raj (2.727)

telet ne štejte. Poskočna godba naj podžiga na	raj	in ples, vesele pesmi naj zadoné in vsaka razuzdanost	A
pa tacem, de čeb vedla, deb blu še enkrat, pa	raj	kr prc umrem ... ŠEPETALEC: OBVESTITE PRIJATEL	A
tem svetu zabeljene žgance, na onem pa nebeški	raj?	JERMAN: Kalander, Kalander, satan te izkuša	A
drugega na svetu kot samo tebe; napravil ti bom	raj,	da ga ne bo gledal drugi, kakor ti sama; in	A
si kraj, Tí dom naš slovenski, naš zêmeljski	raj!	Še dražji, ko zemlja pa tvoj mi je ród, Moj	A
‒ mučeníkov.« »No, predno Vam ôdprem sveti	raj,	Prestópiva večnosti meje, ‒ Oprôstite! prí nas	A
sledú V Slovéncih o mojem časi. Predlágam, da	raj	se otvóri možú, Da brat naš zaslužni se spasi	A
... « In ključ zarožljá in	raj	odprt, In Primož Trubar ustópi. Mej slavnimi	A
večno Bog mu skoro daj, In večni mir in sveti	raj!	Lehkó bi žil še dôkaj let, Prenékter dal nam	A
ptic, v vonjivem jutru prerojen, zamaknjen v	raj	nedolžnih lic, strmeč v večera tihi sen, s trpečim	A
Oh, ko bi gledal samo trenutek prešle dobe	raj,	potem šele bi bridko se zavedal, kaj nisem zdaj	A
za njo besede. Minil je kmalu let detinjih	raj,	odslovil doba sem vseh dob najzaljšo. Ti dal	A
‒ vedi Bog! Spomin mi vzel bo tistih hipov	raj,	in moj izraz bo morda blažen jok. Doni nocoj	A
nékoč vsaj povabi v kraljestvo mirno ‒ večni	raj.	IV.	A
plavajoča luna, mlad vitez gleda bajni nočni	raj	v blestečih valih grajskega tolmuna, srce mu	A
moreš, ali nočeš morda pozabiti nekdanjih časov	raj?	Oh, ti in svet sta bila mi akorda, ubrana kakor	A
hrepenenja doba mlada, seleča me od zemlje v lepi	raj!	Bila je v zlati vodi sladka vada ‒ da sladka	A
sveto, svojo zemljo, milo last branili, v svetli	raj	nas bode prerok vêdel. A braniti dlje se ni	A
temnih dnevov mi je vstal v pogledu tvojem blažen	raj.	Ah, ljubil sem ‒ in ni mi žal.	A
najine rosne oči. O, zadnji pogledi v ljubezni	raj!	Poljub sem ji dal kot ogenj vroč, in šla sva	A
ne dneva, ne noči, kjer vlada mir in hrupen	raj,	kjer so ljudje in ni ljudi? V mladost nazaj	A
znaj, da sta bilá od vekomaj soseda si pekel in	raj.	Morda po letih kakor ti pred križem nekdo zaihti	A
drugače zdaj! Le nekaj let ‒ in potemnel je	raj.	Razpršila se je častilcev vrsta in šla v pustiv	A
\/ Osameli Z menoj si, ljuba, šetala,	raj	sladki mi obetala, pa kje si, ljubica, zdaj	A
in čakála in čakála... in duši sta pozábili na	raj...	Za kratek hip?	A
srca tajne srede, kipeči k luči tja v visoki	raj.	III Zdihljaji so samotne duše cveti, ki se	A
biló mi do tedaj, ko v nje očeh zagledalo si	raj,	da, to so bili časi tvoje glorje. O Adrija,	A
demon, kje je ključ do sreče?... Tvoje peklo bodi	raj	in tvoja noč me razsvetljuje naj?... III O Bog	A
okrog divjam, prijatlji prašajo me, Prašájte	raj′	oblak nebá, prašájte raji val morjá, kadar mogočni	A
Slovo svetá bridkosti daj, in spomni se na sveti	raj,	kjer duša Bógu zvesta bo Jezusa nevesta.”‒	A
‒ “O, mati! káj je sveti	raj,	káj je pekel, o mati! Le z njim, le z njim je	A
pekel, o mati! Le z njim, le z njim je sveti	raj,	pekel brez njega, mati! Ugasni luč mi vekoméj	A
pošasti! z mano zdaj, mi plésat ženitvanjski	raj,	nevesto, ko objamem, in s sabo v postljo vzamem	A
tabo sem zdaj, že, Uršika zala! pripravljen na	raj!	” To reče in se ji globoko prikloni, sladkó mu	A
mi roko podaj, lej, sonce zahaja, jenjuje že	raj!	”‒	A
vrt; ptičice so proste péle -- saj ves	raj	jim je odprt. A čez noč prišlà je slána	A
odvíjaš. Ne potújem v onih sredi, ki časté le	raj	cvetan. Vse je glasno, žívo zdàj: tíha	A
zastaja v žilah krí? ”Na zemlji bila si moj	raj,	iz zemlje skupaj greva naj; saj to je	A
splašili ko vžíval pod tabo najlepši sem	raj	ob svoji mladenki premili! OJ SOLNCE	A
daljavi hladno smrt; a pred menój je krasni	raj	ljubezni bil odprt. NE LJUBI ME!	A
odvèl. Oj kakó bi ob devojki cvètel zàme	raj,	pa jo Ali onečasti - kaj ji hočem zdaj	A
če vrne se mi v dušo poprejšni sladki	raj	- zakaj mi v srcu je hudó zakaj v očéh	A
usoda, vedno bol noseča, odkrila mi sedàj je	raj	cvetán? 3	A
meni ti v lepoti jasni, krog naju ta večerni	raj	... Kakó je trepetalo srečno srcé tedàj	A
ti duši pokoj daj, ti sprejmi jo v nebeški	raj!	“ Ko zvon mrtvaški odzvoni, deklè na postelji	A
kedàr te vzame Alah k sebi v sveti sedmi	raj,	kaj bo z nami, kaj bo z nami, s hlapci	A
ti v lepoti jasni, krog naju ta večerni	raj	... Kakó je trepetalo srečno srcé tedàj	A
prelepa mlada žena. ”Čaroben je ljubezni	raj	kot to nebó večerno, neskončen je ljubezni	A
kot to nebó večerno, neskončen je ljubezni	raj	kot morje neizmerno -- A ljubček, ljubček	A
duši pókoj daj, ti vzprejmi jo v nebeški	raj	...“ Ko zvon mrtvaški zazvoní, deklè na	A
kedar te vzame Alah k sebi v sveti sedmi	raj,	kaj bo z nami, kaj bo z nami, s hlapci	A
kjé si ti mladenka, o kjé si, dní nekdanjih	raj?	NA VEKE, NEZVESTA MLADENKA	A
bilo bi sedaj? Za njé ustvarjen ni na zemlji	raj,	nikdár srce ni moje bilo srečno! Če le	A
zatisne starka, odgrne jim Gospod nebeški	raj;	v bolest poslednjo sije luč prežarka --	A
bogatejši zdaj od mene? Bratje, jaz sem gledal	raj!	In če ugasne luč na vekomaj in če se	A
/ Pač nje duša davno sluša dolge noči tihi	raj	‒ Tu minuta za minuto težko plava v noč prečuto	A
. Pač nje duša davno sluša dolge noči tihi	raj	‒ Tu minuta za minuto težko p	A
cimbale v loko in gaj osorej potočijo radostni	raj,	naj ondi usnivajo dete obreda vesne rosno mlade	A
Spajanje s kisikom je bil totalni eros.	Raj	in rja. Sanje in sinje oči.	A
duša ‒ ptičica vesela ‒ je odhitela v sveti	raj.	Vso noč, vso dolgo noč mornarji so bdeli, žalovali	A
je izpremenjena solzna dolina vsa v blaženi	raj...	Pesem škrjančkova, lilija bela, zvrhane čaše	A
je vir planinski zloben svet, a v meni sniva	raj	detinski. Škoda valčkov, ki se v reko potopijo	A
pokrajina... V duši mladi vstala mi je misel: Saj ta	raj	je moja domovina! V zlatem soncu s snopom si	A
sem ko v raji. Zgubljen je, oh, zgubljen moj	raj,	ne sme, ne morem vanj nazaj, zaklenjena so vrata	A
. / . / stran 19 . / Pa če zaprt je sreče	raj,	da gledam vanj se zdi mi, vsaj, ko v tvoja	A
ustvariti nikar! . / . / stran 40 . / IZGUBLJENI	RAJ	Izgubljen človeku je zemeljski raj, Adamova	A
IZGUBLJENI RAJ Izgubljen človeku je zemeljski	raj,	Adamova deca v pregnanstvu se joče, in prosi	A
prvotnost nazaj, in našlo povsodi prvotni boš	raj!	LASTOVKAM »Lastovke, oj Bog vas sprimi, ko	A
zimi priletele ste nazaj v mirni naš planinski	raj!	Ve pomladi ste znanivke, dobre sreče ste nosivke	A
pa vsaj iz nočne ječe, da gleda vsaj domači	raj!	In zlato sonce, glej, prigreje, odpre sneženi	A
bo svet odklet in konec bode rev, nadlog, in	raj	mu ustvarim spet!« Kot jasni utrinki trop duhov	A
ljubezni greje žar, in svet je zopet cveten	raj,	in srečna vsaka stvar. Oj, to je zemlje vzvišen	A
se v cvet odeva, oj senčni gaj, moj rojstni	raj,	glasnó tam bratov zbor popeva, tu moj izgublja	A
živiš, srečen si vselèj. Ko si v južni zletel	raj,	bil je gaj zelen, ko priplaval si nazaj, spet	A
solze iz oči otiram. Naš bil nekdaj je ves ta	raj,	očetom našim domovina; tuj narod tod se širi	A
našim domovina; tuj narod tod se širi zdaj, naš	raj	je tujcev zdaj lastnina. Dobi se včasih pergamen	A
ste meni! Željnó, kakor ded naš v izgubljeni	raj,	tja gledam na trate planinske, solzeč se oziram	A
planine! . / . / stran 84 . / NAZAJ V PLANINSKI	RAJ!	Pod trto bivam zdaj v deželi rajskomili, srcé	A
rajskomili, srcé pa gor mi sili nazaj v planinski	raj;	‒ zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj!	A
planinski raj; ‒ zakaj nazaj? Nazaj v planinski	raj!	Tu zêlen dol in breg, tu cvetje že budi se,	A
krije sneg, ‒ zakaj nazaj? Nazaj v planinski	raj!	Glej ta dolinski svet, te zlate vinske griče	A
Zakaj nazaj? Nazaj v planinski	raj!	In to ti nič ni mar, da dragi srčno vdani ti	A
planin sem sin! Tedaj nazaj, nazaj v planinski	raj!	V PEPELNIČNI NOČI Polnočni zvon z visokih	A
vójsko se odpravljajo. Planine sončne, ve moj	raj,	jaz tudi ločim se sedaj: a Bog le vé, kaj tu	A
proste prosti sin. In zdaj, planine, ve moj	raj,	od vas tja v tuji moram kraj; kako mi pa je	A
smehljaje se duh mu napoti s krilatci nebeškimi v	raj.	Ako s krilatci v nebesa odpravlja si duh njegov	A
so mokré. »Če je pa le-taka, pomoči ne vem;	raj′	osušil bi morje, kot glave možém.« V krčmi	A
se za prostost, za domovino, prišel ne boš v	raj,	ne v groba tmino, ne stal, ne ležal, ne sedel	A
Mi odhajamo skozi bela vrata v življenjski	raj.	Na ustnih smehljaj.	A
................. 424 Zeleni gozd je lovčev	raj	...........................................	A
Ti prekrasna, ti edina meni zemeljski si	raj.	Tuje šege, tuje ljudstvo so prijat′lji, bratje	A
ne vdaj se navadi, namest′ da b′ v vas hodil,	raj′	sladko zaspi! Kaj ti je, deklica Kaj ti je	A
semkaj nazaj, spet bomo imeli pri vincu svoj	raj!	Ko dan se zaznava Ko dan se zaznava, danica	A
dolino in gaj, oh, blagor, veselje, kdor vidi ta	raj.	Le enkrat bi videl, kak′ cvetke cveto, med drugim	A
Aj, aj, ajajaj, lagov si bradati. »	Raj	jo hočem, raj jo hočem v skrinjo zaklepati!	A
aj, ajajaj, lagov si bradati. »Raj jo hočem,	raj	jo hočem v skrinjo zaklepati!« Aj, aj, ajajaj	A
/ . / stran 425 . / Zeleni gozd je lovčev	raj	Zeleni gozd je lovčev raj in krasen res je	A
Zeleni gozd je lovčev raj Zeleni gozd je lovčev	raj	in krasen res je gozd, frče tam ptice ′z kraja	A
planem kakor ranjen orel. Razveja jablana se,	raj	slaveča. Predicam dneva je nov svit zagorel	A
Al. Gradnik) Tam se začne pravi planinski	raj.	Potujem po dolinah in soteskah, silim na vse	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani