k (1.001-1.100)

bèdite vérno nad námi!	K	vam vsplavaj molitve goreče	A
molitve goreče naj glas In	k	tebi, naš Oča, v nebesa	A
Njé prošnja, preblaženi,	k	vam naj kipí, Njó slíši	A
težkih mislih tri pozove	k	sebi: Zove k sebi Hákima	A
tri pozove k sebi: Zove	k	sebi Hákima, zdravníka	A
Hákima, zdravníka, Zove	k	sebi Sófra, čarovníka	A
Sófra, čarovníka, Zove	k	sebi derviša Rašída.	A
učinek!« Dvigne Sofer kupo	k	ustnom svojim. A kalif	A
. / stran 53 . / In	k	prvemu kralj se pripógne	A
stran 54 . / Pripógne se	k	tretjemu v krvi: »Boríl	A
pravijo vaščani, Ko priróma	k	njim popotnik znani;	A
glasom vse ga kliče: »Vrni	k	nam se, vrni, tukaj bivaj	A
rajši ostavi zemljó, Pa	k	nam gor čim brž preselí	A
čaše piti čè, Že nese	k	ustnom jo, gorjé!« »Ne	A
hrum in petje! Tihotapim	k	durim tém po prstih, Slušam	A
strogem iz Sartréze Prišel	k	vam je brat vaš Marijófil	A
nikól Po cesti téj šla	k	cerkvi dól. Sred sela	A
noter, noter v dvorec	k	nam! Mrak pada na ravnino	A
storila.« »Prišel bil	k	nam je mlad kobzár, Oj	A
vzemi za dar si méh žita,	K	rojakom povrni se hitro	A
zaščitnik Rome sám, Privedel	k	meni, v tabor te je k	A
k meni, v tabor te je	k	nam! Za pest zlata ... za	A
boš in prah! Privézana	k	stebru je deva, Obleko	A
stran 112 . / »Odkód je	k	nam príšla, ne vemo!	A
Iz modrih Atén so jo	k	nam!« »Odkár nam Oziris	A
dan jaše Tahi z gosti	k	Savi, Hodi gledat Sávine	A
Jaše Tahi zopet z gosti	k	Savi, Hodi gledat reko	A
trikrat sedmi. Jaše Tahi	k	Savi dan poslednji. Spéje	A
dan poslednji. Spéje	k	reki z gôsti na vse zgôdaj	A
A junaki dirjajo mi	k	Savi. Gor in dol po produ	A
bi prišel sám na Sósed	k	tebi ‒ Truden sem od čarovníje	A
kako sem hrepenel dospeti	k	vam! Sprejmite me in pomirite	A
petja, od godbe obrnil se	k	meni nazaj? In kaj li	A
mlajih. Zdaj vrnil si se	k	meni ‒ k možu mož. Jaz	A
Zdaj vrnil si se k meni ‒	k	možu mož. Jaz slutim:	A
suhé na zemljo padejo	k	umrlim bratom. Obenem	A
nas bude tako resnobni	k	molitvi žalostni nagrobni	A
solze svetle točim nanj;	k	nebesom svetlim roki dvigam	A
bi hrepenenja silo, če	k	veselicam opominja me	A
glasno: »Prišel nocoj sem	k	tebi spat, imaš li posteljo	A
kot otrok.« Poskočim	k	vratom iz blazin. »Pokaži	A
obraz« ‒ »Prišel sem	k	tebi ‒ tvoj spomin.«	A
Vojnik!« Stražar odpahne	k	njemu duri. »Čigav je	A
smrti sel ‒ čuvaj dvoran	k	temnic stražniku. V podzemno	A
Krepko je stopil sin	k	očetu, povedal prosto	A
vabi: O pridi, o pridi že	k	meni v vas, nikar me,	A
kraljica skoro se predrami,	k	spremljevalkam ljubo se	A
tudi se meni, ko vedla bi	k	nama jih pot. Sijalo bi	A
imela bi tudi midva, pa	k	nama hodili bi v gosti	A
žalost, znanka verna, ali	k	meni plavaš spet, težka	A
/ ko sem potrt in sam	k	nebesom roke vil, ko sem	A
grobu črnem, o, kakšen	k	Tebi se povrnem, kam plahi	A
rojena! A skoro krene	k	domu spet in reče ji pokojen	A
dušni razdvoj. Potrkal,	k	sorodniku stopil sem v	A
kakem me spominu nosiš,	k	srcu si vprašanje ženem	A
ko prerano vrnil si se	k	rodni grudi? »Mraz in	A
ti umrješ preje, pridem	k	tvojemu pogrebu. Glasno	A
Vetrič med vrhovi veje.	k	njemu mlada deva deje	A
potemnjuje, če zapaziš, da se	k	drugim spet obrača pogled	A
mucika je predla, a ti si	k	meni sedla, poredno mi	A
je kimala. Pa stopim	k	lepi Metki jaz in jo poljubim	A
zletel je na livado prosto	k	svojim drugom, drúžicam	A
jaz na livado prosto,	k	drugim družicam, o, Bog	A
Katarina, visoka, krasnà...	K	nji priti bilà vse dni	A
prelomila, ni se bala	k	drugemu v zakonsko postelj	A
kak se nagiblje breza	k	srebrni studenčíci. Kak	A
ribicam urnim, ki švigajo	k	njim.Pa zakaj?	A
obhajala, ko molila je sveto	k	svetá Gospodi tvoja bradica	A
še ni rož, pa že pride	k	meni njen lepi mož. Ej	A
akordi I »Pojdite	k	vragu, neumne besede,	A
hitiš čez visoko obočje	k	nižinam obzorja v mehko	A
zbrani. Zato upre očesci	k	nebu vdani, naj reši jo	A
detece veselo priteče	k	meni v srajčki in sezuto	A
Šmarije - glej, glej,	k	dekletom živim, v krčmo	A
nožicami. A da bi jaz hitel	k	bližini tvoji, to vem	A
vijolica, ki roka hrepeneč jo	k	prsim stiska. Li veš,	A
srca tajne srede, kipeči	k	luči tja v visoki raj	A
postaje in vzdihnilo že	k	njej poslednji amen!	A
narava jo čutna, a vendar	k	nji ravno je veslo le	A
ga njeno solzno je oko,	k	ljubčeku mornarju srce	A
strmi, molči... Kar pride	k	njej duhovnik mlad obhajat	A
sovražita. In pride	k	majki prvi sin, zdravil	A
tudi gorkó, pribežal sem	k	tebi sem. O sveta božja	A
zapusti beli dvor in gre	k	Matere božje kapelici	A
bi nunica rada bilà in	k	častitim klarisinjam rada	A
In pohitel je lovec	k	nevesti vesel in za belo	A
/ »Jaz sem pri hiši,	k	okencu pridi, Zorica,	A
/ »Jaz sem pri hiši,	k	okencu pridi, Zora, moj	A
cerkev - ne greš več,	k	plesu - ne greš več!	A
je šel zvečer podpisat	k	Zaplotnici, sosedki, na	A
eden vroč poljub. Ko	k	ljubi legel je, še priče	A
primi, malo napij mi,	k	meni prisedi in me ne	A
stran 231 . \/ Vzelo	k	sebi ga, in nič več ni	A
nikdar, nikol ne! Šel	k	mojstru je v delo, nauka	A
pridejo sapice, žive	k	nam ljubice, njih se nobena	A
gospodo in, ki se šteje	k	gospodi, našega peka.	A
kukurical, vse cibke bi	k	sebi priklical, peteha	A
topli jug hiteč. Ali	k	drugi sreči, prav nič	A
zdihujoče srce vroče vedno	k	tebi hrepeni. K oknu pridi	A
vedno k tebi hrepeni.	K	oknu pridi, drug ne vidi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani