O razburjenosti ni bilo več sledu, pa tudi ne o slabotni malomarnosti, katera se navadno polasti vsakega po hudih duševnih bojih. Vran je bil danes še bolj trden v zadnjem svojem ukrepu nego sinoči, ko ni imel niti časa premišljevati o posledicah nameravanega koraka. »Danes ali jutri pojdeva na Rudnik,« dejal je sam v sebi ter pristavil potem zopet s porogljivim smehom: »Naj bo potem ‒ kar hoče!«