nova beseda
iz Slovenije
Gitica Jakopin: Na svoje gosli zaigram, poved v sobesedilu:
Že po polnoči sem sama, v svoji dekliški izbici z mojimi knjigami in rožami in slikami na stenah, z mizo in listi na njej, popisanimi z mojo naglo, tekočo pisavo, z belo, gladko posteljo, dolgo stala pri oknu v božični noči, ki se je tu sredi gora bleščala v vsej svoji vzvišeni lepoti. Srce se mi je stiskalo, prekipevajoč od vsega, kar mi je bilo ves tisti čas dano preživeti in občutiti, ko sem strmela v najdrobnejše bisere, ki so se iskrili po snegu naokoli, v molčečo senco starodavne vrbe žalujke na vrtu, v obrise pergole zraven nje, v vitki cerkveni zvonik, ki je malo dlje proč slonel ob štrleči skali pod hribom.
Kako ljub mi je bil ta kraj daleč od moje domovine, ta božič moje mladosti, ta velika hiša z njenimi stanovalci širokega, odprtega srca, moje tedanje in vseh časov zavetje!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani