milo (4.273)

BARON hoče gospo vzdigniti: Ti si bila?	Milo	kakor kdo, kateri prosi.Bom moral za odpuščanje	A
odšla, si lahko odšla samo za zmeraj. Moje	milo,	srčno ljubo dete, jaz vem, koliko vsega se je	A
Procesija, navsezgodaj, na velikonočno nedeljo,	milo	potrkavanje pri farni cerkvi, počasni mimohod	A
glavo nekam vdano spuščeno nad krožnik, da se mi	milo	storí ... Obenem sama grizem krispije in kakšno	A
pijanosti sem na tak način le krstil tvoje tiho in	milo	vedenje, ki sem ga zmerom spoštoval. HVASTJA	A
ŽUPNIK vstane: Zelo bi mi bilo prijetno in	milo,	da ne stopi senca med naju.Kajti rodila bi ta	A
bi... o! Razprostre tresoče roke in jo pogleda	milo.	ŽUPAN iz izbe: Ali bo mir, ali ga ne bo	A
nihčè ne imel svoj živ dan druge skrbi kot to	milo	domovino. VRANČIČ: In ti jih seveda imenuješ	A
izpovejte, da vas naša razsodba kazni ali sodi	milo.	Usodo bridko dotrpela sta Romeo in njegova Julija	A
slovesnem trenotku, ko se poslavljam od vas, mi je	milo	pri srcu.Pritegnite svoje pasove, in kdor še	A
In ni več hlapcev, in ni več zavržencev ...	Milo	mi je pri srcu, ko vas gledam pred sabo, tako	A
Batog, v gori najdeš moje ljudi, tudi mojo	milo	prijateljico Grozdano.Ne pripoveduj ji, da je	A
Prejšnji. Streharjeva Ančka. Ančka drobno in	milo	dekle, prikupljivega vedenja in lica. Oblečena	A
Z Bogom, mati!	Milo	se mi je storilo.Mati, Ančka je jako bolna...	A
levíci Solze z desnoj briše si po lici; Joče	milo	mi siróta Anka, Stoče milo, toži brez prestanka	A
si po lici; Joče milo mi siróta Anka, Stoče	milo,	toži brez prestanka: »Oj, cvetíce, srečne vé	A
drugód ustvári táke še toplíce!« Prosi Peter	milo	umivaje lice: »V časih pôznih ‒ videl bodeš	A
Cvetne pologe, tiho oskalje, doma ugledam okolico	milo,	gledam jo, gledam iz daljnih mej. Bilo je, kot	A
cvetel je obraz! Še enkrat mi pokaži mater	milo,	ki davno že pod tiho zemljo spi, ki jo je srce	A
zeleni, bodi David moj ‒ kakor David Savlu, meni	milo	ti zapoj! Pesmi neče mi zapeti, odgovarja ptič	A
strogo sodil nekdaj, a vselej odpustil očetovsko	milo,	še vse mileje odpustil bi zdaj. Saj piješ iz	A
belocvetnih grmov, z vej brstitih, iz viška	milo	drobni spev mi zvêni! Za nekaj ur se zopet mi	A
spomina več!« Na nebu lunin ščip se bliska, za	milo	družba mlada vriska, vrstnikov rajnikovih roj	A
Bili boj smo za pravica sveto, svojo zemljo,	milo	last branili, v svetli raj nas bode prerok vêdel	A
razjeda pekoč. Na prsi sem burne roko položil in	milo	zaprosil: »O stric, pomoč!« »Pomoč? Hm, le neumen	A
na srobotu mu majhen zvonec, ki včasih zapoje	milo	in tožno. Puščavnik v današnji moderni dobi	A
A kje bi jaz spal, kako bi jaz spal? Pod	milo	nebo grem ven. Tu... tam... se utrne zvezdica kot	A
»Kaj li pozabil boš na lilijo in rožo svojo	milo?	« Ne, ne, preljuba moja, drugih rož ne bo plamteče	A
/ . / stran 4 . / PESMI Strunam Strune!	milo	se glasite, milo, pesmica! žaluj; srca bolečine	A
/ PESMI Strunam Strune! milo se glasite,	milo,	pesmica! žaluj; srca bolečine skrite trdosrčni	A
zvest, se noč in dan jokal je mescov šest. Se	milo	je jokal, je milo zdihvál, grob njeni je vsak	A
jokal je mescov šest. Se milo je jokal, je	milo	zdihvál, grob njeni je vsak dan obiskoval.	A
bolan. Ko préd, vsak dan obiskuje grob njé, tam	milo	zdihuje, in toči solzé. Poda se v klošter, kjer	A
bolan. Vsak dan obiskuje, ko préd, grob njé, in	milo	zdihuje in toči solzé. “Se k tretjemu ujcu podéj	A
ujet, posíli v soldate bil je vzet. Jokále so	milo	njene oči, ki zdéj ji srcé za godca gori. V	A
krajov niso, ki v njih sonce sije, kjer tvoje	milo	se oko ozira, kjer vsa v poglédu tvojem skrb	A
de s tvojim moje bi ime slovelo, domače pesmi	milo	se glaseče; željé, de zbudil bi Slovenš′no célo	A
ponesó temnóto; ak gledat′ smem obličje tvoje	milo,	za žalostnih noči in dni samoto mi dano je obilno	A
dragi mani! ki spi v prezgodnjem gróbi, pesem	milo;	ločitvi od njega mi je hladilo, bila je lek	A
speljala ga je ′z boja. Enkrat videt′ želi podobo	milo,	pozdravit′ prejšnjega veselja mesto; al srečno	A
čisti svit izlije, nebeški zor obda obličje	milo;	jok, ki v oči mu sili, komej skrije, de ni nebo	A
dragi, mi vladarstva!“ To besédi, pa zajóče	milo,	da ogréle so mi solze luno, da ogréle	A
glasnéje togúje; a kaj takó skrivnostno,	milo	stoče: tožba v daljávi se čuje: ”Mogočni	A
mu naproti; pes prijazno ga počaka, z	milo	prošnjo se ga loti: ”Muc, vesel sem svoje	A
tako obilo! Kedór staknil pri nas je »bilo« z »	milo«	enkrat po sreči, od veselja skače; vrstí se	A
črtíl ‒ vi se mu klanjate. Fanatiki ste vi ‒ on	milo	sodi; on križ je nosil ‒ vi se nanj naslanjate	A
Kdo tolaži mi sercé. Ko tolažbe	milo	prosi? Kakor svoje jaz gorjé, Vsak gorjé naj	A
jasno! . / . / stran 21 . / Montmorency	Milo	se meni serce topi, Ko te gledam, deklica ti	A
sveto, Za dragi dom sercé je tvoje vneto. Čuj	milo	prošnjo brata v tuji zemlji, Dasi neznan, po	A
šel na morje, mama čakala noč in dan bi name,	milo	jokala: »Ojej, ojej, sinka mi potone val ...	A
pastirček moj! Zrasle so planinke previsoko;	milo	vabijo te vrh čeri. Ah, ne trgaj jih s predrzno	A
gozdi darujejo svojo krasoto; sonce obseva me z	milo	dobroto, meni prepeva na tisoče ptic. Meni šumljajo	A
Iz goščave ptička dva sta odletela in ubrano	milo	pesem žvrgolela. Že v visoki kroni bukve zdaj	A
gradov, kateri li grad pač grad je njegov? To,	milo	nebo, dodeli mi vsaj, da roparja sreče jaz srečam	A
čuj, skoz hrum in ropot ta glas, glas dece, ki	milo	se joče! Pred hišo na selu sodnik sedi, na mizi	A
. / . / stran 8 . / Pod milim nebom Pod	milo	nebo me žene željenje, novo in ljubo me stresa	A
pozabi njeno lice, nje oči, ki kot zvezdice tebi	milo	so svetile, pa so zate utonile. O pozabi na	A
svate vabi svet. Podaj mi ljubica rokó, pod	milo	pojdeva nebó, kjer njiva zopet zeleni, nad njo	A
ti moja boš in jaz za vekomaj tvoj mož.« Tak	milo	prosi, tak sladkó, da zmoti modro ji glavó.	A
daleč zagorske zvoné. Zagorski zvonovi prav	milo	pojo, nemara preljubo k pogrebu neso. Pa če	A
dekle dobila je sinka na svet. Sinka je zibala,	milo	se jokala: »Kje pa si, fantič, zdaj ti?« Fantič	A
prebirali. Ko očka pisemce bero, se mam′ca	milo	jokajo. »Kolk′ noči že nisem spala, ko sem tebe	A
morem še puške držat′. Pri fari zvonovi že	milo	pojo, od fantov, dekličev jaz jemljem slovo	A
mi na dom spomin. Le zvoni mi tako glasan in	milo	poj čez tujo plan; da si mi v srcu polje jad	A
zdaj pa moram rajžati. Ti boš pa doma ostala,	milo	se boš jokala. Jaz pa sem si nekaj zmislil	A
vinski brat, pil ga je rad. Žena bo mimo šla,	milo	se jokala: »Vstani gor, ljubi mož, pil ga še	A
punkeljček zavezat′. Punkeljček vezala bom,	milo	se jokala bom, ker te ne bodo videle več moje	A
moje ljubice. Ko pisemce prebrala je, prav	milo	se jokala je, le jokaj, jokaj se, dekle, saj	A
svoje malo gnezdece, vsakokrat si mi zapela	milo	pesem v srčece. Zdaj boš zapustila mene, oj	A
pil ga je rad. Oja, žena bo mimo šla, oja,	milo	se jokala, oja, vstani, preljub′ moj mož, oja	A
Ko očka doto štejejo, tidreja ... se mam′ca	milo	jokajo, tidreja ... Oj, lepo je res na deželi	A
fantič mim′ pride, korajžen mladen′č. Prav	milo	jo vpraša: Oj, deklica ti, zakaj ′maš tak′ solzne	A
se srečala Pod klančkom sva se srečala, prav	milo	se pogledala. Solzne so b′le naj′ne oči, vse	A
ljubezen st′ri. Pod klančkom sva se srečala, prav	milo	se pogledala. Ko sonce zajde za gore, boš moje	A
Prešmentane citre Prešmentane citre, tak	milo	pojo: so mene zmotile in dekle mojó, prav zares	A
dekle mojó, prav zares. Prešmentane citre, tak	milo	pojo: so mene zvabile, še tebe bojó, prav zares	A
juhe! Dekle je to slišala, slišala, slišala,	milo	je zajokala, jokala, juhe! Raje z mladim praprot	A
od mosta zidanega, tam se je dekle umivala,	milo	se jokala. »Kaj pa je tebi, ljubica, da si tak	A
jabuka, na jabuki rožica, na rožici tičica: tica	milo	poje, tebe k njemu zove!« [ Poljane ob Kolpi	A
Kosteli za dva grozda muškateljna. Je l′ti, Kata,	milo	bilo?« »Kaj bi meni milo bilo, kad je grozdje	A
Je l′ti, Kata, milo bilo?« »Kaj bi meni	milo	bilo, kad je grozdje sladko bilo!« [ Suhor	A
ne morem še puške držat! Pri fari zvonovi že	milo	pojo, od fantov, dekličev jaz jemljem slovo	A
Angele Pajnkiher Prem Močno, lepo, drobno,	milo,	magično ‒ to so prvi čutni vtisi, ki me zajemajo	A
bič, se dviga nož nad vola. Gospod gre mimo,	milo	se razjoka. Bo v poizvedovanje dal sokola.	A
klanjam, blagoslavljam živad. Stori se mi inako,	milo.	Kako se v mržnji čutni obotavljam ‒	A
sveta, razdivjala omamni vonj španskega bezga v	milo	norost in pesem rek, da sem povsod doma, kjer	A
ležala oče in sin; oče se je vzdramil in začel	milo	javkati, sin pa se ni ganil.Lotil sem se sina	A
plati, da je odjeknilo po sobi. Gospodinja je	milo	zajavkala, skodela s kavo ji je zdrknila iz	A
prvič, drhtel je od mraza po vsem telesu in	milo	ječal.Služkinja, ki mu je odprla, ga je sočutno	A
stran 140 . \/ pravšno lego. Žena je pri tem	milo	zaječala, da je mož planil pokonci in prišel	A
nekaterih mestih namazal s smolo. Koza je ves čas	milo	meketala. Delo je očitno uspelo; koza je odšantala	A
stran 168 . \/ »Bog ti odpusti!« je odvrnil z	milo	svarečim glasom. »Jaz bi ti ne mogel... če si	A
nemčur in skop takó, da ji ne dá niti denarja za	milo.	A kako naj bi oni vse to razumeli.	A
ko so se voščeni prsti spet sprožili in vzeli	milo,	se je bila že obrnila in začela mirno točiti	A
mizo in tekla za njim na hodnik in mu iztrgala	milo	iz rok. On pa se je sunkoma obrnil in njegova	A
vrnila se je v kuhinjo in začela ribati mizo.	Milo	je pomakala v vodo in drgnila z njim gladek	A
pijan človek vrže kozarec na tla in nji se takó	milo	stori, da bi jokala. Doma ima Karlinca star	A
prisrčno privoščijo sonca, da se mi vsakikrat kar	milo	stori.No, takrat sem se na skrivaj radovala	A
je še pogledal ni. Samo naskrivaj se je zelo	milo	ozrl v Zmago, ki je sedela na klopi in kvačkala	A
za soncem in si ponavljamo pesem: Mirno in	milo	nad gorami kot zastor zlat	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani