domisliti nanj in zato je bil      žalosten.      ”K njej sem hotel, da, naravnost k njej,  A
nadloga. Ali zaradi tega spoznanja ni bil prav nič      žalosten;      celo nasmehnil se je.Zakaj hkrati se je domislil  A
dvajset hrvatskih hlapcev. Herbart je bil Senja      žalosten,      kajti bil je od neprestanih turških vpadov popolnoma  A
turških vpadov, temveč puščobe mesta je bil      žalosten.     Pač pa so se bali Turki Herbarta, in čim so izvohali  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 68 168 268 368 468 568 668 768 868 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA