Na vrtu pa stoji nekdó, premilo prosi, presladkó: »Le pojdi, ljubica, z menoj, da poročiva se nocoj; ko poči zor, ti moja boš in jaz za vekomaj tvoj mož.« Tak milo prosi, tak sladkó, da zmoti modro ji glavó. Obleče krilo svileno, z rumenim zlatom vdelano, čez krilo pa srebrni pas in rožo dene v kito las, ki jo vrtnár je včeraj dal, ko je pod njenim oknom stal.