še (1.401-1.500)

Trkanje na duri. DAMJAN zunaj: Ali	še	bdita, ali še čakata? POLJANEC: Stopite k	A
na duri. DAMJAN zunaj: Ali še bdita, ali	še	čakata? POLJANEC: Stopite k nama, Damjan	A
hladno je! POLJANEC si natoči v kozarec:	Še	ti pij kapljo, mali, pa pojdi spat.Ne bova je	A
cmeravost, lepe besede, mili pogledi - kaj	še?	Kar v skrinjo, pa skalo na pokrov!	A
Kaj storiti? MRVA: Daj mi	še	žganja, Damjan!Nič ne ostane, nič ni storiti	A
: Kako ti je težko, težko! Saj pride kmalu,	še	pred polnočjo ... na stopnicah je že morda, morda	A
dušo in vidi vse, kar je dnevu skrito. Smeh je	še	na ustnih, kvanta na jeziku; oko se zatisne	A
... Nespametno in strahopetno bi bilo,	še	naprej strmeti v prevaro! Ali	A
DAMJAN: Ne budi strahov - polnoč je! MRVA: In	še	sam ne vem, če je ljubezen tisto, kar je v meni	A
tvojem glasu, v teh solzah je prošnja za milost.	Še	ta roža v tvojih laseh, še ta prosi in se izpoveduje	A
prošnja za milost. Še ta roža v tvojih laseh,	še	ta prosi in se izpoveduje ... tujec, ki je nepovabljen	A
ali me udari v lice! Iz paradiža prihajam;	še	zdaj se mi blešči v očeh, še zdaj mi je gorko	A
paradiža prihajam; še zdaj se mi blešči v očeh,	še	zdaj mi je gorko in sladko v srcu. MRVA:	A
DIONIZ: Vida, ostani! VIDA:	Še	zdaj so vse tiste svetle luči v mojih očeh,	A
zdaj so vse tiste svetle luči v mojih očeh,	še	zdaj je ljubezen gorka in sladka v mojem srcu	A
zdaj je ljubezen gorka in sladka v mojem srcu,	še	so poljubi na mojih ustnicah.V paradižu sem	A
drži pot ... Le roko mi daj za prijazno slovo in	še	to rožo za spomin. POLJANEC: Kaj govoriš	A
Vrnilo se je, kakor je bilo ... vse do besed,	še	do tiste rože v laseh ...Tam je stala na pragu	A
Ničesar več ne vem, ničesar več ne čutim. Komaj	še	vem, da sem jaz, da živim, da hodim živ človek	A
te solze ... Kakor da bi z ognjem vodo gasil:	še	meni je sonce ugasnilo, še meni je svatovska	A
ognjem vodo gasil: še meni je sonce ugasnilo,	še	meni je svatovska pesem kakor žalostinka, svatovski	A
šaljivec, da bi te z burkami spravil v smeh.	Še	meni je mraz med vami in ... rajši bi ne čakal	A
strah globočine ... ZDRAVNIK: In vendar si jo	še	tisto noč posadil v voz, svojo špansko kraljično	A
poigravala pomlad iz Italije ... ZDRAVNIK: Nisem	še	videl obraza bledega od sreče, tudi ne oči,	A
je mnogo, posebno med nami ... in Bog si vedi,	še	domišljajo si, da so nekaj posebnega, takorekoč	A
se vzdramil, že te je strah teh sanj! Odpri	še	drugo oko ... in odpri srce!... Stopi proti verandi	A
stran 88 . / ZDRAVNIK: Sam si jo klical v srcu,	še	zdaj jo kličeš!Se okrene proti durim na levi	A
Milena! MILENA: Prisrčno zahvaljen, da imena	še	nisi pozabil! DOLINAR: Milena, sedi, poslušaj	A
je bilo tvoje pismo zdravilo in tolažba ... Ali	še	veš, kako si se lani jezil zaradi tistega ubogega	A
lepih besed, nazadnje pa je te lepe besede s	še	lepšimi preklical ...Ko sem brala tvoje genljivo	A
je, v srcu ga ni! MILENA nekoliko resnejše,	še	zmerom s smehom na ustnicah: Kako si govoril	A
veselo, kakor v tistih časih, na kolovozu, ko	še	ni bilo hrepenenja ...Saj je morda res nespameten	A
stran, govori tišje: Ko sem šla skozi park,	še	nisem vedela, da sem se napotila k tebi.Pogledala	A
razumela in vsega oprostila. MILENA: Kaj bi	še	razumela in še oprostila?Vse sem razumela, sam	A
vsega oprostila. MILENA: Kaj bi še razumela in	še	oprostila?Vse sem razumela, sam si rekel; in	A
smehljaje proti verandi VIDA: Ne kliči je,	še	nocoj se povrne! DOLINAR z verande; ves	A
oči so čiste in vesele, komaj da se poznajo	še	solze na licih; in lica niso več upala, ne več	A
upala, ne več bleda, glej! Le zaradi tebe je	še	žalostno moje srce, kmalu, še nocoj ta večer	A
zaradi tebe je še žalostno moje srce, kmalu,	še	nocoj ta večer, bo zavriskalo in zapelo ... Ti	A
- če bi te ne ljubil, bi se te bal! VIDA:	Še	nocoj boš vedel, da so bile puste in težke sanje	A
zdavnimi leti, v daljno daljnem kraju, da se komaj	še	spominjam nanj; in da sem slišal tvoj glas ali	A
v otroških letih; ne poznam več besed, komaj	še	melodijo ... Reci, da si še pri meni, veselo besedo	A
več besed, komaj še melodijo ... Reci, da si	še	pri meni, veselo besedo reci, veselo me poglej	A
kozarec vina, trudnemu popotniku! Dolga je	še	najina pot, vso noč, ves dan ... in do konca dni	A
na mizi POLJANEC: Prisedite bliže; komaj	še,	da vas vidim, da vas poznam ...Vaše glasove slišim	A
stojite ob gomili in šepečete molitve ... Ali imate	še	čaja? MRVA: Hladen je.	A
oblaka v oblak, preteklost v prihodnost ... Ali si	še	tukaj, brat?Ne vidim te.	A
Ne vidim te. MRVA:	Še	sem pri tebi. POLJANEC: Glas poznam.	A
na svatbo ... Žalosti je bilo veliko, trpljenja	še	več, ali vse to je le kelih za poslednje veselje	A
za njo študent. . / . / stran 99 . / MRVA:	Še	pristavite! POLJANEC: Ali ste vi, mati?	A
POLJANEC: Jaz pa mislim, da je pred menoj	še	tisoč let življenja in da ga je bilo že tisoč	A
zemljo, da bo vzklilo novo življenje ... Ali si	še	pri meni, brat, ali me čuješ?Ali govore moja	A
Ali ni zaklical Dioniz, moj mali? MRVA: Ni ga	še.	POLJANEC: Kaj odlaša?	A
tiho zvone, kakor zlati šolni na srebrni cesti.	Še	nocoj pride, moje srce ne laže ...Ali je že pozno	A
Kakor da mi v lica diha vroča kri ... kdo je	še	pri meni? ŠTUDENT: Pri tebi sem.	A
Ne vzdignem je več, glej! In vendar je pot	še	tako dolga, dolga pred menoj; in vendar bo tako	A
nebeško sonce skozi vse te črne zidove. Samo	še	korak, pa stopiva v svatovski hram s svatovskim	A
Luči! - Ni	še	prepozno, nisva omagala na poti, še te vidiva	A
Luči! - Ni še prepozno, nisva omagala na poti,	še	te vidiva ... brat, dragi ... iskal sem jo in sem	A
zôvi je! Kakor si se nedeljsko oblekla, tako	še	srcu ukaži, da bodi veselo. FRANCKA: Ukazala	A
belim prtom. Tone med durmi TONE: Ne	še	dočakali? MATI: Zgodaj je še.	A
durmi TONE: Ne še dočakali? MATI: Zgodaj je	še.	Odide.	A
prišel, se mi zdi. Deževalo je in oblačno je	še.	Kaj tako boš sprejela svojega brata?	A
in nesrečo; zato je težko moje srce. TONE:	Še	včeraj je bilo veselo.Tako vesela si bila še	A
včeraj je bilo veselo. Tako vesela si bila	še	včeraj, ne zaradi mene, da sem rekel: poberi	A
nogé so bile ukovane. FRANCKA vzklikne:	Še	ti bi šel?Kóga bi imela v tej samoti?	A
Takrat sem vedel, da te imam rad. Povej	še	ti, če si mi prijazna, pa te vzdignem, majhno	A
jokala. Bog vaju blagoslovi; povezal bom culo,	še	jutri bom storil, pa jokal ne bom. FRANCKA	A
od akta do akta. Tudi ob prvem nastopu, ko je	še	popotnik in rokovnjač, ni oblečen capinsko;	A
ŽUPANJA je rejena, gospodovalna in nečimrna,	še	zmerom greha vredna. DACAR, od vseh rodoljubov	A
69 . / NOTAR je izmed tistih notarjev, ki	še	tu tam živé izza starodavnih časov, kandidatom	A
pohujšanja. NOTAR: Ampak treba je tudi in	še	najbolj: znanja v postavah in paragrafih!Kdo	A
tja poslali, ki imá jezik razvozlan. ŽUPAN:	Še	prezgodaj boš prišel do nečistih misli!...Ti,	A
njegovem naročju je sedelo deklé, kakršnega	še	nikoli nisem videl.Tako pohujšljivo, nadvse	A
ŽUPAN: Polnóč boš zvonil? NOTAR:	Še	pismo bi pisal! ŽUPAN: Ponoči boš tožil?	A
se vam zdí, da niste prišli v paradiž, nikar	še	ne mislite, da ste prišli v Sodomo.Županja	A
že si!... Moj Bog, kaj sem storil, da si poslal	še	to izkušnjavo! PETER vstane: Če je reč	A
tebe klical? Hudič je poštenemu človeku samo	še	v nadlego, kaj v pohujšanje! ZLODEJ ponižno	A
stran 84 . / DACAR zunaj pred oknom: Ali ste	še	za mizo ko so vrata že zaklenjena?...Temnó je	A
noter! DACAR se prikaže v oknu, skoči, drži se	še	z obema rokama za polico in se čudi. PETER	A
- Nebés pa nisem vajen; takóle prve dni je	še	prijetno in človek si za silo odpočije od dolgih	A
ali ti je dolgčas? JACINTA: O Peter, saj	še	ura ni odbila, o, saj še nisva keliha izpraznila	A
JACINTA: O Peter, saj še ura ni odbila, o, saj	še	nisva keliha izpraznila, o, saj sva komaj ustna	A
nogo prvi, drugi in tretji morda - že četrtemu	še	šolna ne boš pokazala več!Preveč je namreč hlapcev	A
zazdelo se mi je, Peter, da si velik slepar. Da	še	tisto nisi, kar praviš, da si! - Izpregovoriva	A
boji! ZLODEJ: Zato bi rad - PETER: Kaj bi	še	rad?Kaj bi?	A
zmote? ZLODEJ: In če se zdaj izkaže, da si	še	ti slepar, da nisi, kar bi bil - kako naj se	A
bero sem šel, pa sem dobil en sam krompir in	še	ta je gnil...Bi že bilo, ampak skrb je v srcu	A
estetične. Sramežljivo in plaho: Zapiši zraven	še	Jacinto! PETER: Stran, kanalja!	A
tla PETER srepo: Koliko je? ŠTACUNAR:	Še	nekaj platna in žide, še nekaj čipk in žameta	A
Koliko je? ŠTACUNAR: Še nekaj platna in žide,	še	nekaj čipk in žameta, in zate ducat nogavic	A
PETER: In kaj z denarjem? ŠTACUNAR:	Še	téle bori srebrniki -Gospod, odreši me!	A
DACAR ostane blizu duri in iztegne dolgo roko:	Še	tóle - nato se obesim!Se okrene.	A
Mudi se mi!	Še	dolga je vrsta! ŽUPAN zavzdihne globoko	A
ŽUPAN zavzdihne globoko, potegne iz suknje:	Še	to, pa nič več! PETER: Kaj?	A
Sédi, jokavost! ŽUPAN séde: Kaj	še?	O, bodi milosten!	A
skrije obraz v dlani in zajoka: O sirota,	še	sirota nisi! JACINTA toči: Ná vina, ubožec	A
rož, vse luči so prižgane. Dvoje služabnikov	še	ravná pri mizah; zlodej stojí v ospredju sredi	A
DACAR skesán: Kaj bi rekel jaz! Kdo me	še	pozná, to tresko shujšano in čemerno? DACARKA	A
VSI: Ne, ne! . / . / stran 108 . / Kaj	še!	Zlodej odide na levo UČITELJ: O	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani