vrbe (410)

blagor mu! ... List se je bil spustil v tolmun, pod	vrbe;	tam se ziblje, trepeče, ne more nikamor, val	A
mano. . / . / stran 70 . / SPET ZELENE NAM	VRBE	Spet zelene nam vrbe in šume, veseli vetrc	A
. / SPET ZELENE NAM VRBE Spet zelene nam	vrbe	in šume, veseli vetrc mimo gre, a skriti so	A
32 Med vrbami, oj, tečeš 33 Spet zelene nam	vrbe	34 Zvečer 35 Otožnost 36 Od Save mrzel veter	A
tako. . / . / stran 34 . / Spet zelene nam	vrbe	Spet zelene nam vrbe in šume, veseli vetrc	A
. / Spet zelene nam vrbe Spet zelene nam	vrbe	in šume, veseli vetrc mimo gre, a skriti so	A
. vsi upi pa nabrekli in preklani in pod	vrbe	razčesani okamenijo večni onkraj mrtve dalje	A
kot laski novorojenca. Vreščeče žage, cvileče	vrbe,	žvižgajoče perjanice, opojne solze kalne reke	A
mlinar, takole je djal: »Stezo bom popravil, bom	vrbe	požgal, da moja se žena skuštrala ne bo in več	A
poživlja z zvezdo vzhodnega neba. Izda med	vrbe	zgubane, scefrane otrok skrivnost očetne svete	A
samó globoko sklonjene . /\ .. stran 118 . \/	vrbe	žalujke na kraju, kjer je po hrupnem ali tihem	A
otavi. Prav kmalu je srečal tri stare, grčaste	vrbe;	bile so kakor tri čokate kmetice s košatimi	A
črna... In ob potoku še zmeraj gredo tiste tri	vrbe,	tri tetke, tri košate babnice.Res niso daleč	A
gričev in dreves, razpotegnjene njive in stare	vrbe,	streha na hiši in kolovoz, ki se je kakor bela	A
Naslonil se je s čelom na raskavo deblo stare	vrbe	in zaprl oči. »Toda zdaj z mano ni samo	A
travi so bile razgrnjene bele rjuhe in tiste tri	vrbe	so hitele proti njemu kakor tri mrke tete, tri	A
rjuhe, razgrnjene po črni travi, videl je črne	vrbe,	črni hrast v pobočju, sivi pas cvetoče ajde	A
med skalami je hrumela reka. Ob reki so rasle	vrbe,	ob vrbah klanec, ob klancu hiše, za hišami pa	A
Previdno sem splezal še više in skozi krošnjo	vrbe	pogledal po dolini.Zamaknil sem se v topole	A
« sem zakričal ves iz sebe in kar švignil z	vrbe.	»Jih že seka!« sem zavpil, zdrsnil po mokrem	A
Poglejte!« sem planil na noge in se pognal izpod	vrbe.	Temnikar je priletel za mano na kolovoz	A
dokler ne obstane pred grčavim deblom tiste stare	vrbe,	ki je s svojimi dolgimi koreninami ujela za	A
nedolžno gugala na dolgi stranski veji sivo zelene	vrbe.	V svojem rdečem krilcu je bila kakor živ cvet	A
koreninami. Niti najmanjšega vlakenca stare	vrbe	ni več, spomin pa je še ves ostal ...«	A
Gluha praznina. Samo sive	vrbe	so z drobnimi lističi migotale v vročini in	A
splazil iz mlina in se trepetaje pretikal skozi	vrbe	ob reki.Če je zaslišal šum, je počenil in se	A
bližal dan srečanja z Ernestom. Sok je šel v	vrbe	in lipe, leska je že cvetela in osipala svoj	A
potihoma plazila po stezi in se pretikala skozi	vrbe.	Ko sta odpahnila vrata, je Ernest prižgal žepno	A
reki se je najprej naslonila na suhi štor stare	vrbe	in se oddahnila.Nato se je sklonila in potisnila	A
mimo njiv ob vrzelih deročih, so se zganile	vrbe,	bele in črne vrbe, krhke in sočne vrbe.Bele	A
vrzelih deročih, so se zganile vrbe, bele in črne	vrbe,	krhke in sočne vrbe.Bele vrbe noben tolminski	A
zganile vrbe, bele in črne vrbe, krhke in sočne	vrbe.	Bele vrbe noben tolminski otrok ne išče za piščalko	A
bele in črne vrbe, krhke in sočne vrbe. Bele	vrbe	noben tolminski otrok ne išče za piščalko, prekrhko	A
polju, rosa širokokaplja leži na travnikih. In	vrbe,	bele in črne, krhke in sočne, vrbe, obložene	A
travnikih. In vrbe, bele in črne, krhke in sočne,	vrbe,	obložene s težkimi mačicami, se klanjajo nad	A
Hodil je ob Idrijci in majil piščal.	Vrbe	so se sklanjale nad vodo, natrgal je šop mačic	A
se je penila med skalovjem. Ob bregu so rasle	vrbe.	Na mačicah so visele težke kaplje, da so bile	A
* * * Velika nedelja prihaja. In	vrbe,	bele in črne, brhke in sočne vrbe s težkimi	A
prihaja. In vrbe, bele in črne, brhke in sočne	vrbe	s težkimi mačicami obložene, se sklanjajo nad	A
domačih krajev, ki jih je moral zapustiti, na	vrbe	ob nekem potoku, ki teče čez travnik. Kljub	A
in ure dolgo posedal ob potoku, kjer so rasle	vrbe.	Votli sekalec, tretji levo zgoraj, si je izdrl	A
vendar je Žmigovca v sami srajci vseeno mrazilo.	Vrbe	ob potoku, ki je včasih vrtel kolo Kaburjevega	A
spel po hrastovem deblu. Celo po žilah stare	vrbe	se je začel urneje pretakati sok, in komaj je	A
sredi je stal šop košatih jelk, ob potoku sive	vrbe.	Tetrev je skrbel, da so mu izkazovali otroci	A
je lahko pristopna; tam stoje na bregu stare	vrbe	in jelše ter spuščajo korenine v vodo; in travnate	A
ustavljala. Krog poldneva sva bila že blizu	Vrbe.	Tam naju je ujela ploha.	A
lice, preko ramen in prsi kakor žalostne veje	vrbe	žalujke. Balambak je zdvojil, se dotaknil s	A
še više sezite, še bolj zavalovite. Molčeče	vrbe,	grčaste vrbe, ne čakajte je. ‚O, ljuba	A
še bolj zavalovite. Molčeče vrbe, grčaste	vrbe,	ne čakajte je. ‚O, ljuba moja,‘ je pomislil	A
vode, tihe vode, tople vode, počakajte me.	Vrbe,	vrbe, prijateljske vrbe, umaknite se.Ana se	A
tihe vode, tople vode, počakajte me. Vrbe,	vrbe,	prijateljske vrbe, umaknite se.Ana se je nasmehnila	A
vode, počakajte me. Vrbe, vrbe, prijateljske	vrbe,	umaknite se.Ana se je nasmehnila.	A
po snegu naokoli, v molčečo senco starodavne	vrbe	žalujke na vrtu, v obrise pergole zraven nje	A
posušene srajčke, vse do vode. Obraščale so jo	vrbe,	in do mesta, kjer sem se kopala, sem se z vrha	A
njih ohlapne zgornje plasti in izluščijo se	vrbe,	drevesa mojega spomina. Vrbe ob potoku, ki	A
izluščijo se vrbe, drevesa mojega spomina.	Vrbe	ob potoku, ki se izliva v bližnjo reko.Stare	A
ob potoku, ki se izliva v bližnjo reko. Stare	vrbe,	žive, tople, skrivnostno tihe, z brazgotinami	A
deblih, ki poslušajo, s konci vej, ki vidijo.	Vrbe	z ozkimi listi, še v temi polne mavričnega šelestenja	A
cerkve nad hišami prislonjen ob nebo. Mežikajoče	vrbe	za potokom pod klancem.Nizko nad reko tam daleč	A
pogrezne se v globoko strugo, skrije se pod	vrbe	in molči vsa temna.Kaj se ji je sanjalo tam	A
lesketali rosni žarki. V bližini so se klanjale	vrbe	žalujke nad ribnikom; en sam labod je plaval	A
poslopje; pod pošto je tekla voda, tiha in široka,	vrbe	so se klanjale vanjo.Zdravnik je stisnil Kačurju	A
bila mirna, kakor učarana v prozoren kamen;	vrbe	se niso genile, strmele so molče v svojo podobo	A
Križi, križci, beli in črni kameni, ob zidu	vrbe	in ciprese, gole, zelene, cvetoče gomile, peščene	A
beloti. V dolini spodaj pa so še ležale sence in	vrbe,	ki so stale na obeh straneh ob potoku, so trepetale	A
strugi; Zlodeju se je zdelo, da se pogovarjajo	vrbe.	Okno se je svetilo visoko za vrbami in v luči	A
veselje mojemu staremu srcu.“ In je stopil za	vrbe	ter se oziral proti oknu.Okno pa je bilo temno	A
si ne bi zapomnil v takem stanju... Franceta iz	Vrbe	pa le pustite pri miru!Sredi noči dam klobuk	A
Kaj tako vprašuješ? Iz	Vrbe	na Gorenjskem je doma.In za Prešerna se piše	A
človek ni bil nihče drug nego tisti dijak iz	Vrbe,	ki jo je preteklo poletje poučeval par mesecev	A
travniku. Drugi tlačani so se zaprašili med	vrbe	in beke ob Višenjci in hiteli rezati šibine	A
se sklanjale nad žuborečo vodo veje dreves.	Vrbe	in jelše, breze in topoli, gabri in hrasti,	A
nekaj reklo, je Ostrorogi pogledal še pod veje	vrbe,	ki se je nizko sklanjala nad strugo. Presledil	A
Ostrorogega Jelena in njegove tretje žene, Tenkoprste	Vrbe	sin ‒ za trikrat vse prste na eni roki pomladi	A
najstarejšega otroka svoje tretje žene, Tenkoprste	Vrbe:	»Lej, saj nisi tako zanič.Bo le nekaj iz tebe	A
Piščalar, njegov in njegove tretje žene Tenkoprste	Vrbe	sin, Brneči Topol. »Pozdravljen, Brneči Topol	A
Pravzaprav še troje. Pa otroci Tenkoprste	Vrbe,	Brneči Topol, Bobneči Panj in Zveneča Struna	A
No, seveda. Otroci Tenkoprste	Vrbe.	Kar nikamor jih ne more uvrstiti.	A
drevak in ga trdno privezal k deblu obvodne	vrbe,	se do sita najedel in stopil na suho. Kakor	A
in oglasile so se strune. Otroci Tenkoprste	Vrbe	so zapeli: »Drugi kraji, druga sreča, gospodarju	A
in Ostrorogovci so zavrisnili. Tenkoprste	Vrbe	otroci pa so udarili na strune in boben in zapeli	A
golo, žuljasto roko, ne mené se ni za stare	vrbe	in rakite, rastoče ob malem potočiču, ki je	A
. /\ .. stran 392 . \/ »Mi je že Lenček iz	Vrbe	obljubil, da me vzame za vozarja, če si ne premislim	A
Vrbovih šib nareži in vtakni mu jih v zibel. Iz	vrbe	se hudič reži, pa varuje pred sovražnikom.«	A
knjigo iz rok ter, naslonivši se na deblo stare	vrbe,	zrla je kakor brez misli v zeleno vodo, ki se	A
torej nekoč nemški pesnik Preschern, Korošec iz	Vrbe	ob Vrbskem jezeru; Slovenci so pa njegove pesmi	A
nikoli porojenemu pesniku Prešernu, Kranjcu iz	Vrbe	ob Blejskem jezeru! Ali ni to preneumno?	A
ki rase tam nizko in tiho, je zašumel vetrič,	vrbe	žalujke so na dolgo zamajale povešene veje,	A
luna. Zdaj je obstala in gleda od strani pod	vrbe.	Tla so pobelili njeni beli žarki in segli so	A
je ondi. Temno jezero, stari borovci, žalobne	vrbe	itd. itd.« smehljala se je Pavlina. »Seveda	A
nje so kakor iz sivega jezera moleli jagnedi,	vrbe,	jelše, hrasti.Ponekod je blestela močvirna voda	A
zamlakuženih tleh so samovali topoli, bresti, jelše,	vrbe,	breze. Na severu je zagledal na temnem hribu	A
Kje je tvoj možnarček?« se spet oglasi s prve	vrbe	tista vrana, ki ga je napotila h kralju. »V	A
mlado ženico na dom. Pa pride tako do stare	vrbe	kraj pota. »Mižek, kam pa tako veselo?« ga vpraša	A
goslači. Ko pridejo tja, se priplazi kača iz	vrbe	in sika z jezikom.Vsi se je grozno boje in se	A
cvetovi. Vmes so dišale bele akacije, sive	vrbe	so kimale s svojimi dolgimi šibami, tam čez	A
Ob vodnih koritih so rasle svetlo zelene	vrbe,	ob hišah pa temno zelene kopuče španskega bezga	A
Potem so se indijski figovci z vejami kakor	vrbe	žalujke sklonili nad čoln, po vodi pa so zaplavali	A
ki bi ne skrivala kakega velikega orla, ne	vrbe	žalujke, ki ne bi zakrivala s svojim listjem	A
si želita mraza, trdnih tal. Med pokvečene	vrbe,	pentlje iz drena in bledo travo nastilje Vilma	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani