nova beseda iz Slovenije

hrast (1.435)


Pater Melhijor in Eneja Silvij se umakneta za      hrast.      6. PRIZOR Pridejo Herman, kraljica Barbara  A
naš kraj in naša domovina. Tu moj ljubljeni      hrast.     Po ustnem izročilu zasadil ga je davni kralj  A
in dirjaj doli do boršta; tam kobilo na prvi      hrast      priveži in ti pak k nôgam skozi vrt nazaj pridi  A
kakor roža, dolga kakor smreka, brhka kakor      hrast,      v tvojih tatínskih očeh en fant notri sedi,  A
ne . / . / stran 26 . / pade na prvi mah; a      hrast      se omaje in hrib, smo v šoli deklamirali. EMILIJA  A
je malo udarila, ko smo podirali neki stari      hrast.      Ančka.Za božjo voljo!   A
nisem star štiriindvajset let, močan, kakor      hrast      v gori?In tukaj še kosa kruha ne zaslužim, da  A
vitka ali ravni bor, košati kostanj ali stari      hrast,      ki dviga kot junak se čvrst in hraber, mecesen  A
in bukev hvali streho si koristno, ki nadnjo      hrast      jo vejnati razteza. Različna dana je ljudem  A
. / . / stran 44 . / Turjaška Rozamunda      Hrast      stoji v turjaškem dvóri, vrh vzdiguje svoj v  A
brez vse rešne póti. . / . / stran 146 . /      Hrast,      ki vihar na tla ga zimski trešne Hrast, ki  A
Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne      Hrast,      ki vihar na tla ga zimski trešne, ko toplo sonce  A
toži, nekdo toži, a to dete ni, stari      hrast      umirajoči še ječi za šipami. Nekdo kliče  A
- ni ju ločila ... Mračen, zamišljen      hrast      na višavi sameva, vzdih preotožni njegóv  A
čustvovanje bilo je tvoje in za majhen čas ‒ kot      hrast      vejevje svoje sanje množil sem in razprezal  A
sanje množil sem in razprezal jaz. Sto let      hrast      raste in sto let se širi, na brinju s snegom  A
snegom jagoda sčrni ‒ zdravstvuj, samoten raste      hrast,      se umiri tam v gori ‒ in odzeleni. Pesem Jaz  A
87 . / Usoda Na zemlji noč leži, v vrhovih      hrast      ječi, razbij se, noč, gozd, daj poti, na poti  A
81 . / USODA Na zemlji noč leži, v vrhovih      hrast      ječi, razbij se, noč, gozd, daj poti, na poti  A
življenje vir človeštva, in človeštvo, to je      hrast,      ki človeku daje rast. Kadar padajo snežinke  A
viharni piš jih ne izruje strt in zlomljen bo naj      hrast,      pa še kljubuje! In krivenčasto grmičje goličave  A
bila mi draga ti si! . /\ .. stran 53 . \/      Hrast      Stoletja boril se je z vetrom vrh grička od  A
rose hladilne čim več bi ujele. Razrastel se      hrast      je.Čez strme vrhove je zrl s hrepenenjem šumeče  A
Nihče za njegove pozdrave ni maral in rastel je      hrast,      dozoreval, se staral... Proseče izteza v zrak  A
negotovost vso, za ves brezup, ki si se v njem, kot      hrast      v viharju sklanjal za tvojo trpko, žalostno  A
Tak v večernem mraku mehka lipa plaka, trdi      hrast      se smeje in nje pada čaka. Siv oblak po nebu  A
kjer so vsi zbrani, črni je pomladi zavdan.      Hrast      šepeta, prerok brez oči v višavju sliši klic  A
Videla bom mizo potic.      Hrast      šepeta, prerok brez oči v višavju sliši klic  A
XI.      Hrast      šepeta, prerok brez oči v višavju sliši klic  A
to vam je kos! Danes tu, jutri tam, bor ali      hrast,      da le ne zaide kam, v zanko in past. Žvižga  A
otročiči, pojdemo v svate ‒ v šumo zeleno.      Hrast      se bode ženil: bukev si košato bode vzel za  A
Ljubek pogled, prikupen nasmeh, telo pa kot      hrast,      sili me v greh. Naj te utrgam?  A
Bedak! Poglej to drevo, poglej ta      hrast!     K soncu raste in prav gotovo ne razmišlja o skrivnost  A
položno vzpenjalo. V sredi je rasel mogočen      hrast.     Nad hrastom je bilo videti kar precej širok pas  A
rima v pesem te doline... In tam v pobočju stoji      hrast.     Tudi ta mi je všeč.   A
kakor bela kača zvijal okrog pobočja, stari      hrast      in veliki gaber in tolmun in perilnik in črna  A
kolovoz, na levi je sredi gladkega pobočja rasel      hrast.     Nad otrokovo glavo je bil od okvira do okvira  A
razgrnjene po črni travi, videl je črne vrbe, črni      hrast      v pobočju, sivi pas cvetoče ajde, črno drevje  A
njiva cvetoče ajde in ob njivi visok, košat      hrast.      Izpod hrasta je švignil lisast psiček  A
čakal še sto let. Dočakal bo, da bodo podrli      hrast,      da bodo strohnele njegove korenine, pogrezal  A
podobna jasa. Na sredi je rasel mogočen, starinski      hrast.     Mimo njega se je vijugala steza, ki je rezala  A
nad travniki. Danes vidi, da je tisti mogočni      hrast      s kratkimi in skrotovičenimi vejami, ki že toliko  A
Vreme, vreme, vreme!« nekoliko glasneje završi      hrast      ter si s pomočjo jutranje sape pomane premrle  A
še precej opravka: Matic ni trava, Matic je      hrast.     In preden hrast s koso pokosiš! ...«   A
Matic ni trava, Matic je hrast. In preden      hrast      s koso pokosiš! ...« Možje so zamišljeno  A
Veter samo včasih prinese odmev strela. Star      hrast      ponosno sameva sredi senožeti.Trdo listje na  A
Nemci drvijo v napad. Partizani planejo pod      hrast      in si poiščejo kritje. Giusto tako sunkovit  A
čedne hiše. Na trati pred hišo pa raste visok      hrast,      in pod hrastom je kamenita miza, in krog mize  A
ogibati, katere rastline so strupene, kako se rabi      hrast,      smreka, jesen. »Poglejte, teta, kaj jaz znam  A
Temenice!« je dejal in pokazal s prstom na mogočen      hrast,      ki je stal tik nad potokom in se z grčavimi  A
kolenih. Bajić je bil strelil za veverico v      hrast,      ki je stal za njimi. »Izborno streljaš, Bajić  A
in smrti!« »A še se dviga marsikakšen zdrav      hrast,      boreč se za svoj prostor.Takšnemu hrastu si  A
jeklenih in debelih kakor moje stegno; mlad      hrast      je prelomil kakor jaz šibo.Vsakemu se je nasmihaval  A
je bil pošteno truden. Široko je sedel pod      hrast.      Buči si je položil predse med koleni in je  A
bilo gledati, ravnega ko smreka, trdnega ko      hrast,      ogorele polti, dehteče po gozdnem resju, iskrih  A
parta, kjer je stal poleg košate tepke mogočen      hrast.     Njegova domneva ga ni varala; bele lise v travi  A
ne tiče, nego stoji trdna in neomajna kakor      hrast      v viharju.In je dejal, da so kritiki jako idealni  A
pri tebi?« »Tamle,« mu je pokazal na drug      hrast      in potegnil sekiro iz udarca. Spet je zamahoval  A
Sam sem. Pogledam na      hrast.     Predebel je za pležo, prve veje previsoko.   A
mežikljal in se opotekal, da se je stežka ujel za      hrast.      »Premagal si me,« je jecljal.  A
Drugo za drugo. Jaz splezam na      hrast,      ki stoji za tretjo grmado.Ko dam znamenje, zažgite  A
razpostavili po bregovih, romar je splezal na      hrast,      edino Bonifac je obstal blizu drevesa. Romar  A
demantna krona. Ozre se po grmadah, ozre se na      hrast.      Tedaj plane v prvo grmado, jo z repom razmeče  A
poklicala od košnje. Župan je obesil koso na      hrast,      odpasal oselnik in nato pokazal koscem, do kod  A
ga zazrli napadalci, kako se je dvignil kakor      hrast      iz čolna, se je dvignilo dvoje vesel in zamahnilo  A
ki ščuje in hujska, da ga obesijo za pete na      hrast      in tako povrnejo mir bratom.Vidiš, zato sem  A
gozda. Sunkoma se je umaknil in stopil za debel      hrast.     Od tod je videl vse.   A
je sedel k mizi, šestdesetletnik, pa še kakor      hrast.     Zajel je iz sklede; žlica je praskala po široki  A
Smreka in macesen, vmes bukev, morda celo      hrast.      Deset parov mladih rok.  A
temnega, od daleč skoraj črnega gozda. Smreka,      hrast,      vinogradi, zidanice, niže spodaj k rebri stisnjene  A
krikne, potem pa se zvrne na tla kakor posekan      hrast.      Istočasno švigne v smreko nad njim z zaglušnim  A
tem, - zakaj odslej je nemogoče, da bi zrastel      hrast      čez vrbo...Fej!...  A
tenko, enakomerno od sivega neba... Stal je tam      hrast,      še ves košat in zelen, malo vzvišena je bila  A
na kakšnem telesu je bila pač ta glava; kakor      hrast      bi stal tam! ... Vidiš, to je delo, ki si ga jaz  A
dobil urlavb za praznike. Fant je bil kakor      hrast,      gledal pa je vedro in plaho, kakor otrok; če  A
»Ali stojiš ti z menoj, stojiš?« »Kakor      hrast!     « je odvrnil. Segla mu je v roko.   A
Simon Podoreh, deset Kavčičev, pet Krivcev,      Hrast      in Devetak ‒: tristo petinosemdeset mož tlačanov  A
govoril Gospod, »nisi razumel, da je zrasel      hrast      in je prav tisti les, kot je v semenu in prav  A
nizko grmičje, vmes pa se je košatil kakšen      hrast      in kakšen jesen.Hodila sva od debla do debla  A
/ stran 13 . / Omahnil sem kakor posekan      hrast      na tlak pred angela in obležal onemogel. Svojeroč  A
Martinus. Navzlic svoji starosti je stal kakor      hrast      sredi ravnine.Srd mu je ojeklenil vsak živec  A
glavno je moral snesti sam, ker je bil visok kot      hrast      in širok kot hiša - in veliko delala.Tudi otrók  A
ženski in v njuni družbi mož korenjaške, kakor      hrast      visoke postave. Nosil je oprtiv obširen koš  A
kraljevino obeh Sicilij ali ne. Bila je visoka kot      hrast      v gori.Če se je smejala, je donelo kakor srebrno  A
populi meditati sunt inania, stoji naš France kot      hrast      na gozdnem vrhu! Nam zvestim podložnikom je  A
je drl Kastelic, »pa se obesi na vseslovanski      hrast,      šleva vseh šlev!« »In ti,« je tulil Zupan,   A
lužina, stal je naš Jurij Ljudevit trdno kakor      hrast      na nogah in gledal z očmi bistro kakor ščuka  A
potem pa so ga zapustile moči in kakor posekan      hrast      je telebnil po sobi, da je s svojim debelim  A
mogla skloniti visokega telesa. Kakor neomajan      hrast      je bil in nekaj poetičnega je obdajalo velečastno  A
večerjali, je stopil v hišo človek, dolg kakor      hrast,      da sem takoj vedel, da dela kakor živina. Tak  A
pokončanje, padel je zunaj po zemlji kakor posekan      hrast      in rval je travo z ruše in je ječal v hladno  A
»Ali je bil tvoj oče tudi?« »     Hrast      je bil najprej želod, ki ga je lahko požrl vsak  A
bil, čisto mlad, goreč in zdrav in močan kakor      hrast.     Ona pa lepa in čista ko lilija.«   A
Deseti brat je poslušal Janeza in se smehljal: »     Hrast      razpade in strohni, naša lipa zeleni!« »Opat  A
www.omnibus.se/beseda) VSEBINA Razgledni      hrast      4 Naosten som 20 Zobati tesarji 35 Risov kožuh  A
lokvanji 303 . / . / stran 4 . / RAZGLEDNI      HRAST      Spomlad je razživila zemljo.Pred dobrimi tremi  A
storiti. Vsem naokrog je bil mogočni razgledni      hrast      sveto drevo.Nobena sekira se ga ni smela dotakniti  A
studencu pod hribom, vrh katerega je stal razgledni      hrast.     Naredil se je, kakor da bi mu bilo spodrsnilo  A
Kar razvnel se je. »Če bi živel kakor      hrast      dolgo, bi nikoli ne pozabil tistih burnih, lepih  A
spomladanskem vetru svetloliste bele breze. Brest in      hrast      se pa še kar nič nista hotela zganiti. Mladci  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA