gorje (1.719)

od večera? PRVI TLAČAN Očaki so mi rekli:	Gorje	nam, ako krava od jutra tuli, trikrat gorje	A
Gorje nam, ako krava od jutra tuli, trikrat	gorje	pa, kadar začne rjuti vol od večera. DRUGI	A
vzhaja, rojé se vsi pesjani. PRVI TLAČAN	Gorje	nam, mi smo v sredi. DRUGI TLAČAN Gorje nam	A
Gorje nam, mi smo v sredi. DRUGI TLAČAN	Gorje	nam! Hlapci z bičem razženo tlačane.	A
To je vse. HERMAN	Gorje	ti, ako kje zaslutim spletko! ARON Ne boš	A
črna! ARON Celjski so zadeli v moje mreže,	gorje	jim, ako izgube še tebe.Celje se pogrezne.	A
pogrezne. Rim in Jeruzalem! PATER MELHIOR	Gorje,	tu straši, straši! Pater Melhijor zbeži.	A
DVORJAN Ne morem ‒ ta naj pove. DRUGI DVORJAN	Gorje,	nesreča.Veronika ne bo obsojena.	A
kot se vam zdi. Vračam na začetek: skratka,	gorje	onemu, ki se v svojem empiričnem življenju nič	A
ki sta vsega kriva, ji pa še nadalje kurita	gorje.	MARTIN gre spet pit: Gorje?	A
nadalje kurita gorje. MARTIN gre spet pit:	Gorje?	Kakšno gorje?	A
MARTIN gre spet pit: Gorje? Kakšno	gorje?	Tega ne bo noben mož trpel, da bi se žena pečala	A
Vrže lestvico na tla. JULIJA	Gorje	mi!Kaj je?	A
O gospodična, izgubljeni smo!	Gorje	nam!Mrtev!	A
streljala, moramo natančno prej preiskati okolico.	Gorje,	če bi se kdo tu blizu kje potikal, in bi ga	A
Bogovi, sem li prav čula?	Gorje	mi!Ako je istina, in vidi se mi, da je, grešila	A
bogastva, zato so delavni. JANKO Potem pa	gorje	nam in svobodi, kolikor je še imamo, če ta rodbina	A
VERONIKA Fridrih! Fridrih!	Gorje!	On gre!	A
usmiljen, a vi ne! HERMAN Ven! VERONIKA O,	gorje	mi!Odide, odvedena po strežaju.	A
Samo, če moram. Tako odpuščanje je morda	gorje	od kletve! Torbarček.Poznamo se.	A
drugim pa sta žep in glava prazna. In tem	gorje,	če včasih kaj vzrastó! Pa bodi kdo še kake pesmi	A
življenja pomlad. Mladost je prešla in sijaj,	gorje	mi, gorje mi je zdaj. Naložil sem vrečo na rame	A
pomlad. Mladost je prešla in sijaj, gorje mi,	gorje	mi je zdaj. Naložil sem vrečo na rame, nihče	A
kras in sijaj. Spominjam nesrečnih se let,	gorje	mi je bilo tedaj!« Krog ust zaigra mu nasmeh	A
kolesa!« . / . / stran 144 . / »Sin najin,	gorje!	Pozabi je ti!	A
Slovo 118 Dalja ‒ sreča 119 Prijateljem 120	Gorje	122 Nespokornost 123 Idealistu 124 Moje čustvo	A
vest izprašaj, če si možak »integer vitae!«	Gorje,	če nisi!Vsaka lisa razgali se ljudem na tebi	A
kaj ljudje so meni, o, kaj ljudem sem jaz!	Gorje	mu, kdor bi živel na zemlji sam!‒Zdaj vem: ljudje	A
Zaljubljen človek na duhu ni zdrav.	Gorje	mu, kogar dekleta cvelijo; za vsako delo brž	A
vetrnjaki le solze ti. A če so vzeli tudi te ‒	gorje	ti! Slavec moj ... Slavec moj, kaj te je gnalo	A
kot bi bežalo pred menoj, in hrepenenje vedno	gorje	grenilo bi počitek moj. O dalja, verna si podoba	A
v Bogu razsvetljen. . / . / stran 122 . /	Gorje	Gorje mu, kdor v življenju, zaprt v samoten	A
razsvetljen. . / . / stran 122 . / Gorje	Gorje	mu, kdor v življenju, zaprt v samoten hram,	A
in de ni mesta vrh zemljé, kjer bi pozabil to	gorje!	Ukazi Da ne smem, si ukazala, belih rok se	A
celi svet ne maram več! Ni milosti pri Bogi,	gorje	siroti ubogi!”‒	A
groba noč in strah obdéj! Ni milosti pri Bogi,	gorje	siroti ubogi!”‒	A
Ni strah te mrtvih tudi?” “	Gorje,	mrtvih ne budi!”‒	A
so vstali lasje ‒ oh, Uršika zala, zdaj tebi	gorje!	“Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stópi, ne	A
Trnovo! kraj nesrečnega imena; tam meni je	gorje	bilo rojeno od dveh očetov čistega plamena.	A
Zdaj sem vse spoznal in vse sem videl -- in	gorje	mi, da se je zgodilo, in gorje mi, da ležim	A
videl -- in gorje mi, da se je zgodilo, in	gorje	mi, da ležim bolan! II POZABNOST	A
ni! Vedomec, ti para, kdo zate se briga, ‒	gorje	ti, če prideš pred moje oči!... «	A
se izruje, ne zmaga plemenita ga rastlina; ‒	gorje	mu, kdor mladino pohujšuje! XLVI Molčanje	A
njihovej revi in zmoti! Pozabil bi svet in njegovo	gorje,	Pozabil bi lastne nesreče; Počílo bi tukaj si	A
Oh! noč bo kmalo čez in čez!	Gorje	siroti mi ubogi! Temán je hrib in log teman	A
zvenečé, Že omagujejo možjé, Razbiti so zapahi,	Gorje	zdaj trumi plahi! Čez prag na konji prirohní	A
Strah vas je sina, ki je mater vbil.	Gorje	mi! zakon večni sem poderl, Natori z mečem sem	A
leden vihar in gozd in plan ječi pod snegom ‒	gorje	ti, uboga sončna stvar! Kako sirota zdaj trepeče	A
divja bol, skrbi strašné očetu v srcu zabesné ‒	gorje	ti, ubogi kmet, gorjé! UJETEGA PTIČA TOŽBA	A
v srcu jaz bodem te nosil in s tabo ločitve	gorje.	Spominjaj se, da sva goreče ljubila se tudi	A
hlapec, pa ona gospod. Neumne ne maram, je pravo	gorje,	če prazna le slama ji raste ′z glave. Najbolj	A
temni log, kjer ptički žvrgole; tam zabi tuge in	gorje	užaljeno srce. Sladko je vince Sladko je vince	A
družino?« . /\ .. stran 166 . \/ Prekipelo mu je	gorje,	skorja se mu je otajala, kar me je opogumilo	A
Trsta do Kanina in Mangrta in Snežnika. In da je	gorje	še večje, zajame takrat italijanski polotok	A
tiste male sorte veliki upornik. Videl je vse	gorje	krog sebe, vsa zatiranja, vse krivice in hotel	A
čez mero prizadevala, da bi nečaku olajšala	gorje.	Stepla je kar pet jajc, dodala obilico armanca	A
Venceslavu, vojvodi češkemu. Čez dan pa mu je lajšala	gorje	s tem, da mu je začela pripovedovati neskončno	A
je želela vse najslabše, ki je nadenj klicala	gorje	in prekletstvo, za katerega si je želela, da	A
Studenec je v istem izviru sladek in grenek.	Gorje	mu, kdor iz njega nalije svojemu bližnjemu,	A
iztegnjena nad Jeruzalemom, Gospod ga bo pokončal,	gorje	ti, Jeruzalem, ker se nočeš očistiti grehov	A
nizkotnostjo na stara leta povzročil neznansko	gorje,	nespečnost, skrb za skrbjo, razbijanje v sencih	A
razumeš. Povedala je stavek iz svoje zbirke:	Gorje,	kdor nima doma.Kje pa stanujem?	A
sem rekel in jo butal, na zaupanju svet stoji.	Gorje,	kdor nima doma. Tisti bogec se mi je zdaj	A
mestu; niso se mogli niti smeli maščevati za vse	gorje,	ki jim ga je povzročil poblazneli major, kljub	A
Kaj?« »	Gorje	mu!« je dejal Juri, in Štefan se je potrkal	A
izginili! Tetrev je potožil Gašperju svoje	gorje,	da bo kmalu boljše, ko postane Gašper gospodar	A
Rožman si bo najel najhujšega odvetnika in	gorje	jima, če porečeta kaj preveč; Gašperjevo pričevanje	A
bo vedno dobival. Če je zgubil katerikrat,	gorje	soigravcem! Izmed Gričarjevih je največkrat	A
oči in ušesa, razpel mreže, nastavil zanke, in	gorje,	kogar ujamem!Toda to ne gre tako hitro.	A
pri njem gospa Korbinova. Potožila mu je svoje	gorje,	opisala kruto žaljenje in poudarila bridko svojo	A
bili morali, da bi vas bil on prisilil. Potem	gorje	mu!Na kolenih bi vas moral prositi odpuščanja	A
Prepričani, da na njih ramenih sloni blaginja in	gorje	vsega mesta, so se držali resno in važno in	A
ki bi mu imel biti oče, in pred oči staviti	gorje,	ki zadene mesto, ako ga cesar sramotno zapusti	A
ga vsako leto »na Jernejevo nedeljo«; toda	gorje	tistemu, kdor bi Šišencem to omenil. Ured	A
Fantu je bilo težko pri srcu. Začutil je	gorje,	kakršnega še nikdar v življenju.Radi nje je	A
Veruj mi, da kmalu dočakamo mir in potem bo vse	gorje	pozabljeno. Dolgo sta že stala.	A
in ji dahnil na čelo poljub. Čutil je njeno	gorje	in bilo ga je strah trenutka, ko se bo mo ral	A
vse to gledati in razen tega prenašati svoje	gorje,	ki je bilo še mnogo večje ko njuno.Pred njima	A
najhujšega in ta misel je postoterila njeno	gorje.	Hiši, v kateri je žalost postavila svoje ognjišče	A
izbruhu bolesti. Čutila je, da teži Minko skrito	gorje.	Pomagala bi ji rada, zato je še mnogo bolj zaželela	A
govoriti tako, da bi vsaj nekoliko olajšala Minkino	gorje.	Dolgo sta govorile mati in nevesta o Štefanu	A
iz ljubezni do rodne zemlje prenašali veliko	gorje.	Do večjih spopadov ni prišlo.	A
...	Gorje	ti, ako se zlažeš!Odrežemo ti nos, ušesa, staknemo	A
zagnali proč puške. V trenutku so pozabili na	gorje,	ki so ga prestali v strelnih jarkih.Iz srca	A
‒Nikdar! Ne, nikdar ne pozabim na to	gorje.	Pregloboka je rana, da bi mogla zaceliti ...	A
nihče nak ne ve, če so jih očedili zadosti in	gorje	jim, če so prezrli kje še kako peliho!A komaj	A
kakor bi ga hotel opomniti: Bodi oprezen, ker	gorje	vama, če pride v javnost in pomaže mojo čast	A
da vidi svojega dobrotnika in mu potoži svoje	gorje.	In pravil mu je, kako se je na planini vse izpremenil	A
Tako grozi in divja. To je največje	gorje,	da jo on še vedno iskreno ljubi.To mi dela skrbi	A
pisal svojemu prijatelju Hadžirumbi in mu tožil	gorje,	ki je navalilo nanj, odkar je inženir obrnil	A
žene neprestano kremžila zloba, ki je govorila:	Gorje	ti, ako prideš pod naše ključe! ‒ je sijala	A
bi imel vedno od ene strani morje, od druge	gorje	‒ to pravi sam.Zunaj se je vedno motal in vil	A
Bobojedac mu je prišel večkrat potožit svoje	gorje.	Na Konj-planini so ga pri pobiranju drv močno	A
predno sem se vrinil drugam. Ali najbolj skeleče	gorje	to še ni bilo, ker sem imel doma toliko imovine	A
Laže ni bilo Petru, ko je odkril tovarišu svoje	gorje,	spomini na domače kraje in na zapuščeno mater	A
skozi podvlako zarezal v kožo, to ni bilo tako	gorje	in kapetan je sam vedel, da je to najkrajši	A
Moj sin je potožil svojemu prijatelju svoje	gorje	in dva dobra tovariša sta mu svetovala, naj	A
Kajti ni nikakršen blagor, nego je muka in	gorje,	če je žlic in ust več okoli mize, kakor je mleka	A
Pa sta se namesto nebeškega blagra muka in	gorje	primerila tudi županu v Butalah in se je reč	A
vpisati v društvo za kihanje. Če se ne vpišeš,	gorje	ti!Hitro te naženejo z izdajico in še pes te	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani