»No, hvala Bogu, zdaj pa bo, kajne, Janez?« je gospodar brž podražil zardevajočega Janeza. »Saj si poniglavil, kakor da so ti vsi pomrli, a zdaj se ti oči svetijo, rosa sama se ob prvem soncu ne more bolj!« »V Stično pojdemo,« je Trlep obračal pogovor, »predolgo se ne smemo muditi.«