mu (1.001-1.100)

srcé mu gorí, - Užíga	mu	lépa ga žídovska hčí!	A
Že kúpo do vrha nalila	mu	je Pa sladkimi usti napíla	A
Pa sladkimi usti napíla	mu	je: »Grešil je, grešíl	A
hči. In pámet objéla	mu	vinska je moč, Továriše	A
je moč, Továriše vzéla	mu	pôzna je noč. In Judit	A
Vojvôdi se bliža, da ‒ dom	mu	prodá! Tik njega stojí	A
njega stojí že, da ‒ vse	mu	pové?...	A
mrtvaške tišine vejévje	mu	čudno šumí. In listje	A
sedàj Iz slavčevih grl	mu	kipéla? Iz čašic cvetličnih	A
od nóg do glave Sablja	mu	do zemlje se dotiče ‒	A
dotiče ‒ Glej, in dèkle se	mu	ne odmiče! Káj odmiče	A
gleda: Hči v naróčji spí	mu	danes bléda ... Pa čim bliže	A
svetníka! Glej v obraz	mu,	glej tá lica véla! Od	A
véla! Od solz so pač	mu	obledéla; Té očí kot da	A
/ V grlu nékaj sapo	mu	zapira, Plah nekako se	A
Starešíne vsi se pokloné	mu,	Dolgo pismo žùpan dá v	A
pismo žùpan dá v roké	mu;	Čita pismo rjavi mènih	A
človeku do grla.. Kdó	mu	ponudi čarovne pijače	A
rôso glavo, Damaščanka	mu	visí ob boku; Knjiga sveta	A
življenji večnem. Svétel dan	mu	sije skozi ôkno, Krasno	A
jutro v izbo se smehljá	mu,	Jasno jutro, déte vesne	A
tvoje pravo« ‒ Abduraman	mu	odrobi glavo. Stopi prédenj	A
siromaški, Siva brada	mu	do pasa pada, ‒ Dvigne	A
celo pot, Bog védi, kaj	mu	je hodilo po glavi! O	A
izkušnja učí), Beseda	mu	baš je na konci jezika	A
kralj mladi, Pred licem	mu	dela se mrak ... A ranjencev	A
ranjencev prvih dovêde	Mu	s polja krvavega vlak	A
ozira, Dohaja li sin že	mu	drag?« »Zastónj oča hodi	A
vsak dan truma njih se	mu	primiče; Té napája, ónim	A
Zlato, srêbro nísta	mu	na poti, Mamon trohli	A
svobodnéje, Dih nje sveti	mu	naproti véje Iz ogródij	A
venec; Vrh nad glavoj	mu	šepeče palme, Ves zamaknen	A
prepéva psalme; Sveti vzdihi	mu	iz prs kipíjo, Ko ob zárji	A
megle s kraja Pred očmí	mu	znano selo vstaja. V sela	A
podoba dviga: Lice déve, ki	mu	kima, miga?...	A
se pokriža, Da napást	mu	več se ne približa, ‒	A
sred laza, Mir sladák	mu	je sijál z obraza, Mir	A
strastmi; Vir šumljál	mu	je mrtvaške pésmi, Palmov	A
»Že dobro!« Šentpeter	mu	reče smejé, »Počakajte	A
srd!) Bog sesti velí	mu	na klopi. Prešeren, glej	A
Prešeren, glej, tam	mu	naproti hití: »Naj bom	A
ga boš! Luč večno Bog	mu	skoro daj, In večni mir	A
« »Kaj neki svéti se	mu	tó? A! ‒ kupo mi drží	A
vse do dná ... Kakó teló	mu	trepetá!« »Gorjé, gorjé	A
tam-le ga? Kakó teló	mu	drgetá!« »Kakó si bled	A
posluša; Boj nótranji	mu	čitaš z líc, Káj snuje	A
čitaš z líc, Káj snuje pač	mu	duša? Mar rad napil bi	A
ženinu jako ... Zató se takó	mu	smejí!‒	A
Čuj, iz kletí káj šumí	mu?	Šuští, šepeče, síče v	A
Tó-le duh bajni golčí	mu:	»Leží, leží tam polje	A
Sládko v uhó to šumí	mu!	Suští, šepeče, síče v	A
Duh tá slovesno golčí	mu:	»Menihi z mesta prišli	A
tajno, Divno v uhó to šumí	mu!	Suští, šepeče, síče v	A
Glas pa navdušen golčí	mu:	»Domá ostanem rajši jaz	A
»Ušèl je!« ‒ »Bog	mu	v gréh ne štéj!«...	A
znal. A čudno prinesó	mu	vsi novíco, Ko síne svit	A
vsegdár; Čas létnico zglódal	mu	davno, Pozabil že se je	A
»Ne boj se! Jaz	mu	botra bom, A dete vzamem	A
ravnine; pohôtnost užgè	mu	do njih se takój, zamičejo	A
Po glavi mislij roj se	mu	podí. Polnočna straža	A
prost naj bode. Ne jêmlji	mu,	ne jêmlji mu svobóde!	A
Ne jêmlji mu, ne jêmlji	mu	svobóde!« »Kaj treba vam	A
Ko vrag razdéva grad	mu	zadnji, sveti. On vidi	A
pada zid ... Kalé očí se	mu,	kalí se vid ... V prah pade	A
‒ I Bato pade in srcé	mu	póči. Gódčeva balada Tù	A
vleče kosmáč na uhó, Kakó	mu	po gódu je góslanje tó	A
kamnitoj bi rad, Krog ktere	mu	brada čestita Ovíja že	A
osemnajstero.« »Glav srednja	mu	nosi zaklád, To krona	A
zvenčeča veríga, Blisk pa	mu	iz démanta šviga.« »Zmaj	A
požiral.« »Oh, mêtal	mu	jih je vsak dan Brezsrčni	A
Makso, Za hrup njegóv nič	mu	ni mar; Zre resno v poslance	A
brazdi molčé; Sin góni	mu	vóli, gospá in hčeré Z	A
zamišljen, Poljublja že sèn	mu	očí ... Ob prestôla vznóžji	A
vrgla ga iz sebe? Na stol	mu	se nékdo popél! A v trenutku	A
samí si kneza; Kmet sám	mu	vso dal je oblast; Národ	A
oblast; Národ sám iz sebe	mu	predával Moč žezla in	A
zdravíco, Slišal, kar	mu	pravi Jože Turen, Plane	A
očmí! Poglejte sméli	mu	klobúk! Ní li posavski	A
ptica ga spremlja, vonja	mu	cvet. S krono ne menja	A
pesem življenje, travnik	mu	svet. Petju je dana čista	A
spi! Dokler mladost	mu	cvetje trosi, prelepe	A
trosi, prelepe sanje noč	mu	nosi. Kako se blaženo	A
angelci krilati obletajo	mu	čelo, mati. O pusti ga	A
Prekmalu, ah, mladost	mu	mine, z mladostjo sladki	A
se vsi rodovi. ‒ Srce	mu	ne utriplje več v nestalnem	A
Ti zvijaj se, ti kliči	mu	»oprosti!« Dejanje tvoje	A
A štor molči, molče	mu	govori: Oh komaj je minilo	A
zaupno je objeti in reči	mu:	Pri tebi sem doma! V	A
da palne žarke skriva	mu	lepenje, hvaležno je lepenje	A
mnogolistno, da nebesno vročino	mu	prestreza, in bukev hvali	A
razsvetljen. Spomine svetle	mu	prižigam, in solze svetle	A
glasna beseda globoko	mu	rano zaseka, ne sodi!	A
sponah mi jeca. Kdaj	mu	nemile spone odkovem?	A
da vinske gorice več	mu	ne rode, moj oče. Zato	A
grajskega tolmuna, srce	mu	v čudnem hrepenenju mre	A
mre, v desnici tepeta	mu	zvonka struna ‒ ‒ vi gnocala	A
angelski napev, ki večni Bog	mu	sam prečist izvor da.	A
ali nazaj; a kdor zada	mu	krvaveče rane, on redko	A
vidi me nocoj, da starši	mu	mrtvi spe, da nima bratov	A
111 . / Krog ust zaigra	mu	nasmeh, veselje posveti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani