Ta ključ je padel pod mizo, kjer se ga je polastil vitez Janez.
»Nedolžen!« zastokal je Tomaž Ručigaj še enkrat, potem pa so ga zapustile moči in kakor posekan hrast je telebnil po sobi, da je s svojim debelim trebuhom v hipu pregradil ozko čumnato čez in čez. Tisti trenutek porabil je Janez Sonce v svojo korist.