nova beseda iz Slovenije

milo (4.273)


BARON hoče gospo vzdigniti: Ti si bila?      Milo      kakor kdo, kateri prosi.Bom moral za odpuščanje  A
odšla, si lahko odšla samo za zmeraj. Moje      milo,      srčno ljubo dete, jaz vem, koliko vsega se je  A
Procesija, navsezgodaj, na velikonočno nedeljo,      milo      potrkavanje pri farni cerkvi, počasni mimohod  A
glavo nekam vdano spuščeno nad krožnik, da se mi      milo      storí ... Obenem sama grizem krispije in kakšno  A
pijanosti sem na tak način le krstil tvoje tiho in      milo      vedenje, ki sem ga zmerom spoštoval. HVASTJA  A
ŽUPNIK vstane: Zelo bi mi bilo prijetno in      milo,      da ne stopi senca med naju.Kajti rodila bi ta  A
bi... o! Razprostre tresoče roke in jo pogleda      milo.      ŽUPAN iz izbe: Ali bo mir, ali ga ne bo  A
nihčè ne imel svoj živ dan druge skrbi kot to      milo      domovino. VRANČIČ: In ti jih seveda imenuješ  A
izpovejte, da vas naša razsodba kazni ali sodi      milo.     Usodo bridko dotrpela sta Romeo in njegova Julija  A
slovesnem trenotku, ko se poslavljam od vas, mi je      milo      pri srcu.Pritegnite svoje pasove, in kdor še  A
In ni več hlapcev, in ni več zavržencev ...      Milo      mi je pri srcu, ko vas gledam pred sabo, tako  A
Batog, v gori najdeš moje ljudi, tudi mojo      milo      prijateljico Grozdano.Ne pripoveduj ji, da je  A
Prejšnji. Streharjeva Ančka. Ančka drobno in      milo      dekle, prikupljivega vedenja in lica. Oblečena  A
Z Bogom, mati!      Milo      se mi je storilo.Mati, Ančka je jako bolna...  A
levíci Solze z desnoj briše si po lici; Joče      milo      mi siróta Anka, Stoče milo, toži brez prestanka  A
si po lici; Joče milo mi siróta Anka, Stoče      milo,      toži brez prestanka: »Oj, cvetíce, srečne vé  A
drugód ustvári táke še toplíce!« Prosi Peter      milo      umivaje lice: »V časih pôznih ‒ videl bodeš  A
Cvetne pologe, tiho oskalje, doma ugledam okolico      milo,      gledam jo, gledam iz daljnih mej. Bilo je, kot  A
cvetel je obraz! Še enkrat mi pokaži mater      milo,      ki davno že pod tiho zemljo spi, ki jo je srce  A
zeleni, bodi David moj ‒ kakor David Savlu, meni      milo      ti zapoj! Pesmi neče mi zapeti, odgovarja ptič  A
strogo sodil nekdaj, a vselej odpustil očetovsko      milo,      še vse mileje odpustil bi zdaj. Saj piješ iz  A
belocvetnih grmov, z vej brstitih, iz viška      milo      drobni spev mi zvêni! Za nekaj ur se zopet mi  A
spomina več!« Na nebu lunin ščip se bliska, za      milo      družba mlada vriska, vrstnikov rajnikovih roj  A
Bili boj smo za pravica sveto, svojo zemljo,      milo      last branili, v svetli raj nas bode prerok vêdel  A
razjeda pekoč. Na prsi sem burne roko položil in      milo      zaprosil: »O stric, pomoč!« »Pomoč? Hm, le neumen  A
na srobotu mu majhen zvonec, ki včasih zapoje      milo      in tožno. Puščavnik v današnji moderni dobi  A
A kje bi jaz spal, kako bi jaz spal? Pod      milo      nebo grem ven. Tu... tam... se utrne zvezdica kot  A
»Kaj li pozabil boš na lilijo in rožo svojo      milo?     « Ne, ne, preljuba moja, drugih rož ne bo plamteče  A
/ . / stran 4 . / PESMI Strunam Strune!      milo      se glasite, milo, pesmica! žaluj; srca bolečine  A
/ PESMI Strunam Strune! milo se glasite,      milo,      pesmica! žaluj; srca bolečine skrite trdosrčni  A
zvest, se noč in dan jokal je mescov šest. Se      milo      je jokal, je milo zdihvál, grob njeni je vsak  A
jokal je mescov šest. Se milo je jokal, je      milo      zdihvál, grob njeni je vsak dan obiskoval.   A
bolan. Ko préd, vsak dan obiskuje grob njé, tam      milo      zdihuje, in toči solzé. Poda se v klošter, kjer  A
bolan. Vsak dan obiskuje, ko préd, grob njé, in      milo      zdihuje in toči solzé. “Se k tretjemu ujcu podéj  A
ujet, posíli v soldate bil je vzet. Jokále so      milo      njene oči, ki zdéj ji srcé za godca gori. V  A
krajov niso, ki v njih sonce sije, kjer tvoje      milo      se oko ozira, kjer vsa v poglédu tvojem skrb  A
de s tvojim moje bi ime slovelo, domače pesmi      milo      se glaseče; željé, de zbudil bi Slovenš′no célo  A
ponesó temnóto; ak gledat′ smem obličje tvoje      milo,      za žalostnih noči in dni samoto mi dano je obilno  A
dragi mani! ki spi v prezgodnjem gróbi, pesem      milo;      ločitvi od njega mi je hladilo, bila je lek  A
speljala ga je ′z boja. Enkrat videt′ želi podobo      milo,      pozdravit′ prejšnjega veselja mesto; al srečno  A
čisti svit izlije, nebeški zor obda obličje      milo;      jok, ki v oči mu sili, komej skrije, de ni nebo  A
dragi, mi vladarstva!“ To besédi, pa zajóče      milo,      da ogréle so mi solze luno, da ogréle  A
glasnéje togúje; a kaj takó skrivnostno,      milo      stoče: tožba v daljávi se čuje: ”Mogočni  A
mu naproti; pes prijazno ga počaka, z      milo      prošnjo se ga loti: ”Muc, vesel sem svoje  A
tako obilo! Kedór staknil pri nas je »bilo« z »     milo«      enkrat po sreči, od veselja skače; vrstí se  A
črtíl ‒ vi se mu klanjate. Fanatiki ste vi ‒ on      milo      sodi; on križ je nosil ‒ vi se nanj naslanjate  A
Kdo tolaži mi sercé. Ko tolažbe      milo      prosi? Kakor svoje jaz gorjé, Vsak gorjé naj  A
jasno! . / . / stran 21 . / Montmorency      Milo      se meni serce topi, Ko te gledam, deklica ti  A
sveto, Za dragi dom sercé je tvoje vneto. Čuj      milo      prošnjo brata v tuji zemlji, Dasi neznan, po  A
šel na morje, mama čakala noč in dan bi name,      milo      jokala: »Ojej, ojej, sinka mi potone val ...   A
pastirček moj! Zrasle so planinke previsoko;      milo      vabijo te vrh čeri. Ah, ne trgaj jih s predrzno  A
gozdi darujejo svojo krasoto; sonce obseva me z      milo      dobroto, meni prepeva na tisoče ptic. Meni šumljajo  A
Iz goščave ptička dva sta odletela in ubrano      milo      pesem žvrgolela. Že v visoki kroni bukve zdaj  A
gradov, kateri li grad pač grad je njegov? To,      milo      nebo, dodeli mi vsaj, da roparja sreče jaz srečam  A
čuj, skoz hrum in ropot ta glas, glas dece, ki      milo      se joče! Pred hišo na selu sodnik sedi, na mizi  A
. / . / stran 8 . / Pod milim nebom Pod      milo      nebo me žene željenje, novo in ljubo me stresa  A
pozabi njeno lice, nje oči, ki kot zvezdice tebi      milo      so svetile, pa so zate utonile. O pozabi na  A
svate vabi svet. Podaj mi ljubica rokó, pod      milo      pojdeva nebó, kjer njiva zopet zeleni, nad njo  A
ti moja boš in jaz za vekomaj tvoj mož.« Tak      milo      prosi, tak sladkó, da zmoti modro ji glavó.  A
daleč zagorske zvoné. Zagorski zvonovi prav      milo      pojo, nemara preljubo k pogrebu neso. Pa če  A
dekle dobila je sinka na svet. Sinka je zibala,      milo      se jokala: »Kje pa si, fantič, zdaj ti?« Fantič  A
prebirali. Ko očka pisemce bero, se mam′ca      milo      jokajo. »Kolk′ noči že nisem spala, ko sem tebe  A
morem še puške držat′. Pri fari zvonovi že      milo      pojo, od fantov, dekličev jaz jemljem slovo  A
mi na dom spomin. Le zvoni mi tako glasan in      milo      poj čez tujo plan; da si mi v srcu polje jad  A
zdaj pa moram rajžati. Ti boš pa doma ostala,      milo      se boš jokala. Jaz pa sem si nekaj zmislil  A
vinski brat, pil ga je rad. Žena bo mimo šla,      milo      se jokala: »Vstani gor, ljubi mož, pil ga še  A
punkeljček zavezat′. Punkeljček vezala bom,      milo      se jokala bom, ker te ne bodo videle več moje  A
moje ljubice. Ko pisemce prebrala je, prav      milo      se jokala je, le jokaj, jokaj se, dekle, saj  A
svoje malo gnezdece, vsakokrat si mi zapela      milo      pesem v srčece. Zdaj boš zapustila mene, oj  A
pil ga je rad. Oja, žena bo mimo šla, oja,      milo      se jokala, oja, vstani, preljub′ moj mož, oja  A
Ko očka doto štejejo, tidreja ... se mam′ca      milo      jokajo, tidreja ... Oj, lepo je res na deželi  A
fantič mim′ pride, korajžen mladen′č. Prav      milo      jo vpraša: Oj, deklica ti, zakaj ′maš tak′ solzne  A
se srečala Pod klančkom sva se srečala, prav      milo      se pogledala. Solzne so b′le naj′ne oči, vse  A
ljubezen st′ri. Pod klančkom sva se srečala, prav      milo      se pogledala. Ko sonce zajde za gore, boš moje  A
Prešmentane citre Prešmentane citre, tak      milo      pojo: so mene zmotile in dekle mojó, prav zares  A
dekle mojó, prav zares. Prešmentane citre, tak      milo      pojo: so mene zvabile, še tebe bojó, prav zares  A
juhe! Dekle je to slišala, slišala, slišala,      milo      je zajokala, jokala, juhe! Raje z mladim praprot  A
od mosta zidanega, tam se je dekle umivala,      milo      se jokala. »Kaj pa je tebi, ljubica, da si tak  A
jabuka, na jabuki rožica, na rožici tičica: tica      milo      poje, tebe k njemu zove!« [ Poljane ob Kolpi  A
Kosteli za dva grozda muškateljna. Je l′ti, Kata,      milo      bilo?« »Kaj bi meni milo bilo, kad je grozdje  A
Je l′ti, Kata, milo bilo?« »Kaj bi meni      milo      bilo, kad je grozdje sladko bilo!« [ Suhor   A
ne morem še puške držat! Pri fari zvonovi že      milo      pojo, od fantov, dekličev jaz jemljem slovo  A
Angele Pajnkiher Prem Močno, lepo, drobno,      milo,      magično ‒ to so prvi čutni vtisi, ki me zajemajo  A
bič, se dviga nož nad vola. Gospod gre mimo,      milo      se razjoka. Bo v poizvedovanje dal sokola.   A
klanjam, blagoslavljam živad. Stori se mi inako,      milo.      Kako se v mržnji čutni obotavljam ‒   A
sveta, razdivjala omamni vonj španskega bezga v      milo      norost in pesem rek, da sem povsod doma, kjer  A
ležala oče in sin; oče se je vzdramil in začel      milo      javkati, sin pa se ni ganil.Lotil sem se sina  A
plati, da je odjeknilo po sobi. Gospodinja je      milo      zajavkala, skodela s kavo ji je zdrknila iz  A
prvič, drhtel je od mraza po vsem telesu in      milo      ječal.Služkinja, ki mu je odprla, ga je sočutno  A
stran 140 . \/ pravšno lego. Žena je pri tem      milo      zaječala, da je mož planil pokonci in prišel  A
nekaterih mestih namazal s smolo. Koza je ves čas      milo      meketala. Delo je očitno uspelo; koza je odšantala  A
stran 168 . \/ »Bog ti odpusti!« je odvrnil z      milo      svarečim glasom. »Jaz bi ti ne mogel... če si  A
nemčur in skop takó, da ji ne dá niti denarja za      milo.     A kako naj bi oni vse to razumeli.  A
ko so se voščeni prsti spet sprožili in vzeli      milo,      se je bila že obrnila in začela mirno točiti  A
mizo in tekla za njim na hodnik in mu iztrgala      milo      iz rok. On pa se je sunkoma obrnil in njegova  A
vrnila se je v kuhinjo in začela ribati mizo.      Milo      je pomakala v vodo in drgnila z njim gladek  A
pijan človek vrže kozarec na tla in nji se takó      milo      stori, da bi jokala. Doma ima Karlinca star  A
prisrčno privoščijo sonca, da se mi vsakikrat kar      milo      stori.No, takrat sem se na skrivaj radovala  A
je še pogledal ni. Samo naskrivaj se je zelo      milo      ozrl v Zmago, ki je sedela na klopi in kvačkala  A
za soncem in si ponavljamo pesem: Mirno in      milo      nad gorami kot zastor zlat   A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA