hrast (301-400)

povešate, gospod Meden pa je izborne volje.«	Hrast	se je nekoliko izgovarjal. »Glejte te krasne	A
Rekoč mu pomoli šopek. »Ne poznam,« reče	Hrast	malomarno. »Sami korčki so; saj vi ljubite to	A
v temi; tudi Meden se je bil onim pridružil,	Hrast	pa je ostal sam na cesti. »Fant, fant, kam bredeš	A
skoro sleherni dan prihajal k njim, in celo	Hrast	se je bil zopet dvakrat ali trikrat oglasil	A
večera pa ‒ kajti le o takem času se je sprehajal	Hrast	‒ srečal je nenadoma Tilha. »Ah, gospod doktor	A
pravde.« »Zaradi katere pravde?« vprašal je	Hrast,	kateremu zadnji pogovor s Tilhom ni bil več	A
vražjo kobilo!« Istega popoldne je prišel doktor	Hrast	na Drenovo in naključje je hotelo, da sta se	A
kmalu vrnila.« »Tem bolje, gospodična,« deje	Hrast	skoro afektirano; »tem dalje bom smel uživati	A
nekoliko trenutkov. »Povejte mi,« pričel je	Hrast	vnovič, »vam li ugajajo tisti prisiljeni ljubezenski	A
časih huje skeli nego vsaka druga bolečina;	Hrast	pa je bil silno samoljuben.Bled ko pobeljena	A
ona z nekovim zadoščenjem, kajti videla je, da	Hrast	svoje strasti ne more prikrivati. »In jaz ‒	A
gospodična, da vam prvi čestitam!« pristavi	Hrast.	Sam ni vedel, kak piker zasmeh je zadonel iz	A
ist auch nicht zu verschmähn. Homunculus.	Hrast	je hladnokrvno vzel pero ter pod to vrsto napisal	A
kvišku, a v istem trenutku je stal pred njo ‒	Hrast.	»Katinka!« vzkliknil je tresoče, polglasno ter	A
iti, bežati ni mogla. Usedla se je na klop in	Hrast	je obstal pred njo.Gosti mrak, ki je bil že	A
človeška ima čudna pota. »Zbogom,« dejal je	Hrast	polglasno, pa ne da bi se ozrl v Ilovsko, katera	A
zopet prejšnja slabost. . / . / stran 143 . /	Hrast	je zrl nem za njo in, ko je izginila v temi	A
se v sobi, kjer so pušili, pri kaminu sešla	Hrast	in Bolè, oba, kakor je bilo videti, jako dobre	A
pri tvoji prihodnji guvernanti,« odgovoril je	Hrast	s sarkastičnim smehom.»Eno si boš omislil, in	A
staviti in si morava drugega iskati,« reče veselo	Hrast.	»No, prijatelj, brez šale,« meni Bolè resno	A
Ti pa kakor zaljubljen golob brez peruti!«	Hrast	se je nejevoljno obrnil v stran.Novost, katero	A
Doktor, ti si slabe volje ‒ pijva kozarec ‒!«	Hrast	ga je izpraznil na dušek. »Viresque acquirit	A
Nekoliko drugih gospodov je pristopilo in	Hrast	se je umaknil počasi v drugo sobo. Najrajši	A
temnomodrih oči se je posvetil čuden ogenj.	Hrast	je kakor neizkušen mladenič obrnil pogled v	A
Ne bojte se,« pristavila je, zapazivši, da	Hrast	vnovič gleda na vrata, »nihče ne bode vedel	A
Leto pozneje me je obiskal moj stari znanec	Hrast	in ostal nekoliko dni pri meni.Deževnega večera	A
Zlobnim jezikom je pa to dovolj. In	Hrast?	Da govorimo resnico: krstni boter sem bil, ni	A
nasprotnik in zmagovalec v trgu pa bode sigurno ‒	Hrast.	Kam se bode le-ta vrgel ‒ ali bo pristopil k	A
Znojilec je umrl.	Hrast	ga je bil potrl, ker ga je nerodno sekal, in	A
odrušilo s sivega zidovja, je bil vzrastel košat	hrast	in okoli njega je tla pokrival debel mah.Krasen	A
tam doli v zakotju se vzdiguje proti nebu star	hrast,	edini daleč okrog, kakor bi bil tujec na lastni	A
In koliko pove lahko poet z malimi besedami:	hrast	sam med borovjem!In takoj vam pripelje fantazija	A
tudi nihče ne povpraša pri vas. Vi sicer imate	hrast	in smreko in bukovje, ki vam pa preperi v gozdu	A
bi ti rogovi na črepinji, višji nego največji	hrast,	ki si ga ukradel iz njenih gozdov!« Toliko da	A
za jermenico, po čem spoznaš nagnoj, mokovec,	hrast,	bukev, lesko, jelko in smreko.Vsega tega ne	A
s cvetočima hčerkama sprehajal častiti očak,	hrast	korenjak med mladima lipama, ki jima čebele	A
bridke nesreče bi bilo manj na svetu! Krepki	hrast,	kateremu gloje drobni črv osrčje, začne s časom	A
drevjem tu se je odlikoval star, visok, košat	hrast,	stoječ nekoliko naprej od drugih dreves, kakor	A
v svoje zidovje ‒ ti pa si stal, kraljevski	hrast,	krepkó svojih tal se drže, nepremakljiv, neginljiv	A
je bilo spodaj mogočna bukev, v sredi silen	hrast,	zgoraj pa visoka in tanka breza.Brezo je pokrivala	A
navalil k drevesu, da je sezala čez bukev in	hrast	gor do breze in do bele meglice.Sedemkrat je	A
škrambolasta, nagnjena in polomljena. Stal je tu	hrast,	tam bukev, gaber, javor, klen, ali vsako drevo	A
pomladni cvet, tanek ko jelka, visok in močan ko	hrast.	To je izprevidel, da se mora posloviti s čredo	A
zabliska in trešči tri sto korakov od mene v	hrast.	Zdaj se udere taka ploha, da sem bil v dveh minutah	A
na katerem raste hrastovina. Za visok, lep	hrast	sta se prepirala soseda, čigav je, in ker se	A
eden drugemu ga posekati. Od starosti se je	hrast	posušil in je strohnel.V duplo se je priselil	A
več let, dokler sta se soseda pogodila, da je	hrast	obeh in da ga bosta skupaj posekala. Ko ni bilo	A
stran 149 . \/ Nadučitelj Nadučitelj Jože	Hrast	je iz svojega šolskega okolja bistro opazoval	A
divji lovci,« je nejevoljno rekel nadučitelj	Hrast	in pogledal gorskega gostilničarja Kontelja	A
tisti Plemelj jih ima v zakupu. Kajneda, gospod	Hrast,	v ribolovu sva si pa na jasnem, kajneda?« Kontelj	A
je stal nad Malenčkovo hišo. Veste, gospod	Hrast,	tisti šteberški graščaki so bili imenitni gospodje	A
Primorcem onkraj meje,« je obrnil pogovor nadučitelj	Hrast.	»Šole so jim zaprli.	A
na kavo. Milko je radovedno čakal, kaj mu bo	Hrast	zaupal.Obračal je oči v lepo pokrajinsko sliko	A
ki je visela nad kuhinjsko mizo. Nadučitelj	Hrast	je razgrnili zaveso, da ju ne bi kdo nepoklican	A
opazoval s šolskega vrta. »Ti, brat Milko,«	Hrast	je vse pevce-sokole imenoval brate, »nekaj zelo	A
začudenja. »Menda ne bomo šli tako daleč, gospod	Hrast?	To ni v skladu z narodno častjo.	A
grmovje vržeš nahrbtnik, če bi bilo kaj hujšega.«	Hrast	mu je prigovarjal in mu dopovedoval.Navsezadnje	A
nesel osem kilogramov letakov in časopisov.	Hrast	je bil vesel uspeha, da bo nekdo delal zanj	A
učiteljevega stanovanja. »Kaj je, kdo je?« je zavpil	Hrast	in odgrnil zaveso. »Jaz sem, Milko.	A
»Takoj, Milko, takoj.«	Hrast	je hitel odpirati težka šolska vežna vrata.	A
Hvala bogu,« je olajšano vzdihnil nadučitelj	Hrast,	»imam srečo.« Čez tri dni se je Milko vrnil	A
nositi, seveda če mu vi zaupate. Veste, gospod	Hrast,	Vinko je moj prijatelj in še kar precej bere	A
prijatelj in še kar precej bere.« Nadučitelj	Hrast	je malo pomislil in čez čas rekel: »Saj res	A
drva ali posekat jelko ali bukev, javor ali	hrast.	Izvolili so ga celo za tajnika odbora socialistične	A
daljavi. Ko se je delal mrak, se je vrnila na	hrast	samotna samica. Gledala je, iskala po vejah	A
Belega mladiča ni bilo, samica se je vrnila v	hrast	in tisto noč prenočevala po silno dolgem, dolgem	A
prej, pa bi imel tudi drugo.« »Pa vi ste še	hrast,	imate jo lahko.« In starec dvigne napeto koleno	A
taka jeza ga popade, da zagrči, kakor bi se	hrast	nalomil. »Na!	A
daljavi. Ko se je delal mrak, se je vrnila na	hrast	samotna samica. Gledala je, iskala po vejah	A
Belega mladiča ni bilo, samica se je vrnila v	hrast	in tisto noč prenočevala po silno dolgem, dolgem	A
mu je nekako polegel. Tistega jutra pa je	hrast	obnemel.Nobenega strujanja ni bilo, zaman je	A
pretočila iz debla v njegove žile in živčevje. »	Hrast,	zakaj si me zapustil?« je zašepetal. Tedaj je	A
tujinci soljudje, ni tuj ta svet, to sonce, ta	hrast.	Ti sam si tujinec!	A
ter zasopel in mirno legel poleg Omarja pod	hrast.	Včasih je nezaupljivo obrnil glavo proti gozdu	A
dal pogrniti preprogo z blazinami pod košat	hrast.	»Ilmihale, po Švabo, po Hansa!«	A
Pripogne se in pobere kamen. Če zadenem ta	hrast,	si misli sam pri sebi, pa mi bo vse po sreči	A
onega-le v treh bartih zadenem (zbere si drug	hrast)	, pa bom dobro opravil.Vrže, pa zgrešil je drevo	A
votlo zagrmi, ga pobere še in še in ga buta ob	hrast.	To ga nekoliko pomiri, akoravno mu vest očita	A
Če dolgo sekaš, mora pasti tudi najdebelejši	hrast.	◆ Če dva delata isto, ni isto.	A
vračaj z enakim. ◆ Enega list skrije, drugega	hrast	ne zakrije. ◆ Enkrat napisano je vredno več	A
stran 23 . / Bila je stara kot svet, velika kot	hrast,	črna kot ožgano poleno, oči je imela velike	A
skrijem tukaj v listje, ti, medved, pa zlezi na	hrast.	«Volk se je skril v listje, medved je zlezel	A
Volk se je skril v listje, medved je zlezel na	hrast.	Ves prestrašen je volk poslušal, kaj bo.	A
je ubil. Maček se je zbal volka in skočil na	hrast,	kjer je skrit čepel medved.Ko ga je medved zagledal	A
hrzali in tolkli z močnimi podkvami ob trdni	hrast	vsak večer dolgo v noč.Gosarjeva in Brecljeva	A
Doge se kopičijo, trami se vrste okrog kolibe,	hrast	za hrastom zažvižga v zraku, hrešči, pada; svetlo	A
Kraljevska družina odide iz Trianona. Usede se pod	hrast,	razgrne zemljevid, razmisli, spet zajaha konja	A
iz vrtnic. Francijo zajemajo soissonski vrč,	hrast	Ludovika Svetega, smrt Device Orleanske, kuhana	A
niso drevesa, ampak navadno dračje; smreka ali	hrast,	ja, to je drevo!«).Tako raznotero zeleno sem	A
poginejo takšna drevesa kot so jesen, klen, oreh,	hrast.	.. Otoplitev, ki označuje konec zime najpogosteje	B
poljani cvet, imeli smo jih -- vrhu gore	hrast,	imeli smo jih -- dali smo jih vam --	B
čudežih pripovedujejo stare knjige -- zakaj bi	hrast	ne imel brezine sence?Tako bodi: senca moja	B
Najpomembnejše drevo v bajeslovju stare Evrope je bil	hrast.	Pri Grkih je pripadal najvišjemu bogu Zevsu	B
vsemi grškimi hrasti je bil najbolj znamenit	hrast	v kraju Dodona v Epiru, najsvetejše drevo	B
postopoma v pozabo. Kot sveto drevo je pripadal	hrast	tudi drugim bogovom in boginjam, Panu, Artemidi	B
stran 10 . / Kot bivališče najvišjega boga so	hrast	častili tudi Kelti. Pa tudi Rimljani, pri katerih	B
veljal za Jupitrovo drevo. Isti pomen je imel	hrast	tudi pri germanskih ljudstvih, kakor omenjajo	B
pri Gaismaru (danes okrožje Kassel) znameniti	hrast,	ki je bil središče poganskega češčenja.9	B
središče poganskega češčenja.9 Isto vlogo je	hrast	imel tudi pri večini slovanskih ljudstev.Na	B
isto obdobje omenja Herbord mogočen in košat	hrast	pri Sčečinu, ki je ljudstvu veljal za svetega	B

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani