mu (1.101-1.200)

njegov Metod. Zavest	mu	več ne dvomi ‒ zapustil	A
iz prs poslednji privre	mu	govor vnet: »Na nebu Bog	A
ljudstvom svetec, obraz obda	mu	žar; molitev poluglasna	A
molitev poluglasna vzkipi	mu	na oltar: »Edinost hrani	A
materi sniva lepi, ki lahno	mu	zibel maje ... Nad njim	A
jek! Pošast skoz duri	mu	priplava: »O Vitovec,	A
krvava!« Preteč obseva	mu	blazine, obrne se in v	A
gotova!« Preteč obseva	mu	blazine, obrne se in v	A
zadnjemu jetniku. Odkujeta	mu	že okove ‒ z gradu obupen	A
pred Harana priplava, de	mu	od veselja vnet: »Haran	A
upira strasti, svetnih ni	mu	mar naslad. Logov ne,	A
razvname srd, iz prs privre	mu	govor trd: ‚Če zatajiš	A
137 . / Temà zagrne	mu	poglede, mrtvaški vikne	A
zunaj ptič. Drhteč se	mu	telo sesede, na tleh ne	A
lepim mestom Kabo. Srd	mu	šviga iz oči ponosnih	A
oklep nadene. Govori	mu	mati te besede: »Kdor	A
smrti, sin, umiraš,« de	mu,	»Bog ti bode plačal smrtne	A
njem bi sedela, v cvetoči	mu	zrla obraz. Vsekdar so	A
v svojem srcu, kolikor	mu	možno je doseči! Malo	A
spravljen, ko v smrti	mu	zatone dan! Od burnega	A
obišče. Tedaj razplamti	mu	še enkrat duh, privro	A
še enkrat duh, privro	mu	čez ustnice blede, okoli	A
blag je in mil. da bodeš	mu	srečna žena. Vzbudila	A
zmaga sama smrt, vihar	mu	ni zanesel jezen, on je	A
skoči!« Živ ogenj blisne	mu	v očeh.‒	A
pobledelo bridkosten pade	mu	nasmeh, sopeč pomirja	A
Okoli njega zbrani vele	mu,	da naj vsaj ob smrti jim	A
Slušajmo ga zato, da duša se	mu	trudna spovračala ne bo	A
Začel sem. Glasno	mu	vse potožil, kako me obup	A
ljudem sem jaz! Gorje	mu,	kdor bi živel na zemlji	A
meni starec, in vzdihljaj	mu	privre iz prs. »Ti mlad	A
pobožno. Visi na srobotu	mu	majhen zvonec, ki včasih	A
duhu ni zdrav. Gorje	mu,	kogar dekleta cvelijo	A
Potrpi,« dé starec, pokaže	mu	cevke, iz katerih se zraka	A
resnico ne roni!« Posveti	mu	v moker kot s plamenico	A
plamenico, navezanih knjig	mu	pokaže kopico. Pa naj	A
prijel ali malo, vse sproti	mu	je v rokah razpalo. Od	A
vzravnal se in rekel	mu:	»Ljubi brat! Če eden vozel	A
zdanji mladi rod. Vse	mu	v dobrem je spomini, kar	A
122 . / Gorje Gorje	mu,	kdor v življenju, zaprt	A
bi razkrival, kaj čuti	mu	srce! Ko pride bela žena	A
bledi ščip; smehljajo se	mu	zvezdice, ko skrije se	A
šepetajoč se trudi in	mu	poljubček nudi... In jaz	A
tak. Dolgo ni treba	mu	čakati, kmalu se deva	A
Da je hvaležno tebi, ki	mu	ljubav deliš, o sonce	A
kandelabrih, šumna godba	mu	preseda. Ej, v njegovih	A
cvetice svit oči pijè	mu	duša, glas izvoljene device	A
strašnem tártaru, kjer se	mu	veja z razkošnim sadjem	A
izgine; do grla sega val	mu	studenčíne, a da bi ga	A
Če videl starec jo -	mu	Bog pomozi! Srce mu prestrelil	A
mu Bog pomozi! Srce	mu	prestrelila v temni vozi	A
čudotvorno, da soncu nagnejo se	mu	pokorno, in spleti liste	A
Bog nad nami, v rokàh so	mu	do vseh skrivnosti ključi	A
sin je zopet tu; o, daj	mu	izgrešenega mirú v bližini	A
svete domačije! O, naj	mu	žarek milosti zasije v	A
kaznovat, a zopet izpregledal	mu	slabosti in v rosnem jutru	A
srce kak sultan goreč, ki	mu	je treba cel harem devic	A
velo lice grenka solza se	mu	vtrne: »Dosti živel sem	A
186 . \/ A zaroga se	mu	ptica, hudomušna krilatica	A
predrzneža iskal. In joj	mu,	kadar bi ga vjel. takoj	A
angel Azrael.« In strah	mu	lice spreleti, in plašno	A
da z ukori življenja	mu	več ne grenijo. Na blejskem	A
zvezde vrh nebá, prišla	mu	je v srce misel, misel	A
večernega, zašumele so	mu	trave sredi polja širnega	A
rekli potem, na celem	mu	Kranjskem ni para, sam	A
zase skrbi, za družbo	mu	ni, za ženske celo nič	A
pač tisti! Poljan dal	mu	bo očka župan, dal mu	A
mu bo očka župan, dal	mu	bo cvenka. Podgorska	A
ni kaj ni kako in molče	mu	podala je belo rokó in	A
mojà: da bila bi ženka	mu,	lepa gospa, ta lepi mladenič	A
nikdar kôla, a za plača smo	mu	dali pitanega vola. Mlinarje	A
tresli sta se bradici	mu	gibki. Tam v mestecu,	A
je in se znižalo in se	mu	približalo... Vzelo k sebi	A
dni morebiti. Pa pride	mu	v misel: Kako pač drugod	A
karniolski karantanski	mu	trdnjavi vzeti, toda tretjo	A
splašil v dvorišču, a mož	mu	je dal po hrbtišču dve	A
nesrečo, ki pahnila rod	mu	v lance pa je ni študiral	A
mlad pastir, pomlad vlada	mu	na licu, sreča v srcu	A
nji hrepeni srcé, kak	mu	je veselje tuje, kak od	A
So zvezde sestríce,	mu	mesec je brat; ni dano	A
mesec je brat; ni dano	mu	tice si ljubico zbrat	A
njo; v samoti se stara,	mu	leta tekó. Narslajši dišave	A
še od hiše spodil, ak	mu	stregla prav ne boš.”	A
je odgovorila te besede	mu,	rekoč: “Stari óča, óča	A
Ojstrovrhar, ki so boji	mu	igrače. Lep junak srcé	A
gospodične zlo košate; ki ukaže	mu,	de prosi od očeta jo in	A
gostovanje, Rozamundo	mu	obljubi, reče mu pripeljat	A
Rozamundo mu obljubi, reče	mu	pripeljat′ svate v treh	A
čez vse pohvalil, reče	mu	besede take: “Tí povej	A
Ojstrovrharja pogleda, reče	mu	iz jeze nagle: “Slišim	A
Rozamunda, lepši Lejla	mu	dopade, v grad turjaški	A
judovska hči?” Odtegne bele	mu	roké, v oči ji stopijo	A
stopijo solzé, odreče	mu	besede té: “Ak ravno mene	A
matere. Prijazno kupec	mu	róko poda, ne zdi se mu	A
mu róko poda, ne zdi se	mu	škoda zlatá, ne srebrá	A
de bil bi vesel. Okoli	mu	deleč pokazal je svet	A
nazaj se ne vrne v srcé	mu	mir. In kádar preteče	A
na glavi več, z lasmi	mu	pade koža preč, lej! smrt	A
junaka; enac′ga pod soncam	mu	ni korenjaka, želi si	A
globoko prikloni, sladkó	mu	nasmeja se Uršika zala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani