hrast (1.435)

Pater Melhijor in Eneja Silvij se umakneta za	hrast.	6. PRIZOR Pridejo Herman, kraljica Barbara	A
naš kraj in naša domovina. Tu moj ljubljeni	hrast.	Po ustnem izročilu zasadil ga je davni kralj	A
in dirjaj doli do boršta; tam kobilo na prvi	hrast	priveži in ti pak k nôgam skozi vrt nazaj pridi	A
kakor roža, dolga kakor smreka, brhka kakor	hrast,	v tvojih tatínskih očeh en fant notri sedi,	A
ne . / . / stran 26 . / pade na prvi mah; a	hrast	se omaje in hrib, smo v šoli deklamirali. EMILIJA	A
je malo udarila, ko smo podirali neki stari	hrast.	Ančka.Za božjo voljo!	A
nisem star štiriindvajset let, močan, kakor	hrast	v gori?In tukaj še kosa kruha ne zaslužim, da	A
vitka ali ravni bor, košati kostanj ali stari	hrast,	ki dviga kot junak se čvrst in hraber, mecesen	A
in bukev hvali streho si koristno, ki nadnjo	hrast	jo vejnati razteza. Različna dana je ljudem	A
. / . / stran 44 . / Turjaška Rozamunda	Hrast	stoji v turjaškem dvóri, vrh vzdiguje svoj v	A
brez vse rešne póti. . / . / stran 146 . /	Hrast,	ki vihar na tla ga zimski trešne Hrast, ki	A
Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne	Hrast,	ki vihar na tla ga zimski trešne, ko toplo sonce	A
toži, nekdo toži, a to dete ni, stari	hrast	umirajoči še ječi za šipami. Nekdo kliče	A
- ni ju ločila ... Mračen, zamišljen	hrast	na višavi sameva, vzdih preotožni njegóv	A
čustvovanje bilo je tvoje in za majhen čas ‒ kot	hrast	vejevje svoje sanje množil sem in razprezal	A
sanje množil sem in razprezal jaz. Sto let	hrast	raste in sto let se širi, na brinju s snegom	A
snegom jagoda sčrni ‒ zdravstvuj, samoten raste	hrast,	se umiri tam v gori ‒ in odzeleni. Pesem Jaz	A
87 . / Usoda Na zemlji noč leži, v vrhovih	hrast	ječi, razbij se, noč, gozd, daj poti, na poti	A
81 . / USODA Na zemlji noč leži, v vrhovih	hrast	ječi, razbij se, noč, gozd, daj poti, na poti	A
življenje vir človeštva, in človeštvo, to je	hrast,	ki človeku daje rast. Kadar padajo snežinke	A
viharni piš jih ne izruje strt in zlomljen bo naj	hrast,	pa še kljubuje! In krivenčasto grmičje goličave	A
bila mi draga ti si! . /\ .. stran 53 . \/	Hrast	Stoletja boril se je z vetrom vrh grička od	A
rose hladilne čim več bi ujele. Razrastel se	hrast	je.Čez strme vrhove je zrl s hrepenenjem šumeče	A
Nihče za njegove pozdrave ni maral in rastel je	hrast,	dozoreval, se staral... Proseče izteza v zrak	A
negotovost vso, za ves brezup, ki si se v njem, kot	hrast	v viharju sklanjal za tvojo trpko, žalostno	A
Tak v večernem mraku mehka lipa plaka, trdi	hrast	se smeje in nje pada čaka. Siv oblak po nebu	A
kjer so vsi zbrani, črni je pomladi zavdan.	Hrast	šepeta, prerok brez oči v višavju sliši klic	A
Videla bom mizo potic.	Hrast	šepeta, prerok brez oči v višavju sliši klic	A
XI.	Hrast	šepeta, prerok brez oči v višavju sliši klic	A
to vam je kos! Danes tu, jutri tam, bor ali	hrast,	da le ne zaide kam, v zanko in past. Žvižga	A
otročiči, pojdemo v svate ‒ v šumo zeleno.	Hrast	se bode ženil: bukev si košato bode vzel za	A
Ljubek pogled, prikupen nasmeh, telo pa kot	hrast,	sili me v greh. Naj te utrgam?	A
Bedak! Poglej to drevo, poglej ta	hrast!	K soncu raste in prav gotovo ne razmišlja o skrivnost	A
položno vzpenjalo. V sredi je rasel mogočen	hrast.	Nad hrastom je bilo videti kar precej širok pas	A
rima v pesem te doline... In tam v pobočju stoji	hrast.	Tudi ta mi je všeč.	A
kakor bela kača zvijal okrog pobočja, stari	hrast	in veliki gaber in tolmun in perilnik in črna	A
kolovoz, na levi je sredi gladkega pobočja rasel	hrast.	Nad otrokovo glavo je bil od okvira do okvira	A
razgrnjene po črni travi, videl je črne vrbe, črni	hrast	v pobočju, sivi pas cvetoče ajde, črno drevje	A
njiva cvetoče ajde in ob njivi visok, košat	hrast.	Izpod hrasta je švignil lisast psiček	A
čakal še sto let. Dočakal bo, da bodo podrli	hrast,	da bodo strohnele njegove korenine, pogrezal	A
podobna jasa. Na sredi je rasel mogočen, starinski	hrast.	Mimo njega se je vijugala steza, ki je rezala	A
nad travniki. Danes vidi, da je tisti mogočni	hrast	s kratkimi in skrotovičenimi vejami, ki že toliko	A
Vreme, vreme, vreme!« nekoliko glasneje završi	hrast	ter si s pomočjo jutranje sape pomane premrle	A
še precej opravka: Matic ni trava, Matic je	hrast.	In preden hrast s koso pokosiš! ...«	A
Matic ni trava, Matic je hrast. In preden	hrast	s koso pokosiš! ...« Možje so zamišljeno	A
Veter samo včasih prinese odmev strela. Star	hrast	ponosno sameva sredi senožeti.Trdo listje na	A
Nemci drvijo v napad. Partizani planejo pod	hrast	in si poiščejo kritje. Giusto tako sunkovit	A
čedne hiše. Na trati pred hišo pa raste visok	hrast,	in pod hrastom je kamenita miza, in krog mize	A
ogibati, katere rastline so strupene, kako se rabi	hrast,	smreka, jesen. »Poglejte, teta, kaj jaz znam	A
Temenice!« je dejal in pokazal s prstom na mogočen	hrast,	ki je stal tik nad potokom in se z grčavimi	A
kolenih. Bajić je bil strelil za veverico v	hrast,	ki je stal za njimi. »Izborno streljaš, Bajić	A
in smrti!« »A še se dviga marsikakšen zdrav	hrast,	boreč se za svoj prostor.Takšnemu hrastu si	A
jeklenih in debelih kakor moje stegno; mlad	hrast	je prelomil kakor jaz šibo.Vsakemu se je nasmihaval	A
je bil pošteno truden. Široko je sedel pod	hrast.	Buči si je položil predse med koleni in je	A
bilo gledati, ravnega ko smreka, trdnega ko	hrast,	ogorele polti, dehteče po gozdnem resju, iskrih	A
parta, kjer je stal poleg košate tepke mogočen	hrast.	Njegova domneva ga ni varala; bele lise v travi	A
ne tiče, nego stoji trdna in neomajna kakor	hrast	v viharju.In je dejal, da so kritiki jako idealni	A
pri tebi?« »Tamle,« mu je pokazal na drug	hrast	in potegnil sekiro iz udarca. Spet je zamahoval	A
Sam sem. Pogledam na	hrast.	Predebel je za pležo, prve veje previsoko.	A
mežikljal in se opotekal, da se je stežka ujel za	hrast.	»Premagal si me,« je jecljal.	A
Drugo za drugo. Jaz splezam na	hrast,	ki stoji za tretjo grmado.Ko dam znamenje, zažgite	A
razpostavili po bregovih, romar je splezal na	hrast,	edino Bonifac je obstal blizu drevesa. Romar	A
demantna krona. Ozre se po grmadah, ozre se na	hrast.	Tedaj plane v prvo grmado, jo z repom razmeče	A
poklicala od košnje. Župan je obesil koso na	hrast,	odpasal oselnik in nato pokazal koscem, do kod	A
ga zazrli napadalci, kako se je dvignil kakor	hrast	iz čolna, se je dvignilo dvoje vesel in zamahnilo	A
ki ščuje in hujska, da ga obesijo za pete na	hrast	in tako povrnejo mir bratom.Vidiš, zato sem	A
gozda. Sunkoma se je umaknil in stopil za debel	hrast.	Od tod je videl vse.	A
je sedel k mizi, šestdesetletnik, pa še kakor	hrast.	Zajel je iz sklede; žlica je praskala po široki	A
Smreka in macesen, vmes bukev, morda celo	hrast.	Deset parov mladih rok.	A
temnega, od daleč skoraj črnega gozda. Smreka,	hrast,	vinogradi, zidanice, niže spodaj k rebri stisnjene	A
krikne, potem pa se zvrne na tla kakor posekan	hrast.	Istočasno švigne v smreko nad njim z zaglušnim	A
tem, - zakaj odslej je nemogoče, da bi zrastel	hrast	čez vrbo...Fej!...	A
tenko, enakomerno od sivega neba... Stal je tam	hrast,	še ves košat in zelen, malo vzvišena je bila	A
na kakšnem telesu je bila pač ta glava; kakor	hrast	bi stal tam! ... Vidiš, to je delo, ki si ga jaz	A
dobil urlavb za praznike. Fant je bil kakor	hrast,	gledal pa je vedro in plaho, kakor otrok; če	A
»Ali stojiš ti z menoj, stojiš?« »Kakor	hrast!	« je odvrnil. Segla mu je v roko.	A
Simon Podoreh, deset Kavčičev, pet Krivcev,	Hrast	in Devetak ‒: tristo petinosemdeset mož tlačanov	A
govoril Gospod, »nisi razumel, da je zrasel	hrast	in je prav tisti les, kot je v semenu in prav	A
nizko grmičje, vmes pa se je košatil kakšen	hrast	in kakšen jesen.Hodila sva od debla do debla	A
/ stran 13 . / Omahnil sem kakor posekan	hrast	na tlak pred angela in obležal onemogel. Svojeroč	A
Martinus. Navzlic svoji starosti je stal kakor	hrast	sredi ravnine.Srd mu je ojeklenil vsak živec	A
glavno je moral snesti sam, ker je bil visok kot	hrast	in širok kot hiša - in veliko delala.Tudi otrók	A
ženski in v njuni družbi mož korenjaške, kakor	hrast	visoke postave. Nosil je oprtiv obširen koš	A
kraljevino obeh Sicilij ali ne. Bila je visoka kot	hrast	v gori.Če se je smejala, je donelo kakor srebrno	A
populi meditati sunt inania, stoji naš France kot	hrast	na gozdnem vrhu! Nam zvestim podložnikom je	A
je drl Kastelic, »pa se obesi na vseslovanski	hrast,	šleva vseh šlev!« »In ti,« je tulil Zupan,	A
lužina, stal je naš Jurij Ljudevit trdno kakor	hrast	na nogah in gledal z očmi bistro kakor ščuka	A
potem pa so ga zapustile moči in kakor posekan	hrast	je telebnil po sobi, da je s svojim debelim	A
mogla skloniti visokega telesa. Kakor neomajan	hrast	je bil in nekaj poetičnega je obdajalo velečastno	A
večerjali, je stopil v hišo človek, dolg kakor	hrast,	da sem takoj vedel, da dela kakor živina. Tak	A
pokončanje, padel je zunaj po zemlji kakor posekan	hrast	in rval je travo z ruše in je ječal v hladno	A
»Ali je bil tvoj oče tudi?« »	Hrast	je bil najprej želod, ki ga je lahko požrl vsak	A
bil, čisto mlad, goreč in zdrav in močan kakor	hrast.	Ona pa lepa in čista ko lilija.«	A
Deseti brat je poslušal Janeza in se smehljal: »	Hrast	razpade in strohni, naša lipa zeleni!« »Opat	A
www.omnibus.se/beseda) VSEBINA Razgledni	hrast	4 Naosten som 20 Zobati tesarji 35 Risov kožuh	A
lokvanji 303 . / . / stran 4 . / RAZGLEDNI	HRAST	Spomlad je razživila zemljo.Pred dobrimi tremi	A
storiti. Vsem naokrog je bil mogočni razgledni	hrast	sveto drevo.Nobena sekira se ga ni smela dotakniti	A
studencu pod hribom, vrh katerega je stal razgledni	hrast.	Naredil se je, kakor da bi mu bilo spodrsnilo	A
Kar razvnel se je. »Če bi živel kakor	hrast	dolgo, bi nikoli ne pozabil tistih burnih, lepih	A
spomladanskem vetru svetloliste bele breze. Brest in	hrast	se pa še kar nič nista hotela zganiti. Mladci	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani