me (4.101-4.200)

Tvoja mama. Včasi	me	je prišla obiskat.Daleč	A
Gorico. Vsakokrat, ko	me	je obiskala, sem bil žalosten	A
čedalje bolj ostre. Ko	me	je zadnjič obiskala, ni	A
je stopila k meni in	me	poklicala, tako narahlo	A
prosila - nikdar ... Spremila	me	je do šole.Tam sva obstala	A
nazaj. S solznimi očmi	me	je pogledala in rekla	A
morem več peti, v prsih	me	grebe, Peter, res ne morem	A
djala, ko	me	je dete pestovala ...««	A
Prvi dan, ko sem odhajal,	me	je oče prijel za roko	A
nalahko zganila ustni in	me	pogledala.In jaz sem zbežal	A
potreben. Dva dni po izpitih	me	je oče poklical k njeni	A
daleč od doma. Strah	me	je. Vse stene	A
. \/ . / Pograbila	me	je in odvedla k žlebu	A
jezikom ter dokazovale, da	me	je res doletela velika	A
razmišljal o sreči, ki	me	je še čakala; zvečer sem	A
je moj jok bolezen, in	me	je zaradi tega bolj poredkoma	A
poklical tudi mene in	me	vprašal po apostolski	A
stopil izpred oltarja,	me	je v zakristiji župnik	A
glavi, pred cerkvijo pa	me	je čakala teta, me zlasala	A
pa me je čakala teta,	me	zlasala in zavpila:	A
česar nisem razumel. Niso	me	boleli udarci in očitki	A
je stala Tinka, gledala	me	je in se smehljala.Pred	A
od tistega dne dalje	me	je misel na Tinko spremljala	A
njene vrste. In tako so	me	čez nekaj dni že vsi dražili	A
spomnil, da »imam glavo«, in	me	je poslal v Gorico.	A
Priznati pa moram, da	me	je ta učenost kljub vsemu	A
Zgodbah sv. pisma« so	me	najbolj zanimali odstavki	A
pokonci, toda roke so	me	trdno zadržale - in v	A
silami, kajti roke so	me	držale krepko in čutil	A
bila rdeča. Pogledala	me	je naravnost v oči s svojim	A
dolgo nisva videla.« »Saj	me	ni bilo doma.Kaj pa ti	A
Vse mi je preozko, vse	me	razganja. - - - - -Ko	A
mogotcem ni bilo prav, da	me	je oče poslal v šole.	A
cestni prah v usta. Ko	me	je otrok zagledal, je	A
Bila je Sreča. Zazeblo	me	je do dna srca, zlecnil	A
majhen, zgrbljen starček,	me	otožno pogledal s svojimi	A
društvo je ustanovil. Da	me	je zelo vesel, pravi.	A
»Vi ste novi poštar?	Me	veseli.Vsi poštarji so	A
vpraša. »Karabinjerji so	me	gnali v kasarno ribat	A
mater in za dom ... Politika	me	ne zanima!« pribije trmasto	A
zagodrnja predse: »Že otroci	me	gledajo izpod čela!«	A
sem jih smuknil, ko so	me	gnali v kasarno ribat	A
dobrodušno zarenči: »Kaj	me	boš lizal, mrha oštarijska	A
sem in zdrav ... in veseli	me,	da ste tudi vi živi in	A
skoraj vsakdanje, češ saj	me	itak ne razume:	A
voda. »Kod, hudiča,	me	pa vlačita?« se sitno	A
»Nič! Raztreskalo	me	je,« reče Sova malomarno	A
»Pojdi! ... Pusti	me!	...« ukazujoče hrope Drejc	A
nenavadno svetlo. Spet so	me	obiskale tiste zlate ure	A
obiskale tiste zlate ure, ki	me	vsega presvetijo in prezvonijo	A
grenkosladko tesnobo, ki	me	začne potiskati k pisanju	A
vznemirjeno, kakor bi	me	zapekla vest.Iztekle so	A
poiskal bom modrasa, modras	me	bo pičil in bom umrl!	A
poiskal modrasa, modras	me	bo pičil in bom umrl.	A
poiskal modrasa, modras	me	bo pičil in bom umrl.	A
katere dotaknil. »Ali se	me	bojiš?« je nagajivo vprašala	A
prepiram z norci! Skoraj bi	me	spravili v jok!« se je	A
Tantadruj, pokopljete	me	in bom umrl!« je zadovoljno	A
nad izumrlim sejmiščem,	me	je začel preganjati še	A
kakor iz ledu. Prešinil	me	je mraz, nato pa sem obstal	A
Dovolj! Strašno	me	je stresel mraz.Švignil	A
A le za hip. Takoj	me	je prešinila misel, če	A
tako potuhnila, da bi	me	živ krst ne zavohal.Pa	A
našobila: »Zakaj ste	me	pa klicali, če Hedvika	A
zaničljivo zmrdoval, češ vse to	me	figo briga, čeprav se	A
v dno duše, češ gotovo	me	bo naznanil, v luknjo	A
ponovil. »No, povabili	me	pa niso!« je odbil Štefuc	A
jaz kriv. Jezus, zaprli	me	bodo, v luknjo pojdem	A
tako pomembno delo. »Roke	me	že tako srbijo!« je dodal	A
»Tak, tak. Preživel	me	boš.Pa saj ti nikoli ne	A
Sedem ur! In hudič naj	me	pobere, če smo vedeli	A
koprsko jetnišnico so	me	pripeljali iz goriških	A
marca 1930. V Trstu so	me	vkrcali na majhno ladjo	A
nenavadno slabe volje, sta	me	vlekla po krovu in grdo	A
košarami. Naposled sta	me	le privlekla do strmih	A
privlekla do strmih stopnic in	me	spravila v ozko kabino	A
tudi nisem vedel, kam	me	peljejo. Morje je bilo	A
mostiček. Agenta sta	me	priganjala naposled pa	A
priganjala naposled pa	me	je prvi tako močno sunil	A
ulila kri. Agenta sta	me	takoj pograbila in me	A
me takoj pograbila in	me	hitro odvlekla za vogal	A
strah. Starejši agent	me	je ozmerjal s telebastim	A
hoditi po ravnem, mlajši pa	me	je začel obsipavati s	A
pribil starejši. Agent	me	je potipal po žepih, izvlekel	A
odpahnil in odklenil ter	me	potisnil v celico z naslednjimi	A
»Kot mrtvaški oder!«	me	je spreletelo.	A
krvavi robec. Spreletel	me	je mraz in obšle so me	A
me je mraz in obšle so	me	hude misli.Stopil sem	A
nepremično kot mrlič, da	me	ne bi več vznemirjal.	A
Nekaj dni kasneje so	me	peljali k zaslišanju.	A
bil tako razkačen, da	me	je s ključi udaril po	A
moj greh. Razveselil se	me	je z rokami in z glasom	A
skoraj užaljeno zategnil in	me	prešinil s svojim modrim	A
tobaku?« se je začudil in	me	premeril iz globine svojih	A
ne uide!« Te besede so	me	globoko prizadele, zato	A
Temnikar pa se je nasmehnil,	me	počohal po laseh in nato	A
Obrnil se je k meni,	me	spet predirno pogledal	A
vprašanj in odgovorov: morda	me	peljejo h kaki konfrontaciji	A
Ah, to ne. Ali	me	peljejo v Idrijo?Kdo pa	A
Zorko. Ne, ne, tja	me	ne peljejo tako zgodaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 4.101 4.201 4.301 4.401 4.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani