Ali vse mi je, da sem videl ta obraz pred zdavnimi leti, v daljno daljnem kraju, da se komaj še spominjam nanj; in da sem slišal tvoj glas ali v sanjah, ali v otroških letih; ne poznam več besed, komaj še melodijo ... Reci, da si še pri meni, veselo besedo reci, veselo me poglej, nasmej se ... in če je tvoja ljubezen trpljenje, daj mi trpljenja vrhano mero!
VIDA: O dragi, kako bi na pot z menoj, ko tej poti nikoli ni konca?