Drnulja pak s solznim očesom doma Lisca omotvozi in ga vleče za seboj, opominjuje Črmaža, da naj ga poganja, pa le ‒ prav zlepo. Liscu pak žalosten pravi: »O, ko bi se dalo, da bi midva, jaz in ti, mogla zdajle kože menjati in glave tako, da bi bil jaz kozel, ti pa moj gospodar Drnulja! Zakaj če se ne boš dobro obnašal, obesili te bodo in še meni ne bo dobro.