Nebo mu prošnje te ne čuje; vihar strašán čez drn in strn grmé prihruje, ledeno zrnje v setve usuje oblak temán ‒ končan je cvet in sad obran ‒ gorjé! Ozre se kmet na strte nade, ozre na sinke, hčerke mlade, in divja bol, skrbi strašné očetu v srcu zabesné ‒ gorje ti, ubogi kmet, gorjé!
UJETEGA PTIČA TOŽBA Oj, zemlja širna, zemlja lepa, ti vsa si bila moja last; zdaj ozka kletka me zaklepa, ko ujel sem se v nesrečno past.