nova beseda iz Slovenije

žalosten (168-267)


v Bizancu, da se je vprašujoče ozrl vanje in      žalosten      odmaknil pogled.Zakaj tiste luči ni v nobenih  A
zasmehom pomilovala. Bil je pobit, strt in      žalosten,      da se je zasmilil sam sebi.Obrnil se je, da  A
ali mu je prinesel kdo pismo. In Numida je bil      žalosten,      ker ni mogel postreči gospodu, tako da ga je  A
Bolan?« je hitro vprašal Iztok. »Ne bolan,      žalosten,      na smrt žalosten zaradi vojske med brati.Ob  A
vprašal Iztok. »Ne bolan, žalosten, na smrt      žalosten      zaradi vojske med brati.Ob njem sta klečala  A
krvi in se potikal sam kakor volk v gori, ves      žalosten.     In takisto mi je pravil Svarun, da je bil pri  A
sledu niso našli. In zato je sedel Balambak      žalosten      in v bridkosti zakopan pred praznim Tunjuševim  A
čredo. Blizu poldneva pa se razleže po gozdu      žalosten      vek.Od vseh strani so drli pastirji proti kraju  A
edina, od vseh čislana?« Vojska je nategnila v      žalosten,      grenkosti poln vzdih. »Vprašam vas, kaj je naša  A
spat odpravila. Tudi tvoj kanarček je močno      žalosten,      ker te več ne vidi.Na vrata kljuje in pravi  A
zahajajoče sonce mi je svetilo pošev v oči.      Žalosten      sem zehal in si pomel oči.Dom sanj se je razkadil  A
Govori!« »Kradel sem,« je rekel fant ves bled in      žalosten.      »No, potem pa trobil po svetu, da si kradel  A
‒ pa nisem! Dokler tega ne znaš, te bo vrag      žalosten,      sodniki žalostni, advokati žalostni, časniki  A
silil Gradnik, »kaj bi zamera? Toda zelo sem      žalosten,      da me noben prijatelj ni opozoril na Miklausinove  A
imam Anine oči. Nikoli ne bom pozabila, kako      žalosten      je bil ob tisti priliki njegov obraz.   A
da je zakleto, prav danes ne najde nikogar.      Žalosten      je.Ko čez nekaj minut hlaponsopihajoč odpelje  A
zanj, potem ... Razočaran, utrujen in do smrti      žalosten      se zvečer privleče v Zalesje.Najprej se javi  A
vesel, ker sem spet na svoji dragi domačiji,      žalosten,      ker mi ni dano, da bi bil do konca popravil  A
bilo od nikoder ...“ Ko je govoril gospod ves      žalosten      ter gledal nanjo z velikimi, zasolzenimi očmi  A
bridkosti, mi je božala srce, kadar sem bil      žalosten      ...“ Hana je molčala, solze so ji tekle po  A
... O‐o!“ Ali je bil to vzklik      žalosten,      presenečen, zadovoljen, vesel, - to se ni moglo  A
je svetilo tako prijazno in je zavzdihnil ves      žalosten:      ”Toplo je tam, človek pa v zamete brez steze  A
poznale pot in noči ga ni bilo strah. Tih in      žalosten      je bil gozd kakor njegove misli.Narahlo se je  A
se je bil napravil v svet njen sin edinec.      Žalosten      je bil v samoti in tožilo se mu je po veselem  A
duše.“ Popotnik pa je stopil iz krčme bolj      žalosten      nego je bil stopil vanjo in bolj truden je bil  A
je bilo to? Vzdramil se je iz spominov in      žalosten      je bil, da bi se zgrudil ob poti. ”O, kdaj  A
. / . / stran 242 . / ”Truden sem bil in      žalosten,      zato so bile tako trudne in žalostne tudi moje  A
”Ali kedaj bomo že pri kraju!“ zavzdihne      žalosten.     ”Zdaj so šele pri povzdigovanju in polnočnica  A
obadva, bova pila in kadila!“ Pogledal me je      žalosten.      ”Odkod?“   A
navsezadnje veličastno odrešenje. Truden in      žalosten      sem se vrnil v svojo izbo.Najprej sem začel  A
pred vsakim sodnikom!“ Marko Barjanec mu je      žalosten      pogledal v oči: ”Preden pa si dosegel to modro  A
mu dala kakšen dober nauk ali pa mu posvetila      žalosten      vzdih; potem pa so zvončki zacingljali in sani  A
ostal pa je samó en dan; potem se je ločil      žalosten      od svojega bolnega očeta in se vrnil v semenišče  A
šale, če bi njegov pogled ne bil tako resen in      žalosten.      ”Kakšna ljubezen je, če je človek zaljubljen  A
vesoljnega moštva ...“ Njen pogled je bil tako      žalosten,      s solzami zastrt, da se mi je v srce zasmilila  A
sem blizu k vzglavju; ni me bilo strah, tudi      žalosten      nisem bil, ker nisem vedel, kaj da je strah  A
zdelo, da ni bolan, temveč le sila potrt in      žalosten.     Nekaj strašnega in velikega je bilo v tisti noči  A
Jaz sem tako ...“ Ker je bil ves      žalosten      in je skoro jokal, mi je bilo lažje pri srcu  A
odgovoril? Sram me je, glavo povesim in grem      žalosten      po svoji poti.Zakaj blagi človek je imel prav  A
se, kako je žalostno to življenje in kako bo      žalosten      njegov konec.Kadar bodo sedeli drugi za pečjo  A
bili podobni in vsi so se izgubili na smešen in      žalosten      način.Prav toliko hrepenenja, prav toliko navdušenos  A
ob tihi noči, v samotnem vrtu ... ”Zakaj si      žalosten,      moj ubogi, dragi fant?Saj si še mlad, nič se  A
pokličem vse, ki ste videli, kako sem bil lačen in      žalosten      in se niste smejali zaradi moje žalosti. Pokličem  A
...“ Tih glas, ljubezni poln in      žalosten,      je vztrepetal skozi tišino in sanje. ”Zakaj  A
veselimi se je smejal naglas, z žalostnimi je bil      žalosten,      z resnimi je modroval. Slišal je in vedel  A
Tako je razvidel in občutil Lenart, ko je stal      žalosten      na pokopališču. Zazeblo ga je grdo in zoprno  A
noge in ker je žival!“ Zelo je bil truden in      žalosten.     Greh mu je pogledal v oči, se mu je približal  A
karto? Tako lep otroški obraz, tako nedolžen in      žalosten!     “ Zamislila se je Bog vedi kam, v tiste daljne  A
strah ... zmerom! In še njemu ne maram povedati ...      žalosten      bi bil ... in nikomur ne ...Ko sem bila otrok, sem  A
odkoder je bil prišel. Bilo ga je strah in      žalosten      je bil.Kakor je bila tema vsenaokoli, tako je  A
Dolga je bila pot v temo, truden je bil in      žalosten.     Postal je, da bi poslušal, toda glej, zdaj se  A
bo zatisnil oči!« je rekel Jernej in je bil      žalosten.      Velika je bila gruča okoli njega, in  A
konju, vzdignil se je prah. Jernej je gledal      žalosten      za njim. »Kakor otrok je: dobro potico  A
da ste sodnik, kakor ga je Bog postavil!«      Žalosten      je poslušal mladi sodnik, žalosten je gledal  A
postavil!« Žalosten je poslušal mladi sodnik,      žalosten      je gledal na Jernejev zagoreli, razorani obraz  A
pred nogami spodobnim ljudem. Pa nisem nič      žalosten.     Kaj bo jutri z menoj, kaj pojutrišnjem?   A
rogali starcu!« Popotnik je zmajal z glavo,      žalosten      je pogledal na Jerneja, ki je sedel na kantonu  A
popotnik in je šel, Jernej pa je gledal za njim ves      žalosten.      »Tako mlad je še in tako usmiljeno je  A
je znočilo, ves dan ni bilo zasijalo sonce,      žalosten      dan je bil, kakor poslednji dan grešnika, na  A
zdajle povedal!“ Nič ni bil razburjen, tudi ne      žalosten;      govoril je tako mirno, kakor da bi pripovedoval  A
bolečina, ki je fant ne potoži nikomur, še sebi ne.      Žalosten      bi človek ne smel piti; in ker bi ne smel, pije  A
in takrat me že ni bilo nič več sram in tudi      žalosten      nisem bil več.-   A
zmajeval in stresal z glavó ter mi je očital ves      žalosten:      ”Kako si ravnal, kaj si počel, Bog se usmili  A
zato ker sem vedel, da bi bil odgovor grenek in      žalosten.     Dolgo sva molčala obadva.   A
stran 208 . / Bolje je, če je človek doma      žalosten      kakor pa med tujimi ljudmi, ki so vsi neprijazni  A
“ Frfila je sklonil glavo ter se odstranil      žalosten      in potrt. Šviligoj je zaklical za njim:   A
čudovito temne... Takrat, ko sem hodil čisto sam in      žalosten,      so začeli vstajati okrog mene sključeni ljudje  A
okni... Spominjal sem se te krčme, kadar sem bil      žalosten      in potrt.Pred davnim časom je hodila po tej  A
češčenamarijo in tudi njegov glas je bil kmalu ves      žalosten      in romarski; dremalo se mu je, glava se je nagibala  A
se molitve!“ Jure je bil tako truden in tako      žalosten,      da je naslonil glavo na sklenjene roké; ni se  A
Meta. Jure je slišal in je razumel, pa ni bil      žalosten.     Tri klaftre je hodil pred njo, na vajetih, pa  A
in v ponižnih besedah je bila ponižna misel: ”     Žalosten      je človek, toda vdano trpi svojo žalost!“   A
življenju ni bil Hojzičev obraz tako resen in      žalosten      kakor v tistem hipu. Tiho je stopila izza  A
usta. ”Mislila sem, da si hud name ali da si      žalosten;      zdaj vidim, da si prijazen in vesel, ker se  A
škric; suh je bil in dolg in njegov obraz je bil      žalosten.      ”Zakaj pa tako?“ je vprašal med durmi.   A
srcu ...“ Zavzdihnil je, zaspal je nemiren in      žalosten.      In ko je vdrugič zaspal, je stal pred njim  A
in si zaklical: Glejte, človek!“ Jaz sem bil      žalosten      in nisem vedel, kako bi mu odgovoril. Sonce  A
jezen, da je molčal. ”Jaz pa vem, da si zdaj      žalosten      zaradi moje žalosti.Toda ne zameri: tako je  A
katere prsti? Od matere ni, nikoli nisem bil      žalosten;      če sem bil tepen, sem se smejal.Prvikrat sem  A
in bridkost!“ In ko je to razločil, je bil      žalosten      še bolj in je globoko povesil glavo. Skrb  A
in ko je do konca premislil, je bil toliko      žalosten,      da so se mu zasolzile oči prvikrat v življenju  A
Vreča cekinov od nebes, pa bo!“ Zlovoljen in      žalosten      je begal po ulicah; in ko se je ozrl, je bil  A
ogenj, pa isker ne bo nič več!“ Sam sem bil      žalosten;      tako sem šel na Štefkin grob, da bi videl tisti  A
Prišel je župan in je stal kraj postelje ves      žalosten,      župnik pa ga je tolažil: ”Taka je postava  A
veži. Mana je prišla, njen obraz pa je bil      žalosten;      oči niso bile več tako bistre, lica ne več tako  A
sta ga pogledala. ”Saj vem, kako misliš,“ je      žalosten      rekel najmlajši in na jok mu je bilo. Drugi  A
smiliti sam sebi. Tedaj je tudi Elija pokazal      žalosten      obraz in je tolažil vzdihujočega s prijazno  A
uklenili so ga in ga gnali skozi vas. Kovač ni bil      žalosten      in ni klonil glave. ”Ali je mrtev?“ je vprašal  A
bi videl, če se norčuje, ali če je resnično      žalosten;      videl pa je le črno brado in črne oči. ”Kdo  A
daleč pljunil. Župnika so bolele noge; sam in      žalosten      je sedel v širokem naslanjaču ter je prebiral  A
hudodelsko nogó. Nastopil je čas, tako smešen in      žalosten,      kakor ni bil ne čas romantike in kakor tudi  A
bojevnika, ki leži v dunajski izbi osramočen in      žalosten      in misli z zaprtimi očmi na čase, ko ni bil  A
čemu sem to storil, čemu sem pisal. Lehak in      žalosten      bi bil izgovor: umetnik si, zato si pisal!-  A
dekleta, ki me objame okoli vratu, kadar sem      žalosten      in me praša s svojim prijetnim glasom: ”Was  A
DVOJNA RESNICA I Meglen, pust, do smrti      žalosten      dan; ali je še dan, ali se je že nagnil mrak  A
blagorodje, gospod svetnik!“ sem vzkliknil ves      žalosten.      ”Teorija, drugega nič!  A
zdvojen, sentimentalen in ciničen, vesel in      žalosten,      vse po vrsti, brez prehoda in brez povoda, pa  A
vsenaokoli. Pomislite, gospod -- nič nisem bil      žalosten.     Celo neko prijetno čustvo (morda je bilo veselje  A
postavil na sredo dvorišča; stal je tam, kakor      žalosten      prašen grm sredi neizmerne pustinje.Mařenka  A
Kristus je odrešil svet, s križa pa ni stopil in      žalosten      je bil.Ti, Peter, nisi Kristus in tudi križali  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 68 168 268 368 468 568 668 768 868 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA