Vsa družba si je izbrala svojo mizo v gorenjem koncu prostorne gostilniške sobe. Helena ‒ bodisi slučajno ali nalašč ‒ sela je tako, da je pregledovala lahko vso sobo, torej tudi prostor, kjer je sedel Vran. Tega je obvzela nekakšna mrzlica; nemožno mu je bilo ostati mirnemu in, da bi udušil in utopil rastočo razburjenost, izpraznil je zapored dva kozarca vina; potem se je obrnil v stran ter zrl venkaj skozi okno na široko cesto, kjer je veter vzdigal goste oblake sivega prahu.