vera (101-200)

kakor skala. Smelo se lahko trdi, da je njegova	vera	še večja in da ni nobena skala tako verna, kakor	A
Turek in lokavi Beograd, a se je trdna njegova	vera	sijajno obnesla tudi pred volilno skrinjico	A
je, da ga prerodite! . / . / stran 257 . /	Vera	peša, vera peša! Kaj pa Vaš gospod soprog, ali	A
prerodite! . / . / stran 257 . / Vera peša,	vera	peša! Kaj pa Vaš gospod soprog, ali se še drži	A
poglavitna reč druga žena, da bo prestopil vanjo,	vera	je bolj postranska stvar. Prav zameril se mi	A
O, jaz jih prav učim! . / . / stran 31 . /	Vera	mora biti!Mirko, pet let je star, je pobral	A
Padel je. Vsa moja	vera	je taka.« Mlada Groznica se je naslonila na	A
moji, v nedeljo vam v pridigi povem, kaj je	vera.	Bog ga blagoslovi, moža! 31. avgusta.	A
Da bi mu ti mogli škodovati?	Vera	očetov ... pa vendàr ...Zakaj se jih ne boji Hilbudij	A
Na licu se mu je zmračilo in posvetilo kakor	vera	in dvom.Dvignil se je in podprl ob komolec.	A
se je nagnil iz voza; na licu se mu je brala	vera,	ogledal je konja, jezdeci so prikimavali, zakaj	A
resnica, v njenem srcu vsa ljubezen in vsa njegova	vera	‒ vera vanjo.Vsak dan je izpraševal Numido,	A
njenem srcu vsa ljubezen in vsa njegova vera ‒	vera	vanjo.Vsak dan je izpraševal Numido, ali mu	A
Irena, Irena, moja boginja, moja domovina, moja	vera.	Irena ‒ Irena!« je govoril glasno »Pst!« je	A
misli, dvigali so se mu veseli upi in z njimi	vera	v Teodorine besede.Bilà je v njegovem srcu neizmerna	A
ker je moral, pozabil me ne bo nikoli. Moja	vera	vanj je brezmejna.Pojdiva, Bog bo z nama!«	A
Razjasni mi temo, Spiridion!	Vera	mi še omahuje.« Irena je sedla trudna na svileno	A
ustnice in škrtal z zobmi. Da ni bila njegova	vera	v Iztoka brezmejna, zagnal bi se bil proti njemu	A
»Če bi Šetek.« In tiha, bojazni polna	vera	očetov je segla po želu dvoma v njegovem srcu	A
strupa, ko bi ji jo ponudil vesel smehljaj. Sama	vera	v življenje, samo hrepenenje po njem in ljubezen	A
odtrgala rob pisma. Polna upanja, da njena	vera	ni bila osramočena, je začela brati.	A
Glavno je ekološka problematika, ljuba moja	Vera!	Saj menda prebereš kakšno inteligentno revijo	A
arest!« »Ta je predlanski,« se je namrdnila	Vera,	Veronika pa je znova zaslišala svoj lastni glas	A
Dobro ime.	Vera.	Mogoče ne?	A
bil prepričan o njegovi resničnosti. In ker	vera	gore prestavlja, je bilo kar verjetno, da bi	A
”Adolar Sokolski ...	Vera	... Marko Cingara ...“ Šel sem iz kuhinje tako	A
gloji to skorjo, kakor si jo glodal! Globoka	vera	je bila v mojem srcu, da je življenje le tedaj	A
v siromašen atom vesoljnega ženstva? Kakšna	vera	bi bila, če bi se ravnal kristjan po eni sami	A
njim. Tako trdno in stanovitno je zakopala	vera	svoje korenine v srce, da jih je le s krvavo	A
napravijo bolj tihe in žalostne. Zakaj njih	vera	je trdna: bilo je in je še, kjerkoli. Najhujša	A
zgodilo, kakor je Bog obljubil in da je bila naša	vera	potrjena!- Tako vam porečem: Prijeli se bomo	A
mu nikoli ni storil žalega!« »Trdna je tvoja	vera,	Jernej, in velik bo greh, ki ga bodo storili	A
če bi te tako poslušal in bi se tista tvoja	vera	izlila vame?Šel bi in bi najprej ubil sodnika	A
bi rekel in tako bi storil, če bi bila tista	vera	v meni, kakor je v tebi. Ampak Bog me ni ustvaril	A
zakaj čisto je bilo njegovo srce in njegova	vera	je bila trdna.Tudi se ni upiral, ko so ravnali	A
poplačal Bog trdno vero... . / . / stran 96 . / In	vera	je bila zmerom nemirnejša, nestrpnejša, kolikor	A
krila in se užigajo... V srcih je bila trdna	vera,	ki je čakala uresničenja.Kadar so šepetale zvečer	A
niti za trenotek je ni obšel strah. Tudi njena	vera	je bila trdna, vera v drug svet in v novo življenje	A
obšel strah. Tudi njena vera je bila trdna,	vera	v drug svet in v novo življenje in tudi nji	A
prazniško obleko. Malči se je nasmehnila; njena	vera	je bila trdna in silna; ni je bil obšel strah	A
tako verna, se je morala nazadnje omajati njena	vera.	Zakaj tisto velja za vse čase in za vsakogar	A
upanje še močnejše, ko je bila v najinih srcih še	vera	v Boga in v njegovo dobrotljivost!Jutri ob polu	A
posluša korake, čaka name in velika je njena	vera	... o Bog!“ V črno suknjo zavit, suhljat in	A
zgodbo, ki pripoveduje, kako je bila siromaku	vera	poplačana in kaj da je napravil s tistim plačilom	A
kakor trdno zaupanje v življenje in večnost,	vera	váse, plameneča ljubezen do vsega, kar je?Vse	A
povrneš, Mate, s častjo in slavo; trdna je moja	vera.	Tam je življenje vse drugačno in tudi ljudje	A
pod soncem je moj slavni cilj!“ Zakaj trdna	vera	se porodi le iz bede in bolesti. ”Ne bom	A
saj ni tvoj ukaz, o Bog, da moja trdna	vera	mine; daj luči!- Noč molči!	A
prvikrat o ljubezni in o paradižu in ko je bila še	vera	v njenem srcu, se je smehljala njegovim visokim	A
kdaj popred, da je eno nadvse potrebno. -“ ”	Vera!	“ ga je prekinil kaplan z mirnim glasom in smehljaje	A
”Tako je!	Vera!	“ je zakričal kmet. ”Dajte mir!“ je zaklical	A
”Kaj torej razlikuje človeka od živali?“ ”	Vera!	“ Kačur je povesil glavo.	A
sežganem človeškem mesu! Tako je baje zahtevala	vera.	Če ni zahteval ritus, je zahtevala dogma!	A
nismo bili užaljeni, da ni bila potrjena naša	vera,	da se niso dopolnile naše sanje; morda bi se	A
pismarji in farizeji. Posebna je bila naša	vera,	nikjer priučena, od nikogar zaukazana; čisto	A
razložiti z besedo te resnične vere; ker vsaka	vera	je nedopovedljiva, je brez glasu in brez telesa	A
trpečega Boga; vsa globlja in čistejša je bila moja	vera;	iz vsega srca rad sem imel Krista, brez strahu	A
Če bi kdaj vse izginilo iz mojega srca, vsa	vera	-- eno bi ostalo: nikoli, Nina, še ni bilo prevarano	A
niso več odprle. Žalosten sem bil, toda moja	vera	je bila tako trdna, da bi ne bila omagala, če	A
svetil bel, smehljajoč obraz, kakor upanje in	vera	iz bridkosti. Ko sem odpotoval na Dunaj,	A
vrgel raz pleča, kakor pretežko zimsko suknjo.	Vera	v slast in sijaj prihodnjih, čisto bližnjih	A
veliki črni kočiji sta se prikazali časih Alma in	Vera,	z bledimi lici, sanjavimi očmí in v tesno zapetih	A
Mladost, ljubezen, zvestoba, upanje v prihodnost,	vera	v srečo ... besede nerazumljive in prazne, kakor	A
Še predno je prišel do duri, je pozvonilo. ”	Vera!	“ je vzkliknila Milena in je vstala. Pred	A
kar je bilo hudega v očeh, je ugasnilo. ”	Vera!	“ Manjša in drobnejša je bila od Olge; lasje	A
preko čela in je umolknil. ”Pozdravljena,	Vera!	“ Ko ji je ponudil desnico, se je sklonila	A
prednji izbi na klavirju; pred njim je sedela	Vera.	Grivar je videl samo njen sklonjeni obraz; svetal	A
vidi in ne pozna. ”Pomislite, kaj je povedala	Vera	-- ko je igrala valček, je povedala!Saj je žalostno	A
banalnosti se je izpolnilo!“ je vzkliknil Jerman;	Vera	je povesila glavo in je zatisnila oči; Grivar	A
kakor ljubezniv ukaz iz samih svetih nebes ...“	Vera	mu je strmela v zakrvavele, motnožareče oči	A
da je laž in kaj da je nečimrnost. Ta čista	vera	pa me je spravila v nesrečo.Zame je bil takrat	A
smrti, zakaj v nji je ljubezen velika in velika	vera.	Jaz pa, mi pa, mi veliki otroci umiramo od strahu	A
in z žulji ubogih! Njegova pamet, njegova	vera!	Morda sicer nisem samo tem trn v peti in sem	A
enem upanju svojega poklica, en Gospod, ena	vera,	en krst, en Bog in oče vseh, ki je nad vsemi	A
žabe ne bosta lovila. . / . / stran 146 . / »	Vera	peša!« je vzdihnil lovač.Biriča sta ga gnala	A
je rekel ženi? Pojdi, žena, je rekel, tvoja	vera	ti je pomagala...Ali si slišala, Neža?«	A
in telesnega občutja. Ne véruje, a je sama	vera,	ne upa, a je ves v dopolnjenju, ne ljubi, in	A
skratka »jogri« v deželi in v srcih, bila je močna	vera	vanje, tako močna, da so ljudje verjeli še to	A
soseda sosedi: . / . / stran 158 . / »Kakšna	vera	pa je zdaj, da vsi naši moški lesene križce	A
goslavljat prečudno veliko lesenih križcev.« »Takšna	vera	spet,« je dejal Idrijski.»Na Modrejcah stara	A
Modrejcah stara ženska ljudi bega!« »Ali pa ni	vera	in je le znamenje,« je dvomil Bandel. »Kaj bo	A
ki je manjša. Mi mesarji pa smo rekli: stara	vera,	stara vaga, cesar ali dacar, odreti se ne damo	A
tete izdala. Kar tako čudno se je vzela ta	vera	vanjo. Tedaj vstopi v sobo njena mati in jo	A
bo Rousseaujeva svet ozdravila? Kadar zadnja	vera	v evangelijske prilike zamre? Ali bo? ...	A
ga, tu jezdari zopet eden! Pravijo, ko nova	vera	pride v moč, da bo bolje!« »Kaj bo bolje!« se	A
bodo snedli služabniki Njegovi ta večer. »Ta	vera	ni prava,« je izpregovoril berač Luka.»Predolge	A
odpihal iz cerkve!« »Tudi meni se ne zdi ta	vera	prava,« odgovori Jerom. »Spleteničijo vse skupaj	A
vse skupaj, na koncu pa nobeden ničesar ne ve!	Vera	mora prihajati iz ljudstva samega, kakor je	A
govoril: »Zdaj vidite, zverine, kje je prava	vera!	Moja vera je prava!«	A
Zdaj vidite, zverine, kje je prava vera! Moja	vera	je prava!«‒ In tu je udaril z roko po mizi,	A
roko po mizi, da se je vse potreslo. »Da, moja	vera,	ki je taka, da lehko v hiši ostanem, če pride	A
ta kraj! Zavoljo tebe omahuje še celo sveta	vera	v meni, in že pripravljajo zame prostor v peklu	A
potoku, sem skoraj sama prepričana, da je vaša	vera	močnejša in boljša.Vsaj za te ljudi tukaj!«	A
Pred vero v Boga je bila tedanjim plemičem	vera	v dinastijo!Kdor čita tačasne časopise ali druge	A
po teh krajinah razširila sveta pravoslavna	vera!	« In že je bil pred podobo Božje porodnice in	A
Tedaj je razsejala po deželi še tisti kriva	vera,	katero je satan skuhal v Nemcih.Po gradovih	A
Tomaža Ručigaja peklenskega ognja!« »Naša sveta	vera	ima za vsako pregreho svojo tolažbo.Ni je pregrehe	A
In tako mi svete nebeške Trojice, tudi moja	vera	je taka, posebno zdaj, ko sem star in bolehen	A
iz sebe vse ognjene moči! Kmalu je oživela	vera,	da nisem pri pravi pameti, in vsak hlapec je	A
tako! Še verujem v ljubezen in upam, da me ta	vera	nikdar zapustiti noče!« Vstal je bil med njenim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani