Lepa večerna zarja je bila za hribom, vse hiše na fari so se kopale v rdeči svetlobi in žarko se je svetilo zlato jabolko na stolpu. Kakor je bil hrib za njim in je stopal navzdol, v tisto gorko zarjo, se je zradostilo Mateju srce, zravnal se je in je hodil pokonci, klobuk visoko nad čelom, oči vesele in jasne. Žvižgal je in ni čutil nog; že se je zasvetil tam beli farovž in spoznal je župnika, ki je stal na pragu ter senčil oči z dlanjo, da bi videl, kdo prhaja s hriba.