vran (600)

tesno od tistega smeha. Kakor da kroži črni	vran	nad mojo glavo. JETNIČARKA Slabi ste, zato	A
vrstnícami je kakor grlica bela v jati črnih	vran.	Po plesu se približam ji, da nežna ročica njena	A
dneva luč pojema, strmi namé priroda nema, le	vran	kriči nad temnim logom. Zelenja, cvetja drobne	A
NÉSEJO POMLtD Pokópat nésejo pomlád in	vran	kriči k pogrebu; oblakov sivih mokri plašč	A
MEDDOBJE (IN MEMORIAM) 93 STARKA 94 9. ČRNI	VRAN	98 ČRNI VRAN 99 SLOVARČEK NEKATERIH MANJ ZNANIH	A
MEMORIAM) 93 STARKA 94 9. ČRNI VRAN 98 ČRNI	VRAN	99 SLOVARČEK NEKATERIH MANJ ZNANIH BESED 100	A
da boš še pravočasno pod rušo! Tvoj Črni	Vran	SVIT Povsod tropi plazečih, kričečih, grozečih	A
9. . / . / stran 99 . / ČRNI	VRAN	ČRNI VRAN Črni vran potuje sam nad morji	A
9. . / . / stran 99 . / ČRNI VRAN ČRNI	VRAN	Črni vran potuje sam nad morji in grobovi	A
stran 99 . / ČRNI VRAN ČRNI VRAN Črni	vran	potuje sam nad morji in grobovi ‒ črni vran	A
vran potuje sam nad morji in grobovi ‒ črni	vran	ne sanja sanj uklenjenih z okovi ‒ črni vran	A
vran ne sanja sanj uklenjenih z okovi ‒ črni	vran	ne toči solz za požganimi domovi ‒ njegova sled	A
22 Jesen 23 Gozd 25 Zapuščena polja 26 Bor 27	Vran	28 Zima 29 Pivci 31 Narodna pesem 33 Oj dobro	A
nad golim, pustim poljem kraka smrtno pesem	vran.	Motna kot mogočni vali silna reka proč drvi	A
dedov ded, tam v dolini ... . / . / stran 28 . /	Vran	Zletel hrupno pod nebo je krakajoči, črni vran	A
Vran Zletel hrupno pod nebo je krakajoči, črni	vran,	zletel kvišku je z drevesa v jutro leta zadnji	A
ravan, kjer krakajoč sedi zlovešči, nikdar siti	vran	‒ ZIMSKA KMEČKA PESEM Skrinja lepo pisana	A
Pa ne pojdem prek poljan, je v poljani črni	vran,	je v poljani noč in dan. Jaz bojim se ga močno	A
slutnja gre z meno. Ah, v tujini bodem pal,	vran	oči mi izkljuval, krakal bo, ne žaloval. Kdo	A
daljo. Ves kraj je čudno nem, le dvoje sivih	vran	je odletelo v južno stran. Iz dalje čul sem	A
grem. In koderkoli bom korakal, na dobu črni	vran	bo krakal, ah, krakal on ne bo zaman. Pismo	A
besedo, zaman prirodo. Krvavel bo kakor slepi	vran.	IV Iz slepih oči zasije dan, resnica oživi	A
oči zasije dan, resnica oživi, da vztrepeče	vran.	„Doživel sem jo, spoznal, ko me je ogenj izžgal	A
cefra, vsi nad ranami prežijo, kjer preneha črni	vran,	detljev kljuni zabobnijo. Naj vendar kdo zaneti	A
utolažljivega. Oskruni in od mrtvih zanjo vstane kot	vran	levice, grlica desnice kakor pol tretji Zemlje	A
kakor bi se drug pred drugim strašila. Jata	vran	zakraka preko travnika, nizko, da se skoraj	A
s cigaretnim dimom napolnjena soba, samoten	vran	na nebu, gola veja v vetru.Ponoči pa je potegnila	A
v vetru. Ponoči pa je potegnila južna sapa,	vran	je odplaval, veja se je izvila iz vetra - in	A
vihrajo borovci in kdaj pa kdaj zakvaka črn	vran.	Potujemo naprej.	A
gledam: od časa do časa zakvaka	vran	visoko nad mano, zapljuska val globoko	A
vrhovih iglastih dreves. Nobenih polj, nobenih	vran.	Najbrž sploh nobenih živali, še volkov ne.	A
v svoji toploti in povzročile nov smrad. Še	vran	ni treba gledati, ker brskajo za toploto po	A
galebov, prebudil je polje in gozd in krakanje	vran.	In odzvenel je gor v kristalno tišino, tja, kjer	A
galebov, prebudil je polje in gozd in krakanje	vran.	In odzvenel je gor v kristalno tišino, tja,	A
jo šele 27. februarija, ker se je cela tropa	vran	in črnih kavranov tam okoli podila in gnala	A
kragulj in s težko perutjo je spreletela tropa	vran	in sedla na temne smreke.V dolini je zapel zvon	A
dvanajstega dne tistega meseca nenavadno veliko	vran	usedlo na stolp sv. Štefana. Ne pozabiti čuda	A
na bregu se osipa slak nad poljem jata črnih	vran	letele čaplje so drugam prišla sem spet ker	A
se zazrl na minaret, ki so ga obletavale jate	vran.	Takrat je zaslišal pod seboj dekliški smeh, ki	A
. / kega dima. V smrečju je zakrakala jata	vran	in se prepeljala na varnejše mesto, preko tratine	A
pomerila in sprožila. . / . / stran 760 . / Jata	vran	se je z vriščem dvignila z bližnjega drevesa	A
od tovarne sem se je valil dušljiv dim. Jate	vran	in vrabcev so se podile okoli naših poslopij	A
čez te zelene travnike je priletel k meni črni	vran	‒ črni vran je priletel ‒ tako piši! ‒ ter mi	A
travnike je priletel k meni črni vran ‒ črni	vran	je priletel ‒ tako piši! ‒ ter mi prinesel lepo	A
starko za vrat. V zboru vse zavrešči, srenja	vran	se razleti po polju, lisica pa moško odnese	A
stran 73 . / de. Drugače je bilo z gnezdi	vran	ali kraguljev.Tem smo fantiči radi nasajali	A
zboru ponavljali Pikonino natolcevanje. Jata	vran	se je pripodila krakaje čez polje in utonila	A
gubic ... ”Oh ti dete ... ti veliko dete!“ Marko	Vran	je stal na pragu; v licih mu je gorela kri in	A
”Kdo je to?“	Vran	je pogledal svojemu prijatelju v oči. ”Moja	A
bil izpil ravnokar par kozarcev močnega vina.	Vran	je odšel v urad in Danijel je razpoložil knjige	A
”O Juliji.“	Vran	se je naslonil na žametno blazinico in trepalnice	A
stran se namerim, odkoder bo dišalo po trohnobi.	Vran	duha mrhovino čez hribe in doline in peroti	A
dviga vedno višje, kakor škrjanec, ampak kakor	vran	leta neodločno v vedno isti višini.Zastarele	A
poslednji čudež? In poslednjega čudeža ni ...	Vran	leta po zraku, nad poljem, nad prostranim, zato	A
-- Pozdravlja Vas Tone	Vran,	odvetniški koncipient v Logatcu.“	A
durmi. Od nekod se je oglasil lovski rog in jata	vran	se je dvignila z glasnim krikom ter izginila	A
ni posrečilo. V sobo je stopil koncipient	Vran.	Ana se je sklonila, kakor bi hotela vstati,	A
na uhó. . / . / stran 40 . / V veži se je	Vran	obrnil, da bi poklical adjunkta Mrvo; Ana je	A
”Vsekakor, -- smešni so ... Zdi se mi, gospod	Vran,	da hodiva prepočasi ... Hitiva, da ne prideva	A
sence so se zgrinjale čez obzorje. Koncipient	Vran	in Amalija sta prihajala po pesku ... Ana se ni	A
niso vzdignile nikoli, dolge in črne - kakor	vran	na snegu - so le ležale na belih licih.Nobeden	A
izobilja. Nad njim je krožilo dvoje lačnih	vran,	izgubilo se krakajoč na obzorju. -	A
meglica je rasla iz razvodja nad Dvor, črna jata	vran	se je gnala čez Tolmin na volčansko polje.Trudni	A
V naravi mora biti ravno pravšnje število	vran,	rib in fazank... Tako je nama z Rajmundom	A
gnezdi imajo... Eno bi morala razdreti, drugače bo	vran	trikrat preveč...« nama je rekel ata po takšnem	A
je nesrečnemu strelcu pobelila obleka. Tolpa	vran,	ki je počivala nekje v lesu, dvignila se je	A
belina! Nad njo pa se ziblje tu in tam črn	vran,	počasi, težko in trudno pluje s perutmi, kakor	A
zdaj srce moje! Nad njim pa se dviguje črni	vran	temnega obupa in se počasi, ali neprestano preletava	A
smejala, da se je čulo, kakor bi se oglašal	vran	s smrekovega vrha. Ali Frueberger še ni dal	A
grohotali, da se mi je zdelo, kakor bi čul tolpo	vran,	če nepričakovano ugledajo ptico kanjo.In grohotal	A
Nevidnega. V vrh smreke nad Ostrorogim je sedel	vran	in pričel hreščeče krakati v meglo. Jelen se	A
stran 34 . / Po polju se je prelétovala tolpa	vran,	za plotom pri cesti pa so čivkale siničice in	A
blizu nas?« »Ne, ne, milostiva,« prerezal je	Vran	gostobesedni gospe neskončno nit njenih vprašanj	A
bode tudi, kako vesel in dobre volje je bil	Vran,	ko je vedel, da ima nocoj nekoliko prostih trenutkov	A
manj nego poetična ali romantična, priskočil je	Vran	vendar naglo in veselo in pomagal deklici pobirati	A
Hotela je dalje. Pa	Vran	je bil že poleg nje. »Dovolite,« dejal je običajno	A
Podala mu je roko.	Vran	ni vedel drugega, nego prikloniti se, in vtem	A
Četrtega dne po onem srečanju se je sprehajal	Vran	s svojima gojencema po mestu.Bilo je popoldne	A
eden gojencev. »Ne vem,« dejal je odkritosrčno	Vran;	pa v zadregi je bil malo. »Čemu jo pa pozdravljate	A
minilo, da nista vedela kdaj. Pri slovesu ponovi	Vran	navadno svoje vprašanje, kdaj se bodeta zopet	A
stanujemo visoko!« smeje se Helena, zapazivši, da	Vran	v tretjem nadstropju gleda, bode li konec stopnic	A
vpraša žena. »Da, tako je, milostiva!« pritrdi	Vran,	vedno še s klobukom v roki stoječ sredi sobe	A
Lahko noč!« hitela je ona in pri tem je čutil	Vran	gorek poljub na ustnih. Drugega popoldne je	A
izpregovoril besedico. »Kam pojdeva?« vprašal je	Vran	onkraj mostu.»Venkaj, venkaj iz mesta ‒ tja	A
Zatem sta si pridno dopisovala.	Vran	je končal vse pravniške študije in izpite ter	A
vznemirjala še ni bolehnost nikogar. Tedaj je	Vran	snubil Heleno svojo pri teti in dogovorili so	A
potem poročila. Srečen in vesel se je vračal	Vran	po minulem dopustu iz Kolonje ter doma jel pripravljati	A
izgovarjala se je, da ima preobilo posla.	Vran	je bil nekoliko vznemirjen, vendar hudega ni	A
ves mesec ni bilo nobenega, navzlic temu da je	Vran	naposled v silnem nemiru pisal sleherni dan	A
Helena. Z divjim grohotom se je ustavil	Vran	zopet pred mizo, na katero je vrgel pisanje	A
oknu, kjer je bilo prostora samo za dva gosta.	Vran	si ni želel družbe.Ivaniča, ako dojde, bi še	A
Prišel je skoraj, toda ne sam.	Vran	ga je v silno začudenje svoje ugledal v družbi	A
vso sobo, torej tudi prostor, kjer je sedel	Vran.	Tega je obvzela nekakšna mrzlica; nemožno mu	A
vrne takoj. »No, je li to vaša Rusinja?« deje	Vran	s posiljenim nasmehom, ko prihiti oni zopet	A
ve?« »Ali imata kaj ‒ kaj otrok?« je vprašal	Vran.	Sam ni vedel, zakaj mu je tako tesno postalo	A
bližnjo hribovsko vas. Malo potem je prišel	Vran	iz farovža.Po dolini se je vlekla še gosta megla	A
hudih duševnih bojih. . / . / stran 42 . /	Vran	je bil danes še bolj trden v zadnjem svojem	A
« vprašal je mehanično sodnik. »Na Rudnik!«	Vran	je pričakoval takega odgovora.Nehote se je napotil	A
zopet v politiko, a sedaj globokeje nego prej;	Vran	pa je šel z gospema. Tu je največ govorila baronova	A
deje baronica veleč in pokaže stol poleg sebe.	Vran	je ubogal molče kakor otrok. Sedela sta tiho	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani