hrast (201-300)

pip. »Torej kaj imaš tako silnega?« vpraša	Hrast	radovedno. Menil je, da se mora danes vse sukati	A
in ga ni zadrževal. Na poti domov je ugledal	Hrast	že od daleč Boletovo guvernanto z otroki vred	A
moči, in naposled ‒ čemu tudi mislil je dalje	Hrast	ter jako prijaznega obraza šel znancema naproti	A
Rekši, prime mlajšo deklico za roko.	Hrast	je hotel študirati obraze svojih dveh znancev	A
smeje se oni. »Tepec domišljavi!« mislil si je	Hrast;	glasno pa je dejal: »Ste se li že danes o tem	A
tega ne morete trditi, gospod Meden!« oporeka	Hrast	skoro nejevoljno. »Ko bi vas ne poznal tako	A
zagovarjate,« kriči oni ter se na glas zagrohota.	Hrast	bi bil skoro zardel.Nasmehnil se je posiljeno	A
adjunkt Megla. »Dobro, izvrstno!« klical je	Hrast;	»mislil sem, da boste to suho kljuse na ramo	A
svoje noge bojite nego za konjeve!« smeje se	Hrast.	Medtem je lezel Megla zopet počasi v sedlo.	A
za plačilo, da vas tako lepo nosi!« šali se	Hrast.	»Kam pa hočete vendar tako pozno?«	A
patrie’!« »Kaj pa je za božjo voljo?« smeje se	Hrast,	»ali je Turek pod tvojim gradom, ka-li?« »Nič	A
sem videl sled v snegu.« »Torej jutri,« deje	Hrast,	»ali imaš dovolj gonjačev?« »Na izbor!	A
Vtem se je Bolè poslovil.	Hrast	je sedel zopet k svoji mizi ter pisal dalje	A
svoj prostor in zraven tega je sedel doktor	Hrast.	Le-ta ni mogel prodreti v pogovoru z Elzo, pa	A
drugi strani vrata in v salon stopi ‒ Elza.	Hrast	ji gre naglo naproti. »Oh, mislil sem, da vas	A
staviti rodno mater in svojega očeta,« pristavi	Hrast	s pikrim posmehom.»Res je, da vsi, kar nas je	A
slovensko predstavo, čuli slovensko petje?« vpraša	Hrast	radovedno. »To je vse izvirno nemško, dejal	A
moram vendar te stvari razjasniti,« ugovarja	Hrast.	»Drugikrat, gospod doktor!	A
temu vprašanju ni bil ugoden. »Tudi!« reče	Hrast	naglo in odločno ter vstane s stola. Ko blisk	A
Bodemo videli, doklej bo trajalo.«	Hrast,	vrnivši se, podal ji je knjižico, katero je	A
»Okoren in neroden človek to!« mislil si je	Hrast,	»zdaj nosi šopke; neprilično je to in nedostojno	A
Bilo je morda pet ali šest let prej.	Hrast	je bil tedaj koncipient pri znanem advokatu	A
brigali za svoje otroke nego za drugo družbo.	Hrast	je torej občeval največ z mladim študentom,	A
pripovedovali? Zaljubila sta se drug v drugega,	Hrast	in mlada Katinka, in nekega krasnega večera	A
sužnje edina pohotnost. . / . / stran 55 . /	Hrast	je bil tedaj še jako mlad in, ko je znal, da	A
Katinko so pričakovali, da jih spremi tja ‒ doktor	Hrast	pa letos ni hotel ž njimi. Izprosil si je bil	A
kako je vse to, ni vedelo, kam bi pisalo.	Hrast	pa si je podaljšal dopust, rekši ‒ da je bolan	A
odvetnik. »Brez premoženja!« ponavljal je tudi	Hrast,	prebravši to pismo, ter vrgel ga v predal.	A
Ves trg je poln tega.« »Zato se pa doktor	Hrast	vendar tudi lahko zaljubi v njo« ‒ ponavlja	A
rešetala to za trg jako važno stvar, sedel je	Hrast	doma ter bral pisma nekdanje svoje ljubice Katinke	A
namen, a sigurno je bilo vendar, da je doktor	Hrast	redno ob istem času vsak dan zapustil svojo	A
prihajate.« »In še to je dovolj jezikom,« omeni	Hrast	na videz nejevoljno. »Katerim jezikom?« vpraša	A
odgovoriti?« deje ona ko prej, toda bolj laskavo.	Hrast	si je pomagal. »Vi še ne poznate hudobnega sveta	A
zakaj vas zanima ono vprašanje?« povzame zopet	Hrast	besedo.Ni mogel najti drugega predmeta.	A
Ali imate vi kaj verskega prepričanja?«	Hrast	bi se bil v istini skoro na glas zasmejal: tako	A
Torej ste popoln indiferentist.« »Da, da!« hiti	Hrast,	kajti pogovor mu je postajal neprijeten. »Oh	A
Bil je res verski indiferentist ‒ ta doktor	Hrast,	in kakor je bil vešč v svoji stroki in doma	A
prihodnjič, ko se snideva gori na Drenovem,« reče	Hrast	dobrovoljno ter pokaže s prstom gradič, ki se	A
kakor navadno vselej, kadar sta se ločila.	Hrast	njene ni mogel izpustiti. »Gospodična!« izustil	A
Toda odstraniti jih ni mogel.	Hrast	ni dovolil tega, nego še vabil jih je. Sodnika	A
prejel eno vijolico iz vašega šopa?« vprašal je	Hrast	polglasno. »Vam je li mar do nje?« deje ona	A
pozornost obračala bolj tja, kjer sta sedela	Hrast	in Elza.In vedela je dobro, kaj se godi med	A
nego razžaljeno samoljubje. Prej se je doktor	Hrast,	ki je bil ena prvih oseb tu v trgu in morda	A
koketerija, a poznal jo je do zdaj morda samo	Hrast;	drugi ne. »He, he, he!« smejal se je zopet Meden	A
gospodje svoje plesalke, menjala sta svoji dami	Hrast	in Meden kakor po dogovoru. Oba sta skušala	A
plesom, pa Meden ni bil nič bolj duhovit nego	Hrast,	ki se je z očmi ogibal pogledov Boletove gospe	A
gospa s porednim naglasom. »Zakaj?« vprašal je	Hrast	mehanično.Stala sta že pred njenim sedežem.	A
pravde odpovedal, katere koli vam je izročil.«	Hrast	se je zasmejal, pa potem vendar nejevoljno mignil	A
nenavadno čmeren; še citirati se mu ni ljubilo.	Hrast	pa je prisedel zopet k njegovi soprogi ter prepustil	A
In ta žena je bila lepa in še mlada.	Hrast	je grizel konce svojih brk ter molčal nekoliko	A
bil to!« reče Meden. »Kolikor zmoremo!« pravi	Hrast.	Obema je donelo na uho drdranje Boletovega voza	A
mirna, računajoča pamet. In njej nasproti si je	Hrast	redkokrat mašil ušesa.Poleg tega pa so mu hodile	A
nejevoljnim obrazom odštel onima novce vprašal je	Hrast,	tako rekoč mimogrede, kje je Boletova obitelj	A
Pa ‒ kavalerije ni bilo videti?«	Hrast	je vprašal to z zlobnim naglasom. »Jaz vas ne	A
To noč?« »Ne, ne vem,« odgovori	Hrast	nekako začuden ter se obrne k njej. »Seveda	A
ali vam ga pristuje zahtevati!« »Elza!« deje	Hrast	očitajoč. »Ste si li popolno v svesti svoje	A
želeli ne boste!« »Čemu to igranje!« ugovarja	Hrast.	»Ah, vi se bojite kake romantične burke,« nasmehne	A
sedež. Ona je vzela zopet pletenje v roke,	Hrast	pa je naglo spravil korčkov cvet v listnico	A
Morda hoče gospici hčerki dvorjaniti?« omeni	Hrast,	kateri je imel privilegij izreči kaj takega	A
odpeljati, pa novcev niste imeli!« ustavi ga	Hrast	naglo, da zapreči povest, katero so vsi od besede	A
kod?« povpraševali so od vseh strani. Tudi	Hrast	je bil radoveden. »Da, da!	A
zapisano!« »Ilovski, Ilovski,« ponavljal je	Hrast	po tihem, »kje sem jaz čul to ime?« »Morda jih	A
stran 92 . / te, tudi nam ne zanimive, ko je	Hrast	še vedno strmel v rdeči namizni prt ter prebiral	A
doktorja ‒ bolj zanimalo!« smeje se Majaron.	Hrast	je skoro zardel, akoravno je vedel, da sodnik	A
mi je zdelo ‒ črne oči in tako svetle lase!«	Hrast	je na videz malomarno odkimal, a zobe je tiščal	A
soproga: Ilovski. »Ona je, ona je!« sikal je	Hrast	med zobmi. To noč dolgo ni zatisnil očesa in	A
sta z gospodom Drenovskim!« »To seveda,« deje	Hrast,	kajti ta je stal pred kovačnico, »povejte, Tileh	A
bi ne stalo o istem dnevu v svetem pismu.«	Hrast	se je smejal. »Čemu se smejete!	A
obrnili.« »Vi ste pa res ptič, Tileh,« deje	Hrast	med glasnim smehom; »kje jih pa pobirate take	A
»Vrag ga vedi!«	Hrast	je čutil, da kovaču ni nekaj po godu, toda zastonj	A
Tak gospod ko vi gre, kamor hoče.«	Hrast	je skoro zardel. »To ni tako, Tileh!« »l, zakaj	A
zagodrnjal je Tileh ter jih zvedavo ogledoval.	Hrast	pa je na prvi pogled vedel, kdo je pred njim	A
kakor se vozi oni.« »Ha, ha,« vzkliknil je	Hrast,	toda smejal se ni, »ali se ne vozi vsak dan	A
Gospa pa vendar ne tiči ves dan doma?« vpraša	Hrast	kolikor mogoče mirno ter tolče s palico ob nogo	A
bolje zanjo nego jaz ... « »Tileh,« deje resno	Hrast,	»tu imate en forint; dal vam bom še dva, če	A
pač, pa ta je ‒« Zadnjih besedi jezne kovačice	Hrast	ni slišal, kajti stopila je bila za kozo v hlev	A
/ . / stran 102 . / »To me ne briga!« reče	Hrast.	Dosegel je bil, česar je za zdaj želel.	A
Tako zadovoljno mrmraje je odšel v hram.	Hrast	je bil krenil po stranski stezi proti Borju	A
majhen, temen log debelih bukev. Tja je bil	Hrast	namenjen. Zasopel je trikrat globoko, da umiri	A
duše ni bilo blizu. »Ni je še!« šepetal je	Hrast	ter sedel na klop tako, da je zrl na jasno obsevano	A
deje oni skrivnostno. »A seveda,« posmehuje se	Hrast,	»vaših raket sem pozabil in morda ste mesto	A
gospodje; morda še celo vi?« »Kaj vraga!« kliče	Hrast,	neka slutnja se ga je bila polastila. »Pri Boletovi	A
vi pripeljete zmagonosno v našo družbo!« deje	Hrast	porogljivo.»Ne bojte se, da bi izdajal vašo	A
se je odpravljal. »Stojte malo,« oglasi se	Hrast	še en pot, »povejte mi, kako je prišla ona tujka	A
navadno obedoval, bil je zopet stari doktor	Hrast.	DVANAJSTO POGLAVJE »Radovedna sem, kako vam	A
njen obraz ni kazal nobene zadrege. »Doktor	Hrast	je advokat v Borju in naš star hišni prijatelj	A
zažigali jih, da je grmelo daleč po ravnini.	Hrast	je bil že tu, pa motal se ni med veliko družbo	A
prihajali od tam, morali so tu mimo, kjer je stal	Hrast	z glavarjem. Pa navzlic svoji pozornosti je	A
silila dalje. Zdaj so bili pri glavarjevih;	Hrast	je stal malo v ozadju in Ilovska ga še ni bila	A
vršilo kratko, običajno, in zdaj je prišel tudi	Hrast	na vrsto.Rdeč je bil nakrat v lice kakor kuhan	A
rak. »To je pa moj stari prijatelj, doktor	Hrast,	advokat tukaj v Borju,« dejal je veselo Bolè	A
Rekel tudi ni ničesar. »Ah, doktor	Hrast,	« deje le-ta z melodioznim glasom in lahek smehljaj	A
zaigra na ustnih, »pa vi vendar niste oni doktor	Hrast,	kateri je bil pred več leti koncipient pri mojem	A
središču vse družbe, kjer so sedele druge gospe, in	Hrast	se je nehote obrnil za njima. Pa niti dveh korakov	A
stala Elza ter si malomarno pahljala lice.	Hrast	je skušal postati jako ljubezniv; opravičeval	A
prišel za njimi. Sedaj stoprav je spregovoril	Hrast	nekoliko besedi z guvernanto. Stala je na strani	A
jo odpelje k plesu; šel je torej k Boleški in	Hrast	je porabil priliko ter stopil poleg Ilovske	A
Koliko časa bodete ostali tukaj?« nadaljuje	Hrast	svoja duhovita vprašanja.Srdit je bil sam nase	A
barval tudi bledo lice mlade žene, in ko je	Hrast	malo od strani pogledal tja, dejal bi si bil	A
strma in, ko je zavila v gozd, jako temna.	Hrast	je ostal poleg Ilovske; bilo je treba, da se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani