Noč je bila jasna in topla; bilo je že nekaj dni po začetku poletja, vendar je Žmigovca v sami srajci vseeno mrazilo. Vrbe ob potoku, ki je včasih vrtel kolo Kaburjevega mlina, so bile odete s sivkastimi in že uvelimi mačicami, v bregovih so cvetele bele vetrnice, robovi jarkov pa so se bleščali v zlatem siju rose. Bilo je temno kot v rogu, vendar je Žmigovc tolikokrat prevozil to pot, da si je pokrajino z lahkoto priklical pred oči.