Leta vran, premetuje se na levo in desno, navzdol in navzgor, a tam pred mano se svetlika rdeči zastor njenega okna ... In ko že ni več ptičev v višini, ko izgine vran in pošumeva le še sapa z velim listjem, ki se premetuje po kolovozni poti in po meji, zašušte koraki, prikaže se drobna postava izza ogla, plazi se do okna, tišči se bele stene kakor senca in potrka rahlo na malo šipo. Nenadoma izgine luč, kakor bi jo odnesel dih noči.