A eno te prositi smem: iz praha vzgôji ti cvetico, podari logu pevko-ptico, katerokoli ustvari stvar; kedór bi pa ko jaz na sveti imel čutiti in trpeti, med dvomi, zmotami viseti ‒ človeka ‒ ustvariti nikar!
IZGUBLJENI RAJ Izgubljen človeku je zemeljski raj, Adamova deca v pregnanstvu se joče, in prosi, naj sreče zapravljeni kraj odpre ji na novo dobrotljivi oče. Nespametno ljudstvo, čemú li tvoj stok?