rosa (850)

bom malo na stran stopila. GOSPA Nikar, je	rosa.	NEŽKA O saj sem navajena.	A
NEŽKA O saj sem navajena. MATIČEK Je	rosa!	NEŽKA na stran stopi, od Matička čez.	A
nemško, lahko bi bil magari Goebbels ali pa	Rosa	Luxemburg. STAREJŠI:In navsezadnje, ali nimamo	A
Jutranji odhodi na pólje. Sveže je,	rosa	pod boso nogo, sonce se šele kaže, bledó, a	A
zavidal. Vém, spoznal sem: koprnel sem tja, kakor	rosa	v solnce - fej! - kakor pijanec v krčmo! SCHWAIGE	A
pot? VEHOVEC: Kakor obadva, kakor pijanec in	rosa!	- Séde na rob stola; nasmehne se.	A
Večer nad vami tiho vlada, na liste hladna	rosa	pada. Počije zemlja, da vzbudi se čila, vzbudi	A
zapusti moj stan ‒ Po licih mojih zdrkne zadnja	rosa	... Na pragu sreča jo obraz neznan: meglena žena	A
ak pobrana ni bila ob uri pravi. Kak lepó se	rosa	bliska, dókler jutra hlad ne mine! Komej sonce	A
piš in strele, lépo cvetje jim odpade. Roža,	rosa	ino mana naša je mladost, dekleta! Svétjem,	A
mine zor hladan. Hladijo naj ga sapce, naj	rosa	pade nanj, naj sonce, luna, zvezde, kar so mu	A
vratarja, v njem zlatnina čista zarja, srebrnina	rosa	trave, s tem posestvam brez težave on živi,	A
le, gora in dol, in žarite, planine ‒ kak kot	rosa	bi zlil se čez dol, kot oblak čez vršine? Kar	A
svet se zgubi, a šele mi to ne izgine. Kaj	rosa	na polju gori, zakaj roža na grmu žari? Le brez	A
ivljenja sit. . / . / stran 7 . / ČE NA POLJANE	ROSA	PADE Če na poljane rosa pade, poljana ljubeča	A
/ ČE NA POLJANE ROSA PADE Če na poljane	rosa	pade, poljana ljubeča blešči, če na poljane	A
nje tako je rdeče kakor sama gorka kri, kakor	rosa	v zgodnjem soncu v mojem srcu mi blešči. Jaz	A
Biserov iz hladne rose nisi mi napravilo? Hladna	rosa	se v ledeno slano spremenila je, a ta slana	A
nje tako je rdeče kakor sama gorka kri, kakor	rosa	v zgodnjem soncu v mojem srcu mi blešči. Jaz	A
oblačnosti. Septembrska jutra, kaplje na šipi,	rosa	na očeh. Ta vrt je dobro zalit.	A
pega V srcu jo nosim ‒ ni osa, ni kosa, ni	rosa.	Pretaka se s svetlobo in je temna, mračna, vsiljiva	A
zablodele? . / . / stran 71 . / Najino telo O,	rosa	tipk, o, sneg poljubov, o, čas veselja! Ko se	A
Ki mrak jo tihi je objél. Na polje hladna	rosa	pada, Po nebu vnéma zvezd se žar; Ljubezen diha	A
zbudi, sonce božje zažari, v brajdah se srebrna	rosa	zablišči. Topla ptica lastovica sonca se razveseli	A
omnibus.se/beseda) Umila me je neka čudna	rosa,	nedolžna kot Gospodovo ime. Kot deklica, napol	A
ceste o mraku in da se zjutraj vesi na travo kot	rosa.	Morda je to res.	A
ko mogočno z neba zemlji sem svetilo. Ti ko	rosa	zgineš, jaz pa bom ostalo, grob ti obsevalo	A
slavec pa vesele kroži. . / . / stran 75 . /	Rosa,	hladna rosa kamenje močila, luna, bleda luna	A
vesele kroži. . / . / stran 75 . / Rosa, hladna	rosa	kamenje močila, luna, bleda luna nanje je svetila	A
moj kosico brusi tam v zelenem travniku: mrzla	rosa,	dobra kosa rada trav′co pokosi. Suha burja,	A
Ljubček moj kosico brusi v zelenim travniku; mrzla	rosa,	dobra kosa, rada travco položi. Suha burja,	A
žito zaklasi ko imajo čebele akacijo rade Še je	rosa	da si jo v lica vtrem Malo sem še mlada Luščim	A
sam. Mesečina da je bila; kakor da pada modra	rosa	se ji je zazdelo in ograde ob cesti so je polne	A
pojdem, bos!" si je pritrdil na glas. „Res je	rosa	velika.Pa se bo že posušila.	A
gazi po visoki travi, da se mu v čevljih nateče	rosa	in da so mu hlače mokre do kolen ...Le kakšna	A
deblu, da se je z drevesa usula nanj bogata	rosa.	To mu je tako ugajalo, da se je zarežal in se	A
poribal ob deblo, da ga je spet obsula hladna	rosa.	Zadovoljno je zapredel, si s široko roko obrisal	A
prihaja. V jutrih ni več slane morilke na polju,	rosa	širokokaplja leži na travnikih. In vrbe	A
tistem slovitem gozdnem obronku, kjer je zjutraj	rosa	vlažila svežo travo, kjer so prvi sončni prameni	A
enkrat in vzpostavila se je zveza, čista kot	rosa.	Kot da bi se pogovarjala iz sobe v sobo.	A
pa so jih začeli napadati komarji in je padla	rosa,	se je nekdo spomnil na ugodno rešitev - kombi	A
mlina. »Sanja se mu,« pravi Miha, »ali je pa	rosa	nanj padla in misli, da je naliv.Cvili pa, kakor	A
je, kakor da bi bila butica vlažna. »To je	rosa,	« si je dejal in spet prižgal luč in ogledoval	A
Paša je tudi huda reč. Zjutraj	rosa	in mraz, opoldne vročina, in živina sitna.Za	A
se je vila siva megla ob tihi Temenici; težka	rosa	je legala na travnike; po strniščih so se spreletavale	A
Strada si je zavihal hlače, ker je ležala težka	rosa	po travi, in obžaloval, da se ni bil bolje obul	A
roki naš gospod. In njegova gospa, mlada kakor	rosa	na trati, eno leto poročena, kakor jaz, je pribežala	A
sedanje mišljenje zopet ne izhlapi, kakor jutranja	rosa	na soncu, potem stoji Čerin na odločilnem razpotju	A
je kriknila in omedlela. Ko jo je večerna	rosa,	ki je počasi legala na gozdne trave in resje	A
zširjenimi rokami ozrla naokoli. V travi je predvsem	rosa,	sem se nasmehnil, ker sem res že čutil vlago	A
so jo ribiči zgazili prav ob vodi. Bila je	rosa,	bilo je spolzko in v temninah negotovo ‒ a midva	A
zarjasti oblaki. Na listih se ji je nabrala	rosa	in jo zmrazila, da je še bolj sklonila glavo	A
na znanje obečevano vstajenje in da nebeška	rosa	zmoči njihove obroče in svetniške sije, ki se	A
njeni lastni usodi! Ko ta njegova ljubezenska	rosa	ni bila vredna njihove potrditve, ki bi mu omogočala	A
straneh. Na rjavkastih tratinah se je razlezla	rosa,	kamenje se je svetilo v mokroti, tudi drevje	A
zorečega prosa. Na pokošenih ledinah je bleščala	rosa.	Vse je migotalo v soncu.	A
šumela voda čez jez, na jesensko polje je padala	rosa,	ki jo je hladno čutila Francka na čižmih. »Kam	A
Seveda je. Saj pojdem tudi sam tja, ko mine	rosa,	da na ozarah odkosim za krave.« Jera je takoj	A
bilo žarke strasti, kjer je v očeh trepetala	rosa	kakor v kelihu lilije, ki se je odprla ponoči	A
Iztok in njegovi Sloveni. Padala je večerna	rosa.	V dolini je šumel Tonzus od zahoda na severu	A
. / . / stran 114 . / Poglej, sediva sub	rosa.	«Azbad je dvignil kazalec, na katerem se je svetil	A
ga pritisnil potem na usta in ponovil: »Sub	rosa!	« »Tebi je stvar o Epafroditu nejasna.	A
je žarelo sonce. Vsi oblaki so se razkadili,	rosa	v travi se je posušila. Vroči žarki so posušili	A
Dovršeno! V očeh se mu je zasvetila	rosa,	raztajalo se mu je srce in mirni stoik si je	A
prvim svitom, bela v svežem jutru, ko je še	rosa	na travi, črna, kadar oči nočejo več ostati	A
ramežljivo v stran. Ona se je nasmehljala in čudovita	rosa	je zakrila njene oči. ”Oh vi, kako ste predrzni	A
Pozno je že bilo, davno je že odbila polnoč,	rosa	je padala z lista na list, puhtela je iz trave	A
najine besede so jih dosegale. Glasnejša je bila	rosa,	ki je lila ob robu tenke trave na zemljo, glasnejša	A
svetlobo. In vendar ni trenoten, kakor sončna	rosa,	ni porojen iz budnih sanj, da umrje z njimi	A
rosi in zarji umiti; tudi v očeh je bila svetla	rosa,	gledale so kakor iz daljnih krajev, iz lepih	A
mi je bilo sladko in prijetno. Hitreje nego	rosa	v soncu je usahnila bridkost ... Ko me je vzbudil	A
oglasilo se je od nekje tičje žvrgolenje in	rosa	je padala na listje.Mate ni spal že drugo noč	A
kakor oprano nebo, kadar odseva na njem svetla	rosa	od polja; globoke so, kakor jezero nad zakletim	A
veter, čist in bister; zašumelo je v drevju in	rosa	je padala. Ko je stal Kurent kraj gozda,	A
držala pot. Noga se mu je pogrezala v blato,	rosa	mu je umivala obraz. Od bogvedikod, ali od	A
trupel, črnih, zgrbljenih, trohnečih; strupena	rosa	iz meglé je lila nanje. Noč je bila temnejša	A
tiha, srcu ljuba. S kostanjev je padala težka	rosa	v travo in na pesek, potrkavala je v listju	A
mimogredé, si je mislil: ”Lep fant je, čeprav je še	rosa	na licih in na duši!“Ko ga je srečal vdrugič	A
malo, kaj bi tisto! Jeza prijateljska je kakor	rosa,	ki poživi in pomladi zeleno polje!Pogovoriva	A
bilo. Prelepo jutro mu je zasijalo v obraz,	rosa	je bila v mehkotoplem vzduhu, dolina šentflorjanska	A
Na večer so prišli, ob zori so izginili kakor	rosa.	Med njimi pa je bila ženska, lepa kakor sam greh	A
pomlajena ljubezen, na travnikih se je lesketala	rosa,	vsaka drobna bilka je trepetala od življenja	A
vedro in veselo, na kostanjih se je svetila	rosa,	potrkavala je narahlo od lista do lista.Zatisnil	A
njene solze, če niso vodene in prazne kakor	rosa,	ki se meša z njimi!Nocoj, ko bo toplo v izbi	A
premišljuj, ne čakaj, ne stoj! Za Boga, že je padla	rosa	na teh oči nebesa, angeli, kijih je v njih sedmero	A
njeno roko v svoji, smehljal se je in topla	rosa	mu je zameglila oči. ”Kaj si res ti?“	A
bila moja radost blagoslovljena, sama čista	rosa	iz nebes ...Stopil sem v štacuno; tam je stal	A
ko je bil zrak še meglen in se še ni posušila	rosa	na travi.Vesel je bil kakor je bilo to svetlo	A
v žarki luči. V dolini so se dramile sence,	rosa	je puhtela v višave.Polagoma in počasi je mežikalo	A
Pravičniki so spali trdno spanje.	Rosa	jim je bila že omočila lica, ali utrujenost	A
Bila je lepa, skoraj hladna noč. Težka	rosa	je bila padla.Obetala je lepo vreme.	A
zdaj bolj zgodaj vstajam, je vse novo in lepo,	rosa	nova, novo cvetje, nov bledeči in nemirni svit	A
napredli po travi svoje mreže, na njih pa je ležala	rosa	v srebrnih kapljah.Oglašale so se ptice, predvsem	A
Izpregovorili ste dobrohotno besedo, a kakor	rosa	hladilna je padla na razbeljeno mojo dušo!«	A
ki nima pregrehe ter je čista kakor jutranja	rosa!	« »Moj Bog, moj Bog!	A
no, da ti povem ‒« Na čelu se mu je nabirala	rosa.	»Kaj mi je že naročil?	A
snežniki ostro črtali zadaj v temnozeleni krajini.	Rosa	se je lesketala po listju in travi in globoko	A
goreče gledal čudovitega moža. »Vsaka krepilna	rosa	mu vrača vero, da se z zemljo čuti eno in blizu	A
so ti vsi pomrli, a zdaj se ti oči svetijo,	rosa	sama se ob prvem soncu ne more bolj!« »V Stično	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani