Vse je mrtvo pod to odejo, kar je spomladi radostilo se pisanega življenja, in nikjer dru gega nego enolična, dolgočasna, misli moreča belina! Nad njo pa se ziblje tu in tam črn vran, počasi, težko in trudno pluje s perutmi, kakor bi hotel zdaj in zdaj poginiti ter pasti navzdol v gomilo, v kateri spi vsa priroda smrtno spanje. Vidiš, tako snežno polje je zdaj srce moje!