nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ne razumeš! bi najraje zaklicala Katarina, ko ga vidi stati tam med vrati, molčečega, ne razumeš: ko tako mogočen človek pade tako nizko, si ga želiš postaviti na noge, ne moreš ga gledati takega, naj bo tak, kakršen hoče biti, tudi če ga ne maraš; samo da se ti ne cmizdri v svojem ponižanju in nesreči... Ta človeška nesreča s polovico obraza in tenko mreno, ki mu je začela zaraščati oko, pač ni imela nič več skupnega s človekom, ki mu je želela vse najslabše, ki je nadenj klicala gorje in prekletstvo, za katerega si je želela, da bi umrl v bitki, nad katerim se je spozabila v strašnem grehu, ko je od Simona zahtevala, naj ga spravi s sveta, ko je storila vnebovpijoči greh, zdaj, v nenadnem usmiljenju, je oprana od njega, gnojnica je izmila njegovo hudobijo, ki je samo prevzetnost, sprala je tudi z nje strašni naklep, ščuvanje k uboju, ta človek, s katerega je tekla mrzla gnojnica, po ostankih njegovih svilnatih pasov in podvez, ko so ga potegnili iz
jame, človek, ki je drgetal od šibkosti in mraza in je njegovo oko vročično in obtožujoče gledalo vanjo, ta človek ni bil več oni Windisch, ki ga je iz dna srca sovražila, kakor ga je nekoč tudi občudovala, zdaj je bil deležen le še njenega globokega usmiljenja... Simon ne razume, saj je vendar rekla, naj ga pobije, naj ga reši; pobije že, bi rekla Katarina, ne pa ponižuje, Katarina ga pogleda, Simona, s črnim pogledom in reče skoraj z ukazujočim glasom, kakor da bi Simonu vsi na tem svetu smeli ukazovati, rektorji in prefekti, superiorji, provinciali in generali, sodniki in oficirji, z ukazujočim glasom mu reče: kaj gledaš? spraviti ga je treba v kak lazaret ali pa domov, hudiča ubogega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani