do (601-700)

lačni, Smeléjši od dné so	do	dné ... Tu tvojim junakom	A
« »Ko sila	do	vrha vskipí ‒ Ti videl	A
gómbi srebrni, A plašči	do	gležnjev visé. »Kjer Sava	A
teden drugi, Od nedelje	do	nedelje druge, Radovéden	A
Vsak dan, vse od jutra	do	večera. Kólne Tahi, kólnejo	A
motríjo, Čakajo od jutra	do	poldnéva: Sava teče bistra	A
zlágal je barón se!« »	Do	večera vstrájajmo še,	A
/ . / stran 151 . /	Do	zêmlje se ti klanjam!	A
gospôda svetla, Vse od jutra	do	nočí ga pili, Čaš brez	A
seljaki nas!« »Razlégaj se	do	daljnih dalj: Matija	A
možjé trijé Priklónijo se	do	zemljé; Priklónijo se	A
zemljé; Priklónijo se	do	zemljé, V škrlát odéti	A
žível kralj! Razlégaj se	do	daljnih dalj!« Na tronu	A
Hodi iz doma slepec	do	doma, gosli iz javorja	A
koprneče od sreče je in ne	do	sreče. Zato hladite me	A
halje, vzplava pogled mi	do	rodnih planin. Cvetne	A
nocoj! od groba hodijo	do	groba, ljubezni vodi jih	A
ljubezen tudi v meni tli	do	tebe, draga porodnica	A
zazevala gomila ko je obup	do	vrha prekipel, meglà ji	A
življenja mojega temoti	do	tebe ves je preminil me	A
zdaj, odmakniti izkušam	do	tajnosti stoterih trd	A
Razburjen steče brž	do	bližnjih vrat, zakliče	A
čul. Tedaj nekdo prispe	do	vrat, potrka, dé glasno	A
me, starši, da pohitim	do	mlina in h grobu dalje	A
veslala čez morske valove	do	bajevnih, južnih dežel	A
ščiti, od temena silna	do	nog. Zanj vsako srce bi	A
mrak vsem stvarem prodrl	do	dna. Ali kaj sem!	A
IV. In kaj ti je	do	mojega imena? Umrie ono	A
prvi krenil spota, ki	do	vzornika drži, vaša zmota	A
pomirja kri zavrelo.	Do	reke pot, poslednja pot	A
‒ in komaj prišel sem	do	vežnih tal, na dvoje mi	A
kaplje daje od leta manj	do	leta trs.« »Bog ve, kaj	A
moderni dobi! Tu sam	do	smrti v skalnati sobi	A
duha mi ozdravi pogum	do	jasne resnice!Starec,	A
tvoje primernejši ključ	do	vere moje?« »Ključ?	A
človeške druhali nizke	do	vzorov lepih bi dvignil	A
polniš posode brez dna.	Do	zemlje osrčja sva zdaj	A
z golo glavo pride še	do	nas odkod in z besedo	A
ne ljubila, zdaj bi se	do	solz ‒ smejala. V samotnem	A
veš. Ali bodeš živel še	do	mraka ‒ sam ne veš. Da	A
vrsta in šla v pustiv	do	Pešte ali Trsta. Ostal	A
naprej, nikdar bi ne prišel	do	roba, nikjer do stanovitnih	A
prišel do roba, nikjer	do	stanovitnih mej. Razmikalo	A
življenje naše od zibelke	do	groba brez miru? Čemu	A
ona ima dva podbradka!	Do	enajstih me ljubila, potlej	A
skrivnostna, od mraka	do	dne belega nemirna ne	A
ni cest, ah, v Elizij	do	zvezd ne morete kaplje	A
šumeče. In smele željé	do	Angéle mojé hitite zaman	A
sprla je; sit sem bil	do	grla je. Tretja moja ljubica	A
kot smreka sred lesá, in	do	zadnjega počitka bodeš	A
iskal sem jo v knjigah	do	polnoči, a nisem je našel	A
šembilije, da bi si upala gori	do	blede ljubice, tanke mi	A
potlej bom odplul s teboj	do	zvezd; do raja, v azur	A
odplul s teboj do zvezd;	do	raja, v azur... Tja gori	A
njen pogled vdani! Ti	do	dna jim siješ, car nebesni	A
in jim življenje sladko	do	dna izpijajo. In rože	A
če doseči, spet izgine;	do	grla sega val mu studenčíne	A
nadeja z vodó, ko vpôgne se	do	nje, premine. Pogledov	A
mojster ni: vzdrhtela	do	podzemeljskih izvorov	A
želeti, ne se dvigati	do	neba, lepo na zemlji rajši	A
oj, kakšno si biló mi	do	tedaj, ko v nje očeh zagledalo	A
nad nami, v rokàh so mu	do	vseh skrivnosti ključi	A
vstajaje, a sedaj vmiraje,	do	jutra sebe gonobeči plamen	A
je, demon, kje je ključ	do	sreče?...Tvoje peklo bodi	A
molčite, ni meni kot vam	do	krasotic, vaših ljubic	A
vaših ljubic na polji, ni	do	veselja.Ah, jaz sem pač	A
nad staruha, nad staruha	do	drevesa lepa ptica, čila	A
in dovoliš, da grem tja	do	ceste s teboj, do cesarske	A
tja do ceste s teboj,	do	cesarske, do belega doma	A
s teboj, do cesarske,	do	belega doma? Gotovo si	A
bo vse življenje trdna	do	groba. Druga je roža roža	A
razpala, tam krčmarka bo	do	čista zvéčer me obrala	A
bil rojen, in šival tako	do	konca bi dni morebiti	A
nosíte tožbe, strune! tje	do	nje; ako mór′te, omečíte	A
stena ′z brezna globóc′ga	do	strmih nebes; vender ne	A
posili pomnila boš ti	do	zadnjega dne. Zgubljena	A
čvrste sem postave od nog	do	glave. Očetov dom! tí	A
objela, ki od ljubezni	do	nje si bil vnet; trešla	A
cesti vozil bom od nas	do	nas; drugo ljubco v vsakem	A
ki kljúje srcé od zóra	do	mráka, od mráka do dné	A
zóra do mráka, od mráka	do	dné! Kdo učí izbrísat	A
íma srebrá. Od mesta	do	mesta se vozi vesel po	A
. / . / stran 52 . /	Do	srca velíko íma oblast	A
zlatá, ne srebrá Od mesta	do	mesta s seboj ga je vzel	A
ko preteče let′ in dan,	do	matere pride list poslan	A
nesel boš nocoj sto milj	do	domačije? Poslušaj, ljubi	A
“Ni blizo, ni blizo	do	bele Turčije, kjer v Donavo	A
čutárčica leží, od srca spet	do	srca mu več ne róji kri	A
Zvečer jo je poročil,	do	polnoči svatvál; o polnoči	A
družbe vstal; ko pride tje	do	gróbov, kjer scer kraljuje	A
njih se dekleta lepé,	do	pasa morske dekleta nagé	A
slávnih izmíslil si bíl čása	do	tvójga pisánj, pólno si	A
bilo, zdéj od nedelje	do	druge šestkrat se srcé	A
glas zanesel od zahóda	do	izhóda tvojega imena,	A
se bo brala od naróda	do	naróda tvojega imena;	A
Avgustu brani, kaj je	do	zdéj Ljubljana doživela	A
vajne hvale brez plačila	do	konca dni, ko siromak	A
Cvetlice naše poezije stale	do	zdéj so vrh snežnikov	A
solzé ′z ljubezni so	do	tebe vroče, iz domovinske	A
Od zóra srečen upaš	do	večera, de bo vid′jóča	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani