Dokazoval je nemožnost in nekoristnost daljšega upora in rotil cesarja pri njegovi dolžnosti, ki ga veže skrbeti za svoje podložnike. Ko pa je začel opisovati bedno stanje mestnega prebivalstva, ki mrje od gladu za dozdevno čast onega, ki bi mu imel biti oče, in pred oči staviti gorje, ki zadene mesto, ako ga cesar sramotno zapusti in dá v oblast razdivjanemu sovražniku, so skočili vsi svetovalci razen prvih dveh pokonci, obstopili cesarja in prosili, naj se usmili nedolžnega ljudstva, naj konča vojsko, ki je rodila že toliko nesreče in ni cesarju niti na korist niti na slavo. Cesar se je obrnil stran in stopil k oknu.