Sneg, ki je na debelo pokrival zemljo, lesketal se je, da je jemal vid očem, in raz drevje in grmovje kraj ceste se je sipalo ivje, bleščeče v sončnih žarkih kakor srebrn prah. Po polju se je prelétovala tolpa vran, za plotom pri cesti pa so čivkale siničice in cela krdela ščinkavcev in strnadov so sedala na bližnje in osamljene hraste. Doktor je imel časi tudi svoje poetične ure, kakor jih je rad sam imenoval, in tako uro mu je bila usoda danes naklonila, nikakor ne sentimentalne.