do (1.001-1.100)

pošljem do Ljubljane,	do	bukvarja, da jo tiska	A
pojó! Naj se od ust	do	ust razlega, kar tu med	A
koncu pota sva.« In ko	do	Kolpe prihiti, na strmem	A
vije viharna in brije	do	morja, tak dvigne se trop	A
črne sedle, v vodi bom	do	kolen. V laseh imam prostor	A
Nastane luč.	Do	križišča sva prišla, telesa	A
tuji, se nagnem daleč	do	prelazov. Izgubila bom	A
postaja megleni nasad.	Do	tu, od tu dalje ni več	A
nesla bleščavo v dar, prav	do	višin. Polja so gorela	A
roka je opravila izkop	do	dna ‒ jutro bo. S smehom	A
Življenja željnost. Veselje	do	življenja. Kaj nam priznanje	A
Stoletje se stiska, zaprt	do	vratu na dežju stojim	A
nas, in ako ji pomagamo	do	vstajenja, je s tem že	A
Včasih, ko sem obupan	do	smrti, pomislim nate,	A
prapore, da vzplapolajo	do	Bakrokožcev. On, Bakrokožec	A
z zobmi. To je volja	do	življenja. Če si bolan	A
Srebrno začrtane elipse drže	do	pomladišča. Postoj, brat	A
kakor netopirji od kamna	do	kamna. Trudni od frfotanja	A
drevo in raste z viharjem	do	sinjih nebes. Ecce homo	A
konec sveta, daleč ni	do	razdejanja. Zebe me.	A
Joj, kako dolgo je še	do	večera Joj, kako dolgo	A
Joj, kako dolgo je še	do	večera, ki tih in zlat	A
Joj, kako dolgo je še	do	večera ... Jutro na Krasu	A
kruti trinog, da obudiš	do	sedaj nas brezbrižne,	A
II Podor! Vse	do	tal in le tako vstal bo	A
Umiraj samoten s sovraštvom	do	njih, usmiljenju njihovemu	A
. / stran 78 . / Pot	do	človeka Krute sile oblikovanja	A
Ali duh, ki je v meni	do	zadnjega dne, bo klical	A
nič. In rekla mu je:	do	jutri tu mora biti srce	A
podrl sem iluzije prav	do	tal. Z očmi zaprtimi sem	A
Sopotniku Če si stopil	do	temnih globin, ne prižigaj	A
tema, potopi svojo bolest	do	dna! Kdo si?	A
ona, ki sega od goré	do	goré, od morjá do morjá	A
goré do goré, od morjá	do	morjá. Jaz ne varujem	A
ne morejo se potopiti	do	dna, do dna, a se ne morejo	A
morejo se potopiti do dna,	do	dna, a se ne morejo rešiti	A
veri, ki jih je dvigala	do	boga, a zdaj je utihnil	A
........ 228 Od Celja	do	Žalca ...............	A
v srcu te bodem nosila	do	konca življenja svoj′ga	A
naprej, o, le naprej,	do	brezkončnih krajev mej	A
drobno pisemce pošljite,	do	očeta, matere, do svoje	A
pošljite, do očeta, matere,	do	svoje sestre žalostne	A
beli so te bodo sneli	do	belih kosti.« Hiš′ca	A
da se bo vid′lo kozarcu	do	dna, da bom vid′la, kak	A
planinca, če ne morem	do	nje? Kaj mi nuca moje	A
Nalijmo si ga, izpijmo	do	dna, saj vince je sladko	A
le nesi, nesi pisemce	do	moje ljubice. Ko pisemce	A
zavoljo vode ne morem	do	nje. »Lahko noč bi ti	A
zavoljo vode ne morem	do	nje. Lan′ sem ji kupil	A
je visoko, meni pa je	do	srca segala globoko.	A
stran 196 . / ker od jutra	do	večera se ne bova vid	A
zaradi vode nisem mogel	do	te! Moj fantič je na	A
celi svet, pa pojdi tja	do	konca! Ne bom se možila	A
fantič ti, oj, fantič mlad,	do	zdaj si bil en fest soldat	A
si bil en fest soldat,	do	zdaj si sukal sabljico	A
stran 229 . / Od Celja	do	Žalca Od Celja do Žalca	A
Celja do Žalca Od Celja	do	Žalca je ravno polje,	A
moj deklič, k′ ne morem	do	nje. Ko b′ Sav′co in Drav	A
235 . / Ud Ribn′ce	do	Rakitn′ce Ud Ribn′ce	A
Rakitn′ce Ud Ribn′ce	do	Rakitn′ce ne raste druz	A
čaka, dečva čaka od zore	do	mraka, ona mora, ona mora	A
Slovenec sem! Od zibeli	do	groba ne gane moja se	A
pomlad nam da, urno pa nas	do	poletja pelja, leto brž	A
Žvižga, prepeva si, ni mu	do	kron, nič mu za dinar	A
Kozarce si nalijmo, nalijmo	do	vrha, do dna ga vsi popijmo	A
nalijmo, nalijmo do vrha,	do	dna ga vsi popijmo, ha	A
ga vsi popijmo, ha, ha,	do	dna, do dna! Slovenski	A
popijmo, ha, ha, do dna,	do	dna! Slovenski zemlji	A
zakovali, da ne morem	do	nje. Pa bom pilil in bom	A
pilil in bom sekal prav	do	belega dne, tako dolgo	A
tako dolgo, da bom prišel	do	nje. Pa so prišli trije	A
zavoljo vode ne morem	do	nje. Tri ur′ce hoda, je	A
pomlad 87 Prišel je fantič	do	ljubice svoje 89 Prišel	A
Tu ni tvojga druga.	Do	njega je devet gor, i	A
89 . / Prišel je fantič	do	ljubice svoje Prišel je	A
svoje Prišel je fantič	do	ljubice svoje, vrgel na	A
razdere. Blato mu je	do	kolenca, voda mu je do	A
do kolenca, voda mu je	do	ramenca. Dajte mu, dajte	A
temnoj noči, zvejzde ′	do	ti svejtile, da ti mejsec	A
mejsec zajde, zvejzde ′	do	ti svejtile, da ti mejsec	A
Ves frajd sem zgubiva	do	šocja mojgá, ko so začele	A
jih vzamem ko ne morem	do	njih Da se nekaj plazi	A
julijska nevihta Naj me pere	do	jeseni Za vrata sem	A
blodnje in želje, priti	do	»mestnega vogala, kjer	A
drug malin in mletje	do	konca veka. VČASIH je	A
Mene pa pustila čakati.	Do	svetlega. Ko bo spet vse	A
DALEČ je.	Do	zvezd. Poledenelo.	A
Malin je malin od veka pa	do	veka. V MENI je dan.	A
se vzdignem iz peska	do	oblaka Težka sem in modra	A
vendar premoči opljuskaj	do	kože pod kožo Hočem biti	A
razmočena od tebe od tebe	do	sebe Imam te rada Imam	A
zbirk izbrusila in dorekla	do	skoposti in kratkosti	A
V dvoje se vzpne celo	do	zvezd: Najino dihanje	A
izgubljeno nežnost in ljubezen	do	življenja, pa naj zveni	A
dimenzij, ki subjekt privede	do	sizifovske drže: »Nočem	A
krožnih, polkrožnih, pa	do	klinastih in vse bolj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani