še (1.201-1.300)

bolečina je manjša ... nič se ne boj, ne bom jokal,	še	nikoli nisem ... séde zadaj na divan in nasloni	A
pa ne ostane drugega nič, nego na moji suknji	še	en pljunek poleg drugih ... Lojzka sedi, naslonjena	A
tiho in počasi: Kje si zdaj? ... Komaj da te	še	vidim, ne spoznal bi te skoraj več ...Da si mi	A
čudno se mi zdi. ŽUPNIK: Kajti mislili ste in	še	mislite, da imate posla s preganjalci, ki gledajo	A
napotil, da govorim z vami, kakor nisem govoril	še	z nikomer. MATI prinese čaja in peciva ter	A
Povedal pa sem vam to reč zategadelj, da vam povem	še	nadalje: nikomur, ki jé moj kruh, ne gledam	A
Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera in kolikor je	še	teh besed - ne vprašam vas zanje.Kajti ena beseda	A
nikoli je ne boste premerili do konca ... nihče je	še	ni. JERMAN: Pa če je ne premerim do konca	A
ŽUPNIK: In da sem vam nazadnje rekel: ena noč je	še	do jutra. JERMAN: Bodi, kakor je sojeno.	A
samem, da so klavrni časi, ki jih živímo, in	še	bolj klavrni kraji, kamor smo obsojeni. Nazadnje	A
kraji, kamor smo obsojeni. Nazadnje pa si	še	povejmo, da ne bomo izpreobrnili ne časov in	A
da si ga pozdravil ... nesnago rejeno, ki je	še	lani okna zagrnil ob rešni procesiji. JERMAN	A
rešni procesiji. JERMAN: Jezik me je ukanil ...	še	ta jezik je stanovitnejši, nego njih srce in	A
treba, da si prišla oznanit to lansko novico.	Še	tisto lepo prispodobo o selitvi sem že slišal	A
zijá, naj pride noter; bo slišal pridigo, da	še	nikoli! JERMAN: Ne glej tako resno ... in če	A
mizi. LOJZKA: Praviš, da se bova smejala, pa se	še	nasmehnil nisi. JERMAN: Pojdi - tvoj obraz	A
redimo, lakot, pa bi nas po strani gledal in	še	zgago delal?Kaj pa nam je treba zdražbe?	A
KALANDROVKA: Sam ga pij, nejevera! Ali	še	nisi pameten in star zadosti, pa ali te nič	A
KALANDER: Taka je, glejte! Ampak to	še	nič ni, domá so pridige še vse druge! KALANDROVK	A
glejte! Ampak to še nič ni, domá so pridige	še	vse druge! KALANDROVKA: Ali nič ne pomisliš	A
nabijejo, jaz te ne bom izpirala, ne obvezavala,	še	vrát ne pojdem odpirat, kadar te privlečejo	A
zakliče: Eno pridigo smo že slišali, zdaj pa	še	drugo! KALANDER: Gospod, kar nakratko jim	A
bomo stali v dolini Jozafat - KMET: Zdaj	še	nisi na vrsti, Nace! KMETICA: Naj le govori	A
ker ste me krstili za aposteljna satanovega,	še	preden sem usta odprl. ŽENSKI GLAS: Sam se	A
prêrok? JERMAN: Glejte, človek dandanašnji	še	svojemu najbližjemu ni zvest, ne bratu, ne prijatelju	A
najbližjemu ni zvest, ne bratu, ne prijatelju; in	še	sebi ni zvest - ne svojemu spoznanju, ne svoji	A
vreme nocoj zasukne, bodo preklinjali, ki so	še	davi molili.Nova resnica je obsenčila svet,	A
v roko: Jaz sem Kalander, kovač; kdo bi rad	še	kaj vedel? Ljudjé se umaknejo.	A
JERMAN: In prah ostane. Kaj je treba	še	nadalje pisati?Tam se je končala zgodovina slovenske	A
svojih dedov.“ JERMAN: Roka je napisala resnico,	še	preden je srce občutilo vso njeno žalost.Drhal	A
vstane: Kaj nastopiš ta križev pot? JERMAN:	Še	nocoj, mislim. LOJZKA: Kam nocoj?	A
JERMAN: Ne bi rad odlašal. Kaj bi	še?	Ali bi sedel in čakal in premišljeval pred ogledalom	A
ne preveč težavna. Bal sem se je, ko je bila	še	daleč, zdaj pa sem skoraj vesel, da je blizu	A
težavna in vreme slabo. Mi bomo hodili do konca ...	še	vzdihovanje nam bo trudnim prepovedano. JERMAN	A
nagla smrt je posebna milost božja. - Koliko je	še	do božiča? LOJZKA: Tri dni do svetega večera	A
saj ste bridkosti vajeni. GENI: Res vajen -	še	prehladil bi se, če bi stopil iz plohe pod streho	A
Ponudi zdravniku čaja. ZDRAVNIK: Bolni ste ...	še	ta skodelica vam je pretežka ... To navadno in	A
JERMAN: Z menoj na cesto, z nevernikom, pa	še	o mraku? GENI: Na krščansko pot.	A
Zares. Najprej se mu zdi sramotno, kasneje	še	kočljivo, nazadnje pa naturno.Kadar je človek	A
ga obide spoznanje, da je vsaka beseda, bodi	še	tako lepa in gosposka, le metafora za poglavitno	A
drugi, tebe in tvojo črno suknjo. Ali bil sem	še	mlad, izpraševal sem ljudi po veri ter jih sodil	A
Hvastja odide. JERMAN: Zdaj, Lojzka, pa mi	še	ti roko daj, obedve roki mi daj. LOJZKA:	A
mi daj. LOJZKA: Ne mudi se mi, ne bila bi	še	rada sama; strah me je te noči. JERMAN: Zakleni	A
očem! JERMAN: Tako je daleč za menoj, da ga	še	komaj sam poznam. Kakor da mi je butara padla	A
pusto in zaspano, . / . / stran 61 . / da se mu	še	vzdihovati neče.Zaspano je ... ali ni sladka tista	A
Pred durmi.	Še	enkrat mi daj roko, Lojzka ... potrpi, da ti pogledam	A
odpustite, kolikor sem vas žalil. ŽUPNIK: Ali znate	še	moliti očenaš? JERMAN: Še bi ga molil.	A
ŽUPNIK: Ali znate še moliti očenaš? JERMAN:	Še	bi ga molil. ŽUPNIK: Molite nocoj.	A
željan je prijazne besede in jo povrne. JERMAN:	Še	nazadnje, gospod, še to mi povejte: če bi zdajle	A
in jo povrne. JERMAN: Še nazadnje, gospod,	še	to mi povejte: če bi zdajle pokleknil in molil	A
JERMAN: In tisti trenotek bi bil povrnjen? Morda	še	devetkrat? ŽUPNIK: Bog je usmiljen.	A
Župnik odide. JERMAN:	Še	trdi Bog je usmiljen, kakor je pravičen.Stopi	A
JERMAN v izbi na levi: Mati! - Le enkrat	še	name poglejte, mati!Le eno besedo še recite	A
enkrat še name poglejte, mati! Le eno besedo	še	recite, le enkrat se nasmehnite! Odmor.	A
na steno, kjer visi razpelo: Tam si? Nikoli	še	te nisem videl ... pozdravljen mi, Nazarenec,	A
glasom: On ne vé - kakó bi on vedel? Saj ni	še	pozno...Vstane; tudi Poljanec se vzdigne ter	A
DAMJAN med durmi: Kaj je ni? Kaj je le	še	ni?Doklej bosta čakala?	A
me ne boš preklinjal nekoč: Ne čakaj! Pojdi;	še	ta večer pojdi, še to noč; še cule ni treba	A
nekoč: Ne čakaj! Pojdi; še ta večer pojdi,	še	to noč; še cule ni treba da bi vzel seboj!Pojdi	A
čakaj! Pojdi; še ta večer pojdi, še to noč;	še	cule ni treba da bi vzel seboj!Pojdi, Peter	A
Pojdi, Peter Novljan! Ti, ti boš	še	morda našel drug kraj, drugo deželo; ni še prepozno	A
boš še morda našel drug kraj, drugo deželo; ni	še	prepozno: vstani in pojdi!-	A
in tudi na Damjanovem. Ti pa pojdi, Novljan:	še	je življenje v tvojih očeh! NOVLJAN: Kaj	A
natihoma, v nespametnem upanju: morda boš tudi ti	še	ozdravel, morda se bodo tudi tebi še duri odprle	A
tudi ti še ozdravel, morda se bodo tudi tebi	še	duri odprle!Tudi tebi še, Poljanec!	A
se bodo tudi tebi še duri odprle! Tudi tebi	še,	Poljanec! NOVLJAN: Zakaj si žalosten?	A
mi je bil Bog naglas povedal. Čakal bom in	še	luči ne bom upihnil; tako dobro vém. Obadva	A
DAMJAN: Kaj je treba razodetja? Krpal bom,	še	mislil ne bom ne nanjo, ne na vaju, pa bom vzdignil	A
nanjo, ne na vaju, pa bom vzdignil roko, nevedé,	še	sam ne bom slišal, in bom potrkal. NOVLJAN	A
pametna stvar dvakrat pripoveduje. NOVLJAN pride	še	bližje Damjanu: Ne - ne nocoj! DAMJAN zmirom	A
Zakaj je ni? Zakaj je	še	ni k meni nocoj? NOVLJAN: Nina se vrne.	A
stojí mirno, ponavlja z istim glasom: Zakaj je	še	ni k meni nocoj? POLJANEC brutalno, kakor	A
Vrne se, ker je videla življenje. MATI	še	zmirom smehljaje: Iz te hiše da je šla?V to	A
življenja in luči? MATI nekoliko začudena, zmirom	še	smehljaje; njen glas je mehek: Ne razumem;	A
zidovi. NOVLJAN se vrne in zapre duri: Ni	še	koraka spodaj. POLJANEC s smehom: Že si	A
ozreta osupla nanjo. Slišim njen korak... daleč je	še	v mestu.Naravnost sem se je namenila, kjer je	A
postrani; stojí na pragu, gleda v izbo: Ne	še?	POLJANEC: Ni je.	A
- Kje bi dobili pijače?	Še	je žganja.Stopi hitro v svojo izbo na levi	A
NOVLJAN: Ne bridkosti! Nina se vrne,	še	v tej uri! MRVA se vzravná na stolu: Saj	A
Zakaj mi očitaš, da sem majhen poleg vas,	še	v nizkósti in sramoti majhen?Nimaš pravice očitati	A
je, da si me spoznal: ne moreš me zaničevati,	še	usmiljenja je komaj treba.-	A
jih napol odprte, gre na hodnik, da se vidi le	še	kakor senca. MRVA: Ti si poet; ne vem, če	A
dosegel telesa, tega belega, blagodišečega...	še	ustnic samih, tistih rdečih, ne boš poljubil	A
DOLINAR se nenadoma okrene k Mrvi: Nobeden je	še	tako ni ponižal, kakor si jo ti v tem hipu.	A
Nisem te žalila. MRVA kakor v snú; Ne vem	še	nocoj, kaj se je zgodilo; kaj se zgodí.Blodne	A
zdí se mi, da solnce ne vzíde več. NINA:	Še	ti si segel v moje srce, ki je vse težko.	A
Zdravstvujte ... In	še	to: - ker nimate nikogar, ki bi vas ljubil,	A
ogrnjen s sivim površnikom; mehak črn klobuk: Ali	še	ni bilo Broša? MARTA: Broša?	A
TRETJI DELAVEC: Mi nimamo kruha. RUDA: Jaz imam	še	manj; jaz nimam zraka, da bi dihal. Resnično	A
lačni, - tam so moje njive; mislim, da je ostalo	še	nekaj na njih.Zarad mene izpraznite lahko tovarno	A
Pojdite torej, - in tam doli povejte: samo	še	par dni, potem boste dobili, kar se vam spodobi	A
to ni tako lahko. Zatisni oči in videla boš	še	več ...Ali dà, - treba je misliti ... misliti.	A
stisne mu roko: Nisi me žalil. Hvala torej	še	enkrat.-	A
ti si filistejec. - Pa ne boj se, to pride	še	vse.- Tako življenje, kot ga boš imela ti!	A
njegovem bogastvu. ALMA: Ha, ha ... torej nisi	še	popolnoma na jasnem?...	A
ALMA: Dà, dà, - človek ima pri takih stvareh	še	zmerom nekaj neumnega v sebi.- Ali te je Dolinar	A
tega; ti ne moreš pomagati ... O Bog, to je bilo	še	edino ... toda ne govorimo več o tem ...Jaz ti nisem	A
BROŠ: Dober dan, gospod Ruda! - Nikdar	še	vas nisem pozdravil tako odkrito in od srca	A
osamljenega ... In pri vas, gospod Ruda, je to	še	posebno razumljivo ...Smrt gospe soproge vas je	A
dni, ko sem bil prišel na Drénovo ... Morda se	še	spominjate nekaterih mojih besed ...Gradnja te	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani